VSM Sodba I Cp 259/2017

Jedro

Ni nujno potrebno, da bi bil podpis tožene stranke enak "uradnemu" podpisu na osebni izkaznici, pač pa je bistvena ugotovitev, da je tožena stranka svoje ime in priimek na IOP lastnoročno zapisala v znak strinjanja z njegovo vsebino. Po določbi prvega odstavka 364. člena OZ se zastaranje pretrga, ko dolžnik pripozna dolg. Kot način pripoznave OZ v drugem odstavku 364. člena na prvem mestu predvideva dolžnikovo izjavo upniku, za katero pa ne določa oblike. Pred upnikom podpisan izpisek odprtih postavk z natančno določeno upnikovo terjatvijo, podpisan v znak, da se s terjatvijo strinja, vsekakor predstavlja takšno dolžnikovo pripoznavo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje obdržalo v veljavi dajatveni del sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 21399/2015 z dne 2. 3. 2015, s katerim je bilo toženi stranki naloženo plačati tožeči stranki 13.426,85 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih zneskov, ki so del te terjatve, do plačila in ji povrniti 44,00 EUR stroškov izvršilnega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 3. 2015 do plačila. Toženi stranki je naložilo povrniti tožeči stranki 1.252,28 EUR pravdnih stroškov. Terjatev se nanaša na plačilo blaga, ki ga je tožena stranka v daljšem obdobju kupovala pri tožeči stranki, vendar ga ni vsega plačala.

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je tožena stranka pritožila s sklicevanjem na pritožbena razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Smiselno je uveljavljala tudi pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Meni, da je podala obrazložen ugovor zastaranja, mimo katerega sodišče prve stopnje ne bi smelo odločiti. Dolga ni pripoznala, saj obrazca IOP ni lastnoročno podpisala. Podpis na obrazcu ni njen, zato je mogoče, da sta računovodstvi zgolj usklajevali evidence, kar pa še ne pomeni pripoznave dolga. Izpovedba tožeče stranke, da je tožena stranka listino podpisala ob njeni navzočnosti, ni prepričljiva, vprašljiva pa je tudi verodostojnost priče B. S., ki je zaposlen pri tožeči stranki. Pripoznava dolga mora biti jasna, nepogojna, določena in konkretna, saj obljuba plačila in urejanje stanja ne pomeni pripoznave dolga. Iz teh razlogov je tožena stranka predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

3. Tožeča stranka ni odgovorila na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Očitana kršitev razpravnega načela, ki bi naj bila podana, ker naj bi sodišče prve stopnje odločalo mimo trditev tožene stranke o začetku teka in izteku zastaralnega roka, ni podana. Po določbi prvega odstavka 7. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) morajo stranke navesti vsa dejstva, na katere opirajo svoje zahtevke, in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo. Sodišče je vezano na trditve pravdnih strank, medtem ko so izjeme od tega načela opisane v drugem odstavku 7. člena ZPP (preiskovalno načelo). Sodišče prve stopnje je razpravno načelo upoštevalo, hkrati pa je po načelu kontradiktornosti iz prvega odstavka 5. člena ZPP moralo dati vsaki stranki možnost, da se je izrekla o navedbah nasprotne stranke. Če je z izvedbo dokazov ugotovilo drugačno dejansko stanje, kot ga je zatrjevala tožena stranka, to ne pomeni odločitve mimo trditev tožene stranke in kršitve razpravnega načela. Drugih procesnih kršitev tožena stranka v pritožbi ni zatrjevala, medtem ko pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 339. člena ZPP, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.

6. Tožena stranka v pritožbi ne nasprotuje dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je kot samostojni podjetnik s tožečo stranko več le sodelovala in pri njej nabavljala blago za svojo dejavnost slikopleskarstva. Ne zanika niti obstoja dolga, pač pa vztraja pri ugovoru zastaranja. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka 3. 9. 2014 v trgovini pri tožeči stranki podpisala izpisek odprtih postavk (IOP), se z njim strinjala in obljubila, da bo dolg poravnala. Obravnavalo je tudi ugovor tožene stranke, da podpis na IOP ni njen in ga prepričljivo zavrnilo. Brez prisotnosti priče B. S. v sodni dvorani je zaslišalo najprej zakonito zastopnico tožeče stranke I. S., nato pa še pričo. Oba sta enako in brez nasprotij v izpovedbah opisala medsebojno poslovno sodelovanje pravdnih strank, nabiranje dolga tožene stranke in njeno pripoznavo dolga s podpisom IOP. Tožena stranka se vabilu sodišča prve stopnje na glavno obravnavo ni odzvala, da bi sodišče lahko zaslišalo tudi njo. Neobrazložen pritožbeni ugovor o neverodostojnosti zaslišanih ne more omajati dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje. Prav tako ne pritožbena navedba, da je morda šlo samo za usklajevanje računovodstev zaradi revizije. Sodišče prve stopnje je razpolagalo tudi z dobavnicami in računi tožeče stranke za dobavljeno blago toženi stranki. Na podlagi vseh izvedenih dokazov je sprejelo logičen zaključek, da je tožena stranka, ki je s tožečo stranko še vedno poslovno sodelovala, čeprav nazadnje kot direktor svoje d.o.o., z enako dejavnostjo kot s.p., 3. 9. 2013 svoj nastali dolg pred zakonitim zastopnikom tožeče stranke pripoznala. Ni nujno potrebno, da bi bil podpis tožene stranke enak "uradnemu" podpisu na osebni izkaznici, pač pa je bistvena ugotovitev, da je tožena stranka svoje ime in priimek na IOP lastnoročno zapisala v znak strinjanja z njegovo vsebino.

7. Pripoznava dolga je bila natančno določena, saj se podpisani IOP nanaša na točno določene račune, z navedbami številk, zneskov, datumov zapadlosti (od 20. 11. 2009 do 8. 1. 2011) in trajanja zamude. Tožeča stranka po potrjenih dobavnicah in izdanih računih ni potrebovala posebnega potrjevanja računov za več le nazaj, kar je dodaten razlog za prepričljivost zaključka sodišča prve stopnje, da je tožena stranka IOP podpisala, ker se je z njim strinjala in obljubila, da bo dolg poravnala.

8. Po določbi prvega odstavka 364. člena OZ se zastaranje pretrga, ko dolžnik pripozna dolg. Kot način pripoznave OZ v drugem odstavku 364. člena na prvem mestu predvideva dolžnikovo izjavo upniku, za katero pa ne določa oblike. Pred upnikom podpisan izpisek odprtih postavk z natančno določeno upnikovo terjatvijo, podpisan v znak, da se s terjatvijo strinja, vsekakor predstavlja takšno dolžnikovo pripoznavo. Za tisti del terjatve, glede katere je do pisne pripoznave dolga že potekel triletni zastaralni rok, je pripoznava dolga pomenila odpoved zastaranju po določbi prvega odstavka 341. člena OZ.

9. Sodišče prve stopnje je za terjatev tožeče stranke upoštevalo pravilni triletni zastaralni rok iz 349. člena OZ, ker sta pravdni stranki pogodbe o prodaji blaga sklepali kot gospodarska subjekta. Po pripoznavi dolga, oziroma odpovedi zastaranju, je začel triletni zastaralni rok teči znova (od 2. 9. 2013), vendar do predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine 27. 2. 2015 še ni potekel. Začetek postopka pred sodiščem, katerega namen je ugotovitev terjatve, je po 365. členu OZ znova pretrgal zastaranje terjatve, ki začne znova teči s pravnomočnim zaključkom postopka (četrti odstavek 369. člena OZ).

10. Po preizkusu razlogov, ki so navedeni v pritožbi, je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, na podlagi česa je z ugoditvijo tožbenemu zahtevku pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče je zato v skladu s 353. členom ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker niso bili priglašeni.

Datum zadnje spremembe:

29.08.2017

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba I Cp 685/2019
• Sodba II Ips 971/93
• VSK sodba I Cp 669/2015