VSM Sklep IV Kp 33656/2015

Jedro

Utemeljena je pritožbena graja ravnanja sodišča prve stopnje, ki obdolženi po pridobljenem soglasju k branju zapisnika o zaslišanju priče M. B., ni omogočilo neposredno zaslišanje te priče, s takšnim ravnanjem pa kršilo določbo prvega odstavka 355. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP.

Izrek

Pritožbi zagovornika obdolžene A. A. se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v novo sojenje.

Obrazložitev

1. S sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru II K 33656/2015 z dne 3. 6. 2016 je bila obdolžena A. A. spoznana za krivo storitve dveh kaznivih dejanj tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in ji za vsako od njih določena kazen dva meseca zapora. Hkrati ji je sodišče po drugem odstavku 59. člena KZ-1 preklicalo pogojni obsodbi, ki sta ji bili izrečeni s sodbama Okrajnega sodišča v Mariboru in sicer III K 50189/2014 z dne 31. 3. 2015, v kateri ji je bila za kaznivo dejanje tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 določena kazen dva meseca zapora s preizkusno dobo enega leta in III K 25400/2013 z dne 26. 2. 2015, v kateri ji je bila za kaznivo dejanje tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1 določena kazen en mesec zapora s preizkusno dobo enega leta, nakar ji je bila po tretjem odstavku 59. člena KZ-1 v zvezi s 3. točko drugega odstavka 53. člena KZ-1 izrečena enotna kazen šest mesecev zapora. Sodišče je odločilo, da je obdolžena po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in po prvem odstavku 94. člena ZKP dolžna plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in stroške svoje privedbe na sodišče, o katerih bo odločeno s posebnim sklepom, po četrtem odstavku 95. člena ZKP pa jo je oprostilo plačila sodne takse. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je še odločilo, da je obdolžena dolžna plačati oškodovani družbi D. M., d.o.o. (v nadaljevanju DM) znesek 114,79 EUR.

2. Zoper sodbo se je pritožil zagovornik obdolžene iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, kršitve kazenskega zakona ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženo oprosti obtožbe, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Kršitev določb ZKP zagovornik vidi v naslednjem:

A. Kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Izpodbijana sodba ne vsebuje razlogov o tem, na podlagi česa sodišče prve stopnje sklepa, da je obdolžena stvari, navedene v izreku sodbe, tudi vzela;

B. Kršitev drugega odstavka 302. člena ZKP v zvezi s 429. členom ZKP. Sodišče je obdolženo pred zaključkom dokaznega postopka odstranilo iz razpravne dvorane, pri tem pa ravnalo nesorazmerno; predhodno bi moralo uporabiti ukrep ukaza in opomina. Prav tako bi jo moralo pred koncem dokaznega postopka poklicati in ji sporočiti potek glavne obravnave;

C. Kršitev drugega odstavka 340. člena ZKP v zvezi s 355. členom ZKP v zvezi s 29. členom Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) in 6. členom Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). Sodišče po pridobljenem soglasju obdolžene k branju zapisnika o zaslišanju zanjo obremenilne priče M. B., slednji ni omogočilo, da bi pričo neposredno zaslišala.

K točki A

5. Pritožba, sklicujoč se na dokaze, na podlagi katerih bi bilo mogoče kvečjemu sklepati na prisotnost obdolžene v drogeriji DM v očitanih dnevih, ne pa na protipravno prilastitev stvari, izraža grajo dokaznega sklepa sodišča prve stopnje, ki je obtožbeni očitek protipravne prilastitve tujih stvari gradilo na izpovedbi priče A. P. in na pregledu posnetkov videonadzornega sistema v prilogi A1 in A2 spisa (za dne 27. 8. 2015 izključno na slednjem). Ker je prvostopenjsko sodišče obrazložilo oceno teh dokazov in navedlo razloge o odločilnem dejstvu, sodba sodišča prve stopnje ni obremenjena z bistveno kršitvijo določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

K točki B

6. Procesnopravno dejansko stanje, kot je razvidno iz zapisnika o glavni obravnavi z dne 3. 6. 2016 in podatkov kazenskega spisa, je naslednje:

- med dokaznim postopkom je sodnik pozval obdolženo, da vstane, ko govori s sodiščem, kot to določa sodni red; - obdolžena je izjavila, da ne bo vstala; - sodnik je obdolženo opozoril, da bo v tem primeru zaradi kršitve procesnega reda morala razpravno dvorano zapustiti; - obdolžena pove, da ne bo vstala, ker jo boli noga; - sodnik po ugotovitvi, da obdolžena v razpravno dvorano ni prišepala, ob podaji osebnih podatkov je stala in ni govorila o bolečinah, sprejme sklep, da se obdolženo zaradi kršitve procesnega vodstva napoti iz razpravne dvorane.; - obdolžena razpravno dvorano zapusti; - državni tožilec ne predlaga novih dokazov in dokazni postopek se sklene; - sodnik da besedo strank državnemu tožilcu.

7. Pritožba utemeljeno uveljavlja, da v konkretnem primeru sodišče prve stopnje ni postopalo po določbi drugega odstavka 302. člena ZKP, saj bi moralo najprej s sklepom izreči milejši ukrep, to je opomin (in ga vnesti v zapisnik), in če s tem ne bi bil dosežen namen disciplinskega kaznovanja, šele odstranitev obdolžene iz razpravne dvorane. Vendar pa ugotovljena procesna kršitev predstavlja relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP, ki je podana le v primeru, če je vplivala na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče vpliva ne ugotavlja po uradni dolžnosti, ampak ga more zatrjevati in dokazovati vlagatelj pritožbe, kar pa v konkretnem primeru zagovornik ni storil. Tako ne pove, v čem je bila obdolžena prikrajšana v pravici do obrambe zaradi odstranitve z glavne obravnave, kot bi bila v primeru zatrjevanja, da je bila onemogočena v predlaganju novega dokaznega predloga.

8. V pritožbi zatrjevana posledica, in sicer kršitev četrtega odstavka 349. člena ZKP, da obdolžena v besedi strank ni imela možnosti neposredno odgovoriti na navedbe državnega tožilca in tako imeti zadnjo besedo, je posledica njenega samovoljnega ravnanja, ko je po zapustitvi razpravne dvorane odšla s sodišča. Iz zapisnika o glavni obravnavi je namreč razvidno, da je sodnik po končani besedi strank državnega tožilca po pozivu obdolžene k podaji zaključne besede ugotovil, da je slednja sodišče brez dovoljenja sodnika zapustila. Tako pritožbeno sodišče ugotavlja, da v pritožbi smiselno uveljavljena bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz drugega odstavka 371. člena ZKP v povezavi z drugo alinejo 29. člena Ustave RS ni podana.

K točki C

9. Utemeljena je pritožbena graja ravnanja sodišča prve stopnje, ki obdolženi po pridobljenem soglasju k branju zapisnika o zaslišanju priče M. B., ni omogočilo neposredno zaslišanje te priče, s takšnim ravnanjem pa kršilo določbo prvega odstavka 355. člena ZKP v zvezi z drugim odstavkom 371. člena ZKP.

10. Ustavno sodišče Republike Slovenije je v odločbi Up - 657/13 z dne 12. 11. 2015 sprejelo stališče, da je sestavni del pravice do obrambe zahteva, da sme pritožnik vselej zahtevati ustna zaslišanja izvedenca (tudi priče) potem, ko je bilo mnenje izvedenca prebrano na glavni obravnavi, še toliko bolj mora to veljati, ko izvedenec obdolženca s svojim izvedenskim mnenjem obremeni, pri čemer ni treba, da gre za edini obremenilni dokaz. V položaju, ko je izvedensko mnenje prebrano, zahteva za ustno zaslišanje izvedenca ne pomeni novega dokaznega predloga, temveč gre za nadaljevanje izvedbe dokaza z izvedencem. Ker gre v takem položaju torej le za nadaljevanje dokaza z izvedencem, zahteva pritožnika po ustnem zaslišanju izvedenca in s tem postavljanjem vprašanj ni dopustno pogojevati s trditvenim bremenom.

11. Izhajajoč iz Ustavne odločbe in odločb Vrhovnega sodišča RS I Ips 27963/2011 z dne 28. 1. 2016 in I Ips 51620/2010 z dne 10. 5. 2012, ki ju navaja pritožba, je treba šteti pravico obdolženca, da na glavni obravnavi ustno zasliši izvedenca (tudi pričo) samostojni del njegove pravice do obrambe iz druge alineje 29. člena Ustave, zato je treba obdolžencu omogočiti, da izvedenca (pričo) o pravno relevantnih dejstvih neposredno in ustno sprašuje. V konkretnem primeru je imela obdolžena v položaju, ko je bil zapisnik o zaslišanju obremenilne priče z njenim soglasjem prebran (drugi odstavek 340. člena ZKP), pravico zahtevati neposredno zaslišanje te priče, in sodišče zahteve ne bi smelo šteti za nov dokazni predlog, ampak nadaljevati z izvedbo dokaza, to je z vabljenjem in zaslišanjem priče na glavni obravnavi (prvi odstavek 355. člena ZKP).

12. Argumentacija sodišča prve stopnje, da bi obdolžena svojo zahtevo po neposrednem zaslišanju priče morala utemeljiti v smeri kako bo zaslišanje prispevalo k boljši razjasnitvi dejanskega stanja, je napačna. Kot izhaja iz citirane ustavne odločbe obramba ne nosi dokaznega bremena, kadar uveljavlja pravico do zaslišanja obremenilnih prič, saj ne gre za izvajanje dokazov v obdolženčevo korist, pač pa za pravico obdolženca, da z neposrednim soočenjem poskusi izpodbiti verodostojnost obremenilnih prič. Ob ugotovitvi, da obramba te možnosti ni imela, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prišlo do kršitve pravnega jamstva v kazenskem postopku, ki jih obdolženi zagotavlja druga alineja 29. člen Ustave ter točka d tretjega odstavka 6. člena EKČP. Zaradi te kršitve je bilo treba izpodbijano sodbo razveljaviti.

13. Pritožbeno sodišče je pri sprejeti odločitvi upoštevalo: - da je bila priča M. B. zaslišana v zvezi s prepoznavo obdolžene po fotografijah zgolj za kaznivo dejanje z dne 4. 6. 2015, ne pa tudi za kaznivo dejanje z dne 27. 8. 2015, in je sodišče prve stopnje glede drugega kaznivega dejanja izpodbijano sodbo oprlo na uradni zaznamek o ugotovljenih dejstvih in okoliščinah kaznivega dejanja z dne 27. 8. 2015 oziroma na poročilo o preiskavi in primerjavi fotografij z dne 28. 10. 2015, ki ga je izdelal kriminalist M. B.; - da se je sodnik po pregledu fotografij obdolžene v obeh poročilih ter zunanjem izgledu obdolžene na glavni obravnavi sam prepričal, da se fotografije ujemajo z videzom obdolžene, navzoče na glavni obravnavi, kar pa zgornje ustavne zahteve ne odpravlja oziroma mora biti ta tudi v primeru drugih dokaznih možnosti spoštovana.

14. V posledici ugotovljene kršitve se pritožbeno sodišče s presojo pritožbenega razloga kršitve kazenskega zakona in pravilnosti ugotovitve dejanskega stanja ni ukvarjalo. Bo pa moralo sodišče prve stopnje, kateremu je zadeva vrnjena v novo sojenje, po izvedenem dokaznem postopku, v katerem bo glede na pritožbena izvajanja moralo pogledati v prilogi C1 in C2 priložena posnetka videonadzornih kamer, ugotovljene pomanjkljivosti odpraviti in v smeri pritožbenih zatrjevanj presoditi ali so v ravnanju obdolžene podani zahtevani elementi enega nadaljevanega kaznivega dejanja tatvine po drugem v zvezi s prvim odstavkom 204. člena KZ-1.

15. Izpodbijani sklep temelji na določbi prvega odstavka 392. člena ZKP.

Datum zadnje spremembe:

21.08.2017

Podobni dokumenti:

• VSM Sklep I Ip 626/2021
• VSC Sklep PRp 98/2022
• VSM Sklep I Ip 857/2021