VSM sodba Kp 644/99

Jedro

Pritožba nima prav, ko trdi, da obstaja nasprotje med izrekom in razlogi napadene sodbe glede vrste naklepa, s katerim je obdolženec storil obravnavano kaznivo dejanje. Sodišče prve stopnje v razlogih res navaja, da pri obdolžencu ugotavlja eventualni naklep, vendar ta ugotovitev v ničemer ne nasprotuje izreku sodbe. V njem namreč ni zapisano, da bi obdolženec ravnal z direktnim naklepom.

Izrek

Pritožba obd. J. K. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka, in sicer povprečnino v znesku 40.000,00 (štirideset tisoč 00/100) SIT.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obd. J. K. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po prvem odstavku 53.člena Kazenskega zakona Republike Slovenije (KZ-77) in mu po 50.členu Kazenskega zakonika (KZ) izreklo pogojno obsodbo, s katero mu je določilo kazen šest mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. Po četrtem odstavku 95.člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ga je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5.točke drugega odstavka 92.člena ZKP, naložilo pa mu je plačilo povprečnine.

Proti tej sodbi se je pritožil obdolženec zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, podrejeno pa zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zaradi odločbe o stroških. Pritožbenemu sodišču predlaga, da ga oprosti obtožbe, oziroma da napadeno sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje, podrejeno pa, da jo spremeni tako, da ga v celoti oprosti plačila stroškov kazenskega postopka, oprosti pa ga tudi plačila stroškov pritožbenega postopka.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožba nima prav, ko trdi, da obstaja nasprotje med izrekom in razlogi napadene sodbe glede vrste naklepa, s katerim je obdolženec storil obravnavano kaznivo dejanje. Sodišče prve stopnje v razlogih res navaja, da pri obdolžencu ugotavlja eventualni naklep, vendar ta ugotovitev v ničemer ne nasprotuje izreku sodbe. V njem namreč ni zapisano, da bi obdolženec ravnal z direktnim naklepom, kot to napačno sklepa pritožba. Zato tudi ni podana v njej zatrjevana bistvena kršitev določb kazenskega postopka (očitno iz 11.točke prvega odstavka 371.člena ZKP).

Pritožba neutemeljeno graja tudi pravilnost in popolnost dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo prvostopno sodišče. Le-to je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obdolženca je pravilno ocenilo, na tej podlagi pa je zanesljivo ugotovilo, da je storil očitano mu kaznivo dejanje. Zato pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in s pravnimi zaključki napadene sodbe, v zvezi s pritožbenimi izvajanji pa dodaja: Obdolženec v pritožbi ponavlja zagovor v smeri zanikanja storitve kaznivega dejanja in vztraja pri tem, da kritičnega dne sploh ni bil v gostinskem lokalu, v katerem je bil oškodovanec poškodovan.

Opozarja tudi na možnost, da je ta poškodbe utrpel pri padcu po tleh, na katerih je bilo razbito steklo.

Z navedenimi pritožbenimi izvajanji pa ni mogoče soglašati. Opisan obdolženčev zagovor je kot nesprejemljiv ocenilo že sodišče prve stopnje in pri tem v obrazložitvi napadene sodbe navedlo tehtne razloge, zakaj mu ni mogoče verjeti. Dokazno oceno je utemeljeno oprlo na izpovedbe oškodovanca in prič S. Š., B. T. in S. L., ki so vsi po vrsti potrdili, da je obdolženec bil na kraju kaznivega dejanja, oškodovanec pa tudi, da ga je obdolženec poškodoval z neznanim ostrim predmetom. Da oškodovanec ni utrpel poškodb pri padcu na steklo, pa izhaja tudi iz mnenja izvedenca medicinske stroke, v katerem ta ugotavlja, da je oškodovanec poškodbo utrpel na način, kot je opisan v izreku prvostopne sodbe. Zato v pravilnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja ni mogoče dvomiti. Sodišče prve stopnje pa je v sodbi tokrat obrazložilo tudi, zakaj ugotavlja, da je obdolženec ravnal v krivdni obliki eventualnega naklepa, s tem pa je odpravilo pomanjkljivost, ki jo je v zvezi s tem ugotovilo pritožbeno sodišče, ko je razveljavilo prvo sodbo prvostopnega sodišča v tej zadevi.

Po obrazloženem se pokaže, da pritožba obdolženca zoper prvostopni krivdni izrek ni utemeljena.

Ker pritožba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, vložena v korist obdolženca, obsega tudi pritožbo zoper odločbo o kazenski sankciji (člen 386 ZKP), je pritožbeno sodišče napadeno sodbo preizkusilo tudi v tem delu. Pri tem je ugotovilo, da ni prav nobenih utemeljenih razlogov za njeno spremembo v obdolženčevo korist. Izrečena kazenska sankcija namreč ustreza teži kaznivega dejanja, stopnji obdolženčeve krivde in vsem drugim, za izbiro in odmero upoštevnim okoliščinam.

Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, ko je z napadeno sodbo obdolžencu naložilo plačilo povprečnine. Obdolženčeve premoženjske razmere so po podatkih, s katerimi je razpolagalo, take, da utemeljeno ni podvomilo v to, da bo obdolženec sposoben povprečnino plačati, ne da bi zaradi tega bilo ogroženo njegovo preživljanje ali preživljanje oseb, ki jih je dolžan vzdrževati. Obdolženec sedaj v pritožbi zatrjuje drugače, saj navaja, da otroka ne dobita zaposlitve, in da skrbi še za vnuka, vendar za te svoje trditve ne ponuja prav nobenega dokaza, ki bi jih potrjeval kot točne. Zato njegovi pritožbi ni bilo mogoče ugoditi.

Po obrazloženem, in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona iz prvega odstavka 383.člena ZKP, na katere je dolžno paziti, je o obdolženčevi pritožbi odločilo, kot je razvidno iz izreka te sodbe (člen 391 ZKP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah prvega odstavka 95.člena in prvega odstavka 98.člena ZKP, povprečnina pa je bila odmerjena v skladu s kriteriji iz tretjega odstavka 92.člena istega zakona. Iz razlogov, ki so že navedeni, pritožbeno sodišče ni ugodilo obdolženčevemu predlogu, da ga oprosti plačila teh stroškov postopka.

Datum zadnje spremembe:

14.07.2016

Podobni dokumenti:

• VSM Sklep II Kp 40409/2017
• VSL sodba I cpg 557/2000
• VSL sklep I Cpg 607/2000