VSM sodba Kp 731/98

Jedro

Oškodovančeva prehitra vožnja ni v vzročni zvezi z nezgodo, ker je izvedenec prometne stroke ugotovil, da bi do trčenja prišlo tudi pri dovoljeni hitrosti oškodovančeve vožnje, zato o odgovornosti obdolženca za prometno nezgodo ne more biti nobenega dvoma.

Izrek

Pritožbi zagovornika obd. Š. F. se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni:

- V odločbi o kazenski sankciji tako, da se na prvi stopnji izrečeni varnostni ukrep prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije po 68. členu KZJ z razveljavitvijo odpravi,

- V odločbi o stroških kazenskega postopka pa tako, da se obd. Š. F. po določbi četrtega odstavka 95. člena ZKP oprosti povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

V ostalem se pritožba zagovornika obd. Š. F. zavrne kot neutemeljena in v nespremenjenem obsegu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z zgoraj navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obd. Š. F. spoznalo za krivega kaznivega dejanja ogrožanja javnega prometa po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 251. člena Kazenskega zakona Republike Slovenije (KZ-77) in mu po tretjem odstavku 251. člena KZ-77 izreklo kazen tri mesece zapora. V skladu z 68. členom Kazenskega zakona SFRJ (KZJ) je sodišče obdolžencu izreklo varnostni ukrep prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije za čas šestih mesecev, po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) pa je obdolžencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka in povprečnine.

Zoper to sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločb o kazenski sankciji in varnostnem ukrepu. Pritožbenemu sodišču predlaga, naj obdolžencu izreče primerno pogojno obsodbo in ga oprosti določenih stroškov postopka, oziroma naj napadeno sodbo razveljavi.

Pregled zadeve je pokazal naslednje: Uveljavljani pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja po oceni pritožbenega sodišča ni podan, ker je sodišče prve stopnje izvedene dokaze pravilno ocenilo in na tej osnovi zanesljivo ugotovilo, da je obd. F. storil v izreku napadene sodbe podrobneje opisano kaznivo dejanje. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi napadene sodbe navedlo tehtne, prepričljive in povsem sprejemljive razloge o tem, zakaj je obd. F. spoznalo za krivega in pritožbeno sodišče takšno dokazno oceno v celoti sprejema, v zvezi s pritožbenimi izvajanji pa še dodaja: Bistvo pritožbenih izvajanj je v trditvi, da bi oškodovanec lahko preprečil nezgodo, če bi začel reagirati že takrat, ko je zagledal obdolženca oziroma ko bi vsaj takrat zmanjševati hitrost.

Takim pritožbenim izvajanjem ni mogoče pritrditi. Dejstvo je namreč, da je bil obd. F. - in ne ošk. M. - tisti, ki je spremenil smer vožnje s tem, da je zapeljal v levo, s čimer je zaprl pot naravnost vozečemu ošk. S. M.. Glede na to je bil obdolženec dolžan pazljivo gledati naprej, da bi se prepričal ali z nameravano vožnjo ne bo zaprl poti komu, ki vozi nasproti. Obdolženec je vsekakor imel možnost videti nasproti vozeči osebni avtomobil, pa očitno ni bil dovolj pazljiv, saj je sam povedal, da ga ni videl. Prav ta obdolženčeva vožnja, ki je bila nedvomno pogojena z njegovo vinjenostjo, je privedla do obravnavane prometne nezgode.

Oškodovančeva prehitra vožnja ni v vzročni zvezi z nezgodo, ker je izvedenec prometne stroke Ž. L. dip. ing. ugotovil, da bi do trčenja prišlo tudi pri dovoljeni hitrosti oškodovančeve vožnje. Zato o odgovornosti obd. F. za obravnavano prometno nezgodo ne more biti nobenega dvoma.

Obdolženčev zagovornik s svojimi pritožbenimi izvajanji dejanskih ugotovitev napadene sodbe ni mogel niti malo omajati in je zato njegova pritožba zoper krivdni izrek neutemeljena.

Glede na pritožbo obdolženčevega zagovornika je pritožbeno sodišče preizkusilo tudi prvostopno odločbo o kazenskih sankcijah. Pri tem je prišlo do zaključka, da ni utemeljenih razlogov za spremembo na prvi stopnji izrečene kazni. To je namreč sodišče prve stopnje odmerilo v skladu z v zakonu predvidenimi pravili (41. člen in 33. člen KZJ) ter pri tem ustrezno ovrednotilo podane olajševalne in obteževalne okoliščine. Ugotovljene olajševalne okoliščine so sicer tehtne, vendar kljub temu v obravnavani zadevi ni moč zaključiti, da gre za družbeno manj nevarno kaznivo dejanje, kar je po 51. členu KZJ temeljni pogoj za izrek pogojne obsodbe. Ne gre namreč spregledati, da prav vinjeni vozniki predstavljajo posebno nevarnost na naših cestah in da ima varnost ljudi prednost pred ekonomskimi in socialnimi interesi tistih, ki ogrožajo njihovo varnost v toliki meri, kakor je dokazano za obd. F.. Na prvi stopnji izrečena kazen je zato ne glede na časovno odmaknjenost obravnavanega kaznivega dejanja povsem primerna in bo dosegla vse namene kaznovanja.

Pri preizkusu na prvi stopnji izrečenega varnostnega ukrepa po 68. členu KZJ pa je pritožbeno sodišče prišlo do zaključka, da je sodišče prve stopnje obd. F. povsem neutemeljeno prepovedalo vožnjo motornih vozil B kategorije. Obd. F. je namreč povzročil obravnavno prometno nesrečo kot voznik traktorja, pa bi mu bilo zato moč kvečjemu izreči prepoved vožnje motornih vozil F kategorije. Zato je pritožbeno sodišče na prvi stopnji izrečeni varnostni ukrep odpravilo.

Utemeljena pa je tudi pritožba obdolženčevega zagovornika zaradi odločbe o stroških kazenskega postopka. Že iz prvostopne sodbe izhaja, da je obd. F. invalidski upokojenec, pritožbi pa je priložena tudi fotokopija obvestila ZPIZ, iz katerega izhaja, da je obdolženec 30.11.1998 na račun pokojnine prejel le 30.424,00 SIT. Ker obdolženec zaradi invalidnosti in psihičnih težav nima možnosti dodatnega zaslužka, ne more biti dvoma, da bi bilo zaradi plačila stroškov kazenskega postopka, ki so bili odmerjeni najprej z napadeno sodbo, naknadno pa še s posebnim sklepom, bilo ogroženo njegovo vzdrževanje.

Zaradi tega je pritožbeno sodišče ugodilo v tem delu utemeljeni pritožbi obdolženčevega zagovornika in obdolženca oprostilo plačila vseh stroškov kazenskega postopka, kakor je to razvidno iz izreka te sodbe.

Pri preizkusu napadene sodbe pritožbeno sodišče ni ugotovilo kršitev zakona iz 383. člena ZKP, ki bi jih moralo upoštevati po uradni dolžnosti.

Sodba pritožbenega sodišča temelji na določilu prvega odstavka 394. člena ZKP.

Ker je bilo s sodbo pritožbenega sodišča deloma odločeno v obdolženčevo korist, temu ni bilo naloženo plačilo stroškov pritožbenega postopka (drugi odstavek 98. člena ZKP).

Datum zadnje spremembe:

14.07.2016

Podobni dokumenti:

• VSM sodba Kp 878/99
• VSL sodba Kp 1122/93
• VSL sodba Kp 1229/93