VSM sodba Kp 163/2000

Jedro

Ob upoštevanju ustaljene sodne prakse pri izrekanju kazni vinjenim voznikom v cestnem prometu, je po oceni pritožbenega sodišča za obravnavano kaznivo dejanje obdolžencu izrečena premila kazen.

Izrek

Pritožbi okrožne državne tožilke se ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni v odločbi o kazenski sankciji tako, da se obd.

Z. V. za kaznivo dejanje ogrožanja javnega prometa po določbi tretjega odstavka 251. člena KZ-77 izreče kazen 3 (tri) mesece zapora.

Obd. Z. V. je dolžan povrniti stroške pritožbenega postopka, in sicer povprečnino v znesku 38.000,00 (osemintrideset tisoč 00/100) SIT.

Obrazložitev

Z napadeno sodbo je sodišče prve stopnje obd. Z. V. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja ogrožanja javnega prometa po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 251. člena Kazenskega zakona Republike Slovenije (KZ-77) in mu izreklo denarno kazen 120.000,00 SIT. Odločilo je, da jo je dolžan plačati v roku šestih mesecev, v primeru neizterljivosti pa se bo izvršila tako, da se bo za vsakih začetih 3.000,00 SIT določil en dan zapora. Po določbi četrtega v zvezi s prvim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolženca oprostilo povrnitve dela stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. Naložilo mu je le povrnitev stroškov izvedenca medicinske stroke, in sicer v znesku 42.290,30 SIT.

Zoper to sodbo se je pritožila okrožna državna tožilka zaradi odločbe o kazenski sankciji. Predlaga, naj pritožbeno sodišče napadeno sodbo spremeni tako, da izreče obdolžencu zaporno kazen v " ustrezni višini".

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je obdolžencu izreklo denarno kazen, ker je ocenilo, da je učinkovitejša kakor njegovo morebitno strožje kaznovanje. Upoštevalo je odmaknjenost kaznivega dejanja ter pri določitvi njene višine njegovo nekaznovanost. Kot obteževalno okoliščino mu je štelo, da kljub opozorilom oškodovanke ni prenehal z načinom svoje vožnje ter da je že bil obravnavan pri sodniku za prekrške zaradi kršitev cestnoprometnih predpisov.

Presoja primernosti izrečene kazni obd. Z. V. po oceni pritožbenega sodišča pokaže, da denarna kazen ni ustrezna, ker sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo obteževalne okoliščine, na katere opozarja okrožna državna tožilka v pritožbi. Iz podatkov spisa izhaja, da je obdolženec vozil osebni avtomobil pod vplivom alkohola.

Izvedenec medicinske stroke je izračunal, da je imel v času prometne nesreče v krvi 1.07 g/kg etilnega alkohola, zato je bil relativno nesposoben za varno vožnjo. Okoliščine, ki so bile ugotovljene ob ogledu kraja prometne nesreče in izhajajo tudi iz zagovora obdolženca ter izpovedb obeh sopotnikov v vozilu, torej deževje, mokra cesta ter nočni čas, so po mnenju izvedenca imele dodaten negativni vpliv na obdolženčevo sposobnost za varno vožnjo. Oškodovanka je obdolženca, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, dvakrat prosila naj vozilo ustavi, ker jo je bilo zaradi njegove hitre vožnje strah (list.štev. 31). To je potrdil tudi D. Š., ki je izpovedal, da je obdolženec vozil "cik cak" ter precej hitro, "A. je bilo strah takšne vožnje in je obdolženemu rekla, da naj ustavi, vendar pa tega ni storil." Da je obdolženec vozil hitreje od dovoljene hitrosti, izhaja tudi iz mnenja izvedenca prometne stroke. Na kraju prometne nesreče je bila ta po podatkih spisa omejena na 60 km/h, obdolženec pa je vozil z 90 do 95 km/h. Takšna njegova vožnja je tudi privedla do nastanka obravnavane prometne nesreče. Sodišče prve stopnje je pri odločanju o izreku kazni obdolžencu premalo kritično ocenilo njegov skrajno ignorantski odnos do oškodovankine prošnje, naj ustavi vozilo in ji omogoči, da izstopi. Glede na navedeno in ob upoštevanju ustaljene sodne prakse pri izrekanju kazni vinjenim voznikom v cestnem prometu, je po oceni pritožbenega sodišča za obravnavano kaznivo dejanje z napadeno sodbo izrečena denarna kazen obd. Z.V., premila. Izbrana kazen in njena višina morata biti sorazmerna s težo kaznivega dejanja in stopnjo storilčeve krivde.

Zato je pritožbeno sodišče sledilo predlogu okrožne državne tožilke in obdolžencu ob ustreznejšem vrednotenju teže njegovega dejanja in vseh olajševalnih ter obteževalnih okoliščin izreklo zaporno kazen.

Višino odmerjene zaporne kazni je določilo v mejah, ki so z zakonom predpisane za to kaznivo dejanje.

Pri preizkusu napadene sodbe pritožbeno sodišče ni ugotovilo takih kršitev zakona iz 383. člena ZKP, ki bi jih moralo upoštevati po uradni dolžnosti.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah prvega odstavka 95. člena in prvega odstavka 98. člena ZKP, višina povprečnine pa je določena v skladu s kriteriji, določenimi v tretjem odstavku 92. člena istega zakona.

Datum zadnje spremembe:

14.07.2016

Podobni dokumenti:

• VSK sodba Kp 493/93
• VSK sodba Kp 80/93
• Sodba I Ips 247/96