VSM sodba Kp 563/99

Jedro

Da je bil oškodovančev osebni avto bistveno več vreden kot obdolženčev, je na osnovi ugotovljenih dejstev pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje in ni imelo prav nobenega razloga, da v zvezi s tem v dokazni postopek pritegne še izvedenca.

Izrek

Pritožbi obd. B. D. in njegovega zagovornika se zavrneta kot neutemeljeni in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka, in sicer povprečnino v znesku 40.000,00 (štirideset tisoč 00/100) SIT.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obd. B. D. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja izsiljevanja po prvem odstavku 172. člena Kazenskega zakonika - KZ (pravilno: Kazenskega zakona Republike Slovenije - KZ-77) in mu izreklo kazen štiri mesece zapora, v katero mu je skladno z določbo 49. člena KZ vštelo čas, prebit v priporu. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je oškodovanca s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Po prvem odstavku 95. člena ZKP je obdolžencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka in povprečnine.

Proti tej sodbi sta se pritožila obdolženec in njegov zagovornik. Iz obdolženčeve pritožbe je razbrati, da uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o stroških kazenskega postopka in se zavzema za razveljavitev napadene sodbe ter vrnitev zadeve v novo sojenje. Obdolženčev zagovornik pa se pritožuje zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da prvostopno sodbo spremeni in obdolženca oprosti obtožbe ali pa jo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

Pritožbeno sodišče je skladno z določbo prvega odstavka 378. člena ZKP o pritožbeni seji obvestilo višjega državnega tožilca, na njegovo prošnjo pa tudi obdolženčevega zagovornika. Oba sta se seje tudi udeležila.

Pritožbi nista utemeljeni.

Po oceni pritožbenega sodišča v pritožbi zagovornika uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki bi naj bila v tem, da napadena sodba naj ne bi imela razlogov o vseh odločilnih dejstvih, ni podana. Pritožba v sodbi pogreša razloge o tem, zakaj je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi odločilo, da ne bo zaslišalo priče M. D., pa tudi razloge o tem, kako prvostopno sodišče ocenjuje izpovedbo priče Z. D..

Pritožba pa nima prav. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi napadene sodbe (stran 5, tretji odstavek) navedlo razloge o tem, zakaj ni ugodilo posameznim dokaznim predlogom obrambe, med drugim tudi predlogu za zaslišanje M. D. kot priče (ta se je, mimogrede povedano, pri zaprošenem sodišču poslužil pravne dobrote iz 236. člena ZKP in odklonil pričanje), na posreden način pa je podalo tudi oceno izpovedbe priče Z. D.. Očitno namreč njene izpovedbe glede ugotavljanja odločilnih dejstev ni štelo za pomembno in se zato z njo v napadeni sodbi ni posebej ukvarjalo. S tem, ko je v celoti poklonilo vero oškodovancu, o čemer govori v razlogih napadene sodbe, in njegovemu opisovanju dogodkov, med drugim tudi dogajanju v stanovanju v P. ... , v katerem bi se naj takrat nahajala tudi Z. D., je sodišče prve stopnje dalo vedeti, da ne verjame izpovedi navedene priče, ki je to dogajanje opisovala drugače kot oškodovanec.

Sicer pa je Z. D. izpovedovala celo v nasprotju z zagovorom obdolženca, kateremu sodišče prve stopnje prav tako ni poklonilo vere, kot je to razvidno iz razlogov napadene sodbe, pa je toliko bolj jasno, zakaj tudi izpovedbe navedene priče ni štelo za odločilno pri ugotavljanju dejanskega stanja v obravnavani zadevi. Z. D. je tako povedala, da sta obdolženec in oškodovanec rekla, da gresta na poskusno vožnjo z osebnim avtomobilom oškodovanca, in da sta zatem tudi odšla iz stanovanja ter se vrnila čez eno uro, to pa je docela v nasprotju tako z zagovorom obdolženca kot tudi z izpovedbo oškodovanca, ki o kakšni poskusni vožnji, kot jo omenja priča, nista ničesar vedela . Take vožnje pa tudi nista opravila, saj tudi ni bila potrebna, glede na to, da je obdolženec vozil oškodovančev osebni avto iz C. na P. in v Z. ter nato še v M. , preden je prišel v omenjeno stanovanje. Priča je na mizi tudi videla kupoprodajno pogodbo, kar pa se prav tako ne sklada z zagovorom obdolženca in izpovedbo oškodovanca, pa tudi ne z dejstvom, da je v obravnavani zadevi bila sestavljena in z roko napisana menjalna pogodba. Tako je očitno sodišče prve stopnje spoznalo, da se ta priča res ne spomni podrobnosti, kot je sama povedala in ji zato ni poklonilo posebne pozornosti pri sestavi napadene sodbe.

Pritožbeno sodišče nima prav nobenih pomislekov niti o pravilnosti in popolnosti dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Le-to je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej osnovi pa je zanesljivo ugotovilo, da je obdolženec storil očitano mu kaznivo dejanje. Zato pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki napadene sodbe, v zvezi s pritožbenimi izvajanji obeh pritožnikov pa dodaja: Bistvo obeh pritožb je v graji dokazne ocene sodišča prve stopnje, ki ne temelji na zagovoru obdolženca, temveč na izpovedbi oškodovanca, pa tudi v zatrjevanju, da prvostopno sodišče ni izvedlo vseh razpoložljivih dokazov in ni raziskalo vseh okoliščin, zaradi česar je dejansko stanje vsaj nepopolno, če ne že zmotno ugotovljeno. To zlasti velja za ugotavljanje vrednosti obeh vozil, glede česar bi sodišče prve stopnje moralo pritegniti izvedenca ustrezne stroke.

Z navedenimi pritožbenimi izvajanji pa ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi napadene sodbe navedlo tehtne in prepričljive razloge o tem, zakaj ne verjame zagovoru obdolženca, v katerem je zatrjeval, da je prišlo do menjave osebnih avtomobilov med njim in oškodovancem sporazumno, zakaj pa verjame oškodovancu, ki je izpovedoval skladno s prvostopnim krivdnim izrekom, in pritožbi, ki ne prinašata ničesar novega, pravilnosti navedene dokazne ocene ne moreta niti malo omajati. Posamezne netočnosti oziroma spremembe v izpovedbah oškodovanca, na katere opozarjata, niso razlog, zaradi katerega bi bilo mogoče podvomiti v siceršnjo verodostojnost njegovih navedb glede načina in okoliščin, v katerih je moral obdolžencu prepustiti svoj osebni avto, saj oškodovanec svojih izpovedb o tem ni spreminjal, temveč je glede tega ves čas izpovedoval enako in bil pri tem tudi dovolj prepričljiv. Ob tem tudi ni prezreti, da je obdolženčevo dejanje prijavil takoj za tem, ko je uvidel, da obdolženec res namerava zadržati njegov osebni avto, saj tega prav gotovo ne bi storil, če bi do "menjave" vozil prišlo po njegovi volji in iz razlogov, ki jih je v zagovoru navajal obdolženec. V slednjem primeru bi nedvomno poskusil avto pridobiti nazaj zgolj s trditvijo, da je bil pri njegovi menjavi ogoljufan in ne bi trdil, da ga je obdolžencu prepustil zaradi njegovih groženj, opisanih v izreku prvostopne sodbe. Da bi si izmislil kaj takega, res ni imel nobenega razloga, kot to v napadeni sodbi pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Da je bil oškodovančev osebni avto bistveno več vreden kot obdolženčev, je na osnovi ugotovljenih dejstev pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje in ni imelo prav nobenega razloga, da v zvezi z s tem v dokazni postopek pritegne še izvedenca. Že obdolženčev zagovor, v katerem navaja, da bi oškodovancu vrnil osebni avto, če bi imel oškodovanec družino, saj se mu je oškodovanec na koncu zasmilil, pa tudi zagovor, da je v preteklosti že sam večkrat zamenjal kakšen osebni avto, nato pa spoznal, da je bil pri tem krepko prikrajšan, potrjuje, da je obstajala razlika v vrednosti obeh vozil in da se je obdolženec te razlike zelo dobro zavedal. Sodišče prve stopnje glede tega utemeljeno ni dvomilo. Sicer pa sta tako obdolženec kot oškodovanec pojasnila kakšna je bila vrednost njunih vozil, razlika med njima pa je taka, da je brez izvedenca mogoče zaključiti, da je bilo oškodovančevo vozilo bistveno več vredno kot obdolženčevo.

Nasprotno prikazovanje pritožbe obdolženčevega zagovornika glede tega pa je že na meji pritožbene resnosti. Če bi oškodovanec res želel osebni avto, ki bi bil za vzdrževanje cenejši, o čemer govori ta pritožba, bi svoj osebni avto prodal, nato pa kupil cenejši osebni avto. Pri tem bi razliko v ceni obdržal, ne pa jo, tako kot bi to bilo v obravnavanem primeru, če bi svoje vozilo res zamenjal z obdolženčevim, to razliko v vrednosti vozil prepustil obdolžencu.

Neutemeljena so tudi razglabljanja te pritožbe o tem, da bi oškodovanec, če bi res bilo storjeno obravnavano kaznivo dejanje, vložil zahtevo za razvezo menjalne pogodbe ali pa predlagal izdajo začasne odredbe za odvzem vozila obdolžencu, ker bi to storil vsakdo.

Oškodovanec, ki ni prava vešča oseba in zato verjetno še ni slišal za možnost izdaje opisane začasne odredbe, katere se mimogrede povedano tudi marsikateri pravnik ne posluži, ko obstajajo pogoji zanjo, je ravnal tako, kot ravna vsak povprečen občan, in sicer, obdolženčevo dejanje je prijavil na policiji. Tam se prijavljajo kazniva dejanja, ne pa civilni delikti oziroma primeri, ko nekdo zahteva razveljavitev civilne pogodbe, ki jo je sklenil, pa potem spoznal, da je z njo prikrajšan, saj je za slednje res potrebno vložiti ustrezen tožbeni zahtevek na sodišču, o čemer govori pritožba. Tako se pokaže, da je ravnanje oškodovanca po obravnavanem dejanju, povsem ustrezalo naravi tega dejanja.

Iz navedenih razlogov, in ker pritožbi v preostalem tudi ne navajata ničesar, kar bi lahko povzročilo dvom o pravilnosti in popolnosti na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja, sta pritožbi, vloženi zoper prvostopni krivdni izrek, neutemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo tudi odločbo o kazenski sankciji, ker to glede na uveljavljani pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki je podan v korist obdolženca, narekuje določba 386. člena ZKP. Pri tem je ugotovilo, da ni prav nobenih utemeljenih razlogov za spremembo na prvi stopnji obdolžencu izrečene kazni. Le-ta namreč ustreza teži obravnavanega kaznivega dejanja, stopnji obdolženčeve krivde, okoliščinam, v katerih je bilo kaznivo dejanje storjeno ter osebnosti obdolženca, pri njeni odmeri pa je v zadostni meri bila upoštevana tudi edina ugotovljena olajševalna okoliščina, in sicer dosedanja obdolženčeva nekaznovanost.

Kar zadeva pravilnost prvostopnega izreka o stroških kazenskega postopka pa je potrebno povedati, da ima pritožba obdolženca prav, ko ugotavlja, da je ta izrek netočen v delu, ki se nanaša na plačilo nagrade odvetnika D. L. Ta obdolžencu res ni bil postavljen za zagovornika po uradni dolžnosti, kot to izhaja iz prvostopnega izreka, temveč si ga je obdolženec najel sam. Vendar glede na dejstvo, da je obdolženec v obeh primerih dolžan plačati potrebne izdatke in nagrado zagovornika, po oceni pritožbenega sodišča ni razlogov, zaradi katerih bi bilo pritožbi obdolženca ugoditi in odločiti, kot v njej predlaga.

Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP, je o pritožbah odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah prvega odstavka 95. člena in prvega odstavka 98. člena ZKP, povprečnina pa je bila obdolžencu odmerjena v skladu s kriteriji iz tretjega odstavka 92. člena istega zakona.

Datum zadnje spremembe:

14.07.2016

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba I Ips 56217/2017
• VSC Sodba II Kp 51828/2013
• VSL sklep I Cp 122/2009