<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSM zamudna sodba I Cpg 362/2011

Sodišče:Višje sodišče v Mariboru
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSMB:2011:ZAMUDNA.I.CPG.362.2011
Evidenčna številka:VSM0021312
Datum odločbe:01.12.2011
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - PRAVO DRUŽB
Institut:zamudna sodba - pogoji za izdajo zamudne sodbe - nasprotje med dejstvi in dokazi - pravna identiteta subjekta - sprememba pravnoorganizacijske oblike - izplačilo dela koncesijske dajatve - koncesija za opravljanje dejavnosti posredovanja začasnih in občasnih del dijakom in študentom - pogodba v korist tretjega

Jedro

Predpostavka za izdajo zamudne sodbe iz 3. točke prvega odstavka 318. člena ZPP - ali iz dejstev, ki so navedena v tožbi, izhaja utemeljenost zahtevka - je materialno pravne narave, zato je njena presoja možna tudi na pritožbeni stopnji (enako kot v postopku na prvi stopnji na podlagi pisnega postopka, na podlagi enostransko zbranega procesnega gradiva, brez glavne obravnave). V tem kontekstu mora sodišče v obrazložitvi zamudne sodbe navesti razloge, za svojo odločitev. Pojasniti mora, katera dejstva je štelo za pravno odločilna in na katere določbe materialnega prava je oprlo svojo odločitev, kar je sodišče druge stopnje tudi storilo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni, tako da se ugodi tožbenemu zahtevku, ki glasi:

„Tožena stranka je dolžna plačati tožeči znesek 651.299,80 EUR (prej 156,077.485,00 SIT) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska do plačila, vse v roku 15 dni, in sicer

- od zneska 31.043,30 EUR (prej 7.439.217,00 SIT) od 16. 2. 2002 do plačila;

- od zneska 31.043,30 EUR (prej 7.439.217,00 SIT) od 16. 3. 2002 do plačila;

- od zneska 31.043,30 EUR (prej 7.439.217,00 SIT) od 16. 4. 2002 do plačila;

- od zneska 31.043,30 EUR (prej 7.439.217,00 SIT) od 16. 5. 2002 do plačila;

- od zneska 31.043,30 EUR (prej 7.439.217,00 SIT) od 16. 6. 2002 do plačila;

- od zneska 31.043,30 EUR (prej 7.439.217,00 SIT) od 16. 7. 2002 do plačila;

- od zneska 31.043,30 EUR (prej 7.439.217,00 SIT) od 16. 8. 2002 do plačila;

- od zneska 31.043,30 EUR (prej 7.439.217,00 SIT) od 16. 9. 2002 do plačila;

- od zneska 31.043,30 EUR (prej 7.439.217,00 SIT) od 16. 10. 2002 do plačila;

- od zneska 31.043,30 EUR (prej 7.439.217,00 SIT) od 16. 11. 2002 do plačila;

- od zneska 31.043,30 EUR (prej 7.439.217,00 SIT) od 16. 12. 2002 do plačila;

- od zneska 31.043,30 EUR (prej 7.439.217,00 SIT) od 16. 1. 2003 do plačila;

- od zneska 148.520,20 EUR (prej 35,591.378,00 SIT) od 29. 1. 2003 do plačila;

- od zneska 43.420,00 EUR (prej10,405.166,00 SIT) od 16. 2. 2003 do plačila;

- od zneska 43.420,00 EUR (prej 10,405.166,00 SIT) od 16. 3. 2003 do plačila;

- od zneska 43.420,00 EUR (prej 10,405.166,00 SIT) od 16. 4. 2003 do plačila.

Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki stroške postopka v znesku 4.327,30 EUR v roku 15 dni od dneva prejema odločbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila."

Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki stroške pritožbenega in revizijskega postopka v znesku 10.380,00 EUR v roku 15 od dneva prejema odločbe sodišča druge stopnje, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 170,237.320,00 SIT (sedaj 710.387,70 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih dolgovanih zneskov, kar je natančneje razvidno iz izreka pod točko I. V točki II izreka je tožečo stranko (v nadaljevanju tožnico) zavezalo k povrnitvi stroškov postopka tožene stranke (v nadaljevanju toženke) v znesku 2,116.284,00 SIT (sedaj 8.831,10 EUR) in stranskega intervenienta v znesku 536.162,00 SIT (sedaj 2.237,40 EUR). Iz razlogov izpodbijane odločbe izhaja, da tožnica glede na veljavno sklenjen Sporazum o vzajemni delitvi sredstev in medsebojnem sodelovanju z dne 15. 6. 1999 (v nadaljevanju Sporazum) ni upravičena do dela prihodka iz naslova sklenjenih koncesijskih pogodb za leto 2002 in za obdobje od 1. 1. do 31. 3. 2003.

2. Tožnica z odločitvijo sodišča prve stopnje ne soglaša. V pritožbi se sklicuje na vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Poudarja, da je šlo pri toženki le za spremembo pravno organizacijske oblike iz p.o. v d.o.o. in ne za statusno preoblikovanje pravnega subjekta po določbah Zakona o gospodarskih družbah - ZGD. Ves čas gre za isto pravno osebo, za istega nosilca pravic in obveznosti, njena pravna identiteta je ohranjena. Stališče sodišča prve stopnje, povezano z (ne)obstojem pogojev za izdajo zamudne sodbe, da je Študentski servis p.o. pravni prednik toženke, je neutemeljeno in nezakonito. Ker na strani toženke ni bilo izvedeno statusno preoblikovanje pravnega subjekta, ni bila potrebna trditev tožnice, da gre za isto pravno osebo. Presojo v tej smeri bi moralo napraviti sodišče na podlagi pravilne uporabe materialnega prava. Sicer pa je tožnica ob vložitvi tožbe predložila listine, povezane s pravno organizacijsko obliko (p.o. oziroma d.o.o.). Ker je tožba v celoti sklepčna, pri čemer je bilo v postopku nesporno ugotovljeno, da toženka na tožbo ni pravočasno odgovorila, je sodišče prve stopnje ravnalo nezakonito in v nasprotju z določbo 318. člena ZPP. Izdati bi moralo zamudno sodbo glede plačila zneska 156,077.485,00 SIT, saj so bila „dejstva oprta na predložene dokaze“. Sodišče prve stopnje je po nepotrebnem, na škodo tožnice, izvajalo dokazni postopek. S takšnim ravnanjem je povzročilo nastanek okoliščin, v katerih ni bila izdana zamudna sodba. Pritožba sodišču prve stopnje očita procesno kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, hkrati pa dodaja, da bi pravilno uporabo 318. člena ZPP lahko šteli kot pravilno uporabo materialnega prava, na takšni podlagi pa bi lahko pritožbeno sodišče izpodbijano odločbo spremenilo in izdalo zamudno sodbo.

Ostale pritožbene navedbe, ki jih sodišče prve stopnje glede na vsebino sprejete odločitve kot nepotrebne ne povzema, pa so povezane s vprašanjem (ne)sklenitve oziroma (ne)veljavnosti Sporazuma.

Tožnica predlaga, da sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi in:

„izpodbijano sodbo spremeni ter izda ugodilno zamudno sodbo v višini 156,077.485,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v preostalem delu pa tožbenemu zahtevku v celoti ugodi;

izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku v celoti ugodi;

izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje“.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo nasprotuje pritožbenim navedbam in poudarja, da tožba ob vložitvi ni bila sklepčna. Tožnica je predložila listine, v katerih je kot pogodbena stranka nastopal Študentski servis ... p.o. in ne Študentski servis d.o.o., hkrati pa ni trdila, da je prišlo do spremembe oziroma preoblikovanja pravnega subjekta. Če bi želela doseči izdajo zamudne sodbe, bi morala pojasniti, da gre na strani toženke za pravno nasledstvo, ali pa kot toženko navesti Študentski servis ... p.o. Opustitev odgovora na tožbo ima za posledico, da toženka priznava dejstva navedena v tožbi. Seveda pa toženka ne priznava tistih dejstev, ki jih tožnica ni navedla. V tem kontekstu se sklicuje na odločbo Vrhovnega sodišča RS, II Ips 630/2001. So pa po mnenju toženke podani pogoji za izdajo zavrnilne zamudne sodbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Primarno vprašanje, na katerega mora odgovoriti sodišče druge stopnje v okviru presoje utemeljenosti pritožbenih navedb je, ali so bili v postopku na prvi stopnji izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe, saj je od tega odvisna nadaljnja presoja, povezana s pravilnostjo ravnanja prvostopenjskega sodišča, ki je o tožbenem zahtevku odločilo na podlagi ustnega in neposrednega obravnavanja.

6. Soglašati je treba s pritožbo, da je sodišče prve stopnje napačno presodilo, da niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo zamudne sodbe iz 318. člena ZPP (Uradni list RS št. 26/99 s spremembami – Ur. l. št. 96/02 in 2/04).

7. Primarni pogoj za izdajo zamudne sodbe je pasivnost tožene stranke. Po sistemu afirmativne litiskontestacije se njena pasivnost ocenjuje kot priznanje dejanskih navedb tožeče stranke. Poleg tega morajo biti za izdajo zamudne sodbe izpolnjeni še naslednji pogoji: da je bila toženi stranki tožba pravilno vročena v odgovor; da ne gre za zahtevek s katerim stranke ne morejo razpolagati; da izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka iz dejstev, ki so navedena v tožbi (sklepčnost tožbe); in da dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila sama tožeča stranka ali dejstvi, ki so splošno znana (prvi odstavek 318. člena ZPP).

8. Presojo, ali je toženka na tožbo pravočasno odgovorila, je opravilo že sodišče prve stopnje. Iz podatkov spisa izhaja, da je s sklepom z dne 20. 1. 2004 zavrnilo predlog za vrnitev v prejšnje stanje, saj vzrok za zamudo roka za vložitev odgovora na tožbo, na katerega se je sklicevala toženka, ni bil opravičljiv (zakrivila ga je toženka sama). Nobenega dvoma tudi ni, da predmet obravnavanja ni zahtevek, s katerim stranke ne morejo (ne smejo) razpolagati (tretji odstavek 3. člena ZPP)

9. Sodišče prve stopnje je na strani 5 odločbe pojasnilo, da niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo zavrnilne zamudne sodbe (tretji odstavek 318. člena ZPP), zaradi ugotovljenega nasprotja med dejstvi in dokazi, ki jih je predložila tožnica (predpostavka za izdajo zamudne sodbe iz 4. točke prvega odstavka citiranega člena), pa je bilo treba opraviti narok. Tožnica je šele na naroku svoje navedbe dopolnila in zanje predlagala ustrezne dokaze (izpisek iz sodnega registra za toženko), na ta način pa odpravila nasprotja med dejstvi in dokazi. Za sodišče prve stopnje tako ni bilo več sporno, da je toženka (Študentski servis d.o.o.) pravni prednik (pravilno naslednik) Študentska servisa p.o., ki je 10. 6. 2002 sklenil koncesijsko pogodbo z RS, Ministrstvom za delo, družino in socialne zadeve (MDDSZ). Tožba ni bila več nesklepčna, sodišče bi lahko izdalo ugodilno sodbo, a ker je tudi toženka pridobila možnost izreči se o navedbah v tožbi, so dejstva postala sporna in izvesti je bilo treba kontradiktorni postopek.

10. S takšnim stališčem prvostopenjskega sodišča sodišče druge stopnje ne soglaša. Iz podatkov spisa izhaja, da je tožnica vložila tožbo zoper Študentski servis d.o.o., koncesijsko pogodbo za leto 2002 (priloga A9) in aneks k tej pogodbi (priloga A8) pa je z MDDSZ sklenil Študentski servis ... p.o.. Soglašati je treba s pritožbo, da gre ves čas za isto pravno osebo, za istega nosilca pravic in obveznosti iz pravnih razmerij (pravna identiteta subjekta je ohranjena) in da ni mogoče govoriti o pravnem nasledstvu na strani toženke. Pri toženki je prišlo le do spremembe pravno organizacijske oblike (iz p.o. v d.o.o), do formalnega statusnega preoblikovanja, ki ni povezano s prenosom celotnega ali dela premoženja družbe, ki se preoblikuje, na družbo, ki premoženje prevzame (primerjaj 510. člen ZGD, Ur. l. RS, št. 30/93 s spremembami, z veljavnostjo od 10. 7. 1993 do 3. 5. 2006). Takšnih dejstev pa tožnica ni bila dolžna posebej zatrjevati oziroma nasprotno, ker tega v tožbi ni (posebej) navedla, dejstva, na katera opira svoj zahtevek, niso bila oziroma niso mogla biti v nasprotju s predloženimi dokazi.

V tem kontekstu sodišče druge stopnje le dodaja, da iz podatkov sodnega registra, ki so javni in na razpolago sodišču, izhaja, da se je Študentski servis ... p.o. na podlagi Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij (v nadaljevanju ZLPP) lastninsko preoblikoval (s spremembo statusno pravne oblike in s spremembo zastopnika). O vpisu lastninskega preoblikovanja je odločalo tudi Višje sodišče v Mariboru in v sklepu Cpg 1042/2001 z dne 5. 9. 2002 med drugim pojasnilo, da je po ZLPP lastninsko preoblikovanje opredeljeno kot sprememba podjetja z družbenim kapitalom (kapitalom brez določenega lastnika v kapitalsko družbo z znanimi lastniki), po ZGD pa pomeni zgolj spremembo pravno organizacijske oblike (iz p.o. v d.o.o.) kot nujno posledico lastninskega preoblikovanja.

11. Že sodišče prve stopnje v razlogih odločbe na strani 5 ugotavlja, da "... tožba sedaj ni bila več nesklepčna...". Presojo v tej smeri je opravilo tudi pritožbeno sodišče. Predpostavka za izdajo zamudne sodbe iz 3. točke prvega odstavka 318. člena ZPP - ali iz dejstev, ki so navedena v tožbi, izhaja utemeljenost zahtevka - je materialno pravne narave, zato je njena presoja možna tudi na pritožbeni stopnji (enako kot v postopku na prvi stopnji na podlagi pisnega postopka, na podlagi enostransko zbranega procesnega gradiva, brez glavne obravnave). V tem kontekstu mora sodišče v obrazložitvi zamudne sodbe navesti razloge, za svojo odločitev. Pojasniti mora, katera dejstva je štelo za pravno odločilna in na katere določbe materialnega prava je oprlo svojo odločitev, kar je sodišče druge stopnje tudi storilo.

12. Tožnica je v utemeljitev svojih navedb pojasnila, da je toženka na podlagi Zakona o zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (v nadaljevanju ZZZPB, Ur. l. RS št. 5/91 s spremembami) in Pravilnika o pogojih za opravljanje dejavnosti agencij za zaposlovanje (Ur. l. RS št. 48/99, v nadaljevanju Pravilnik) z MDDSZ, ki podeljuje koncesijo za opravljanje dejavnosti posredovanja začasnih in občasnih del dijakom in študentom, sklenila koncesijsko pogodbo z dne 10. 6. 2002 (pogodba št. 453-01-0043/2002, priloga A8). Iz pogodbe izhaja, da je tožnica iz naslova razlike med čistim prihodkom in priznanimi stroški, kar predstavlja 10% koncesijske dajatve (22. člen Pravilnika), upravičena do sredstev v višini 89,270.609,00 SIT. Poračun obveznosti za leto 2002 pa je razviden iz Aneksa št. 2 k sklenjeni koncesijski pogodbi z dne 13. 1. 2003 (124,861.987,00 SIT), pri čemer mesečna akontacija znaša 10,405.166,00 SIT. Poračun je bil opravljen na podlagi prometa toženke v letu 2001. Do izplačila dela koncesijske dajatve v višini mesečne akontacije v znesku 10,405.166,00 SIT (skupaj 31.215.498,00 SIT) je tožnica upravičena tudi za obdobje od 1. 1. do 31. 3. 2003, ko je postala prejemnica sredstev Študentska organizacija Slovenije, kar izhaja iz koncesijske pogodbe št. 453-01-00043/2003 z dne 1. 4. 2003. Ker toženka obveznosti ni izpolnila, je dolžna plačati tudi zakonske zamudne obresti. Da je toženka del razlike med čistim prihodkom in priznanimi stroški dolžna odvesti tožnici (študentski organizaciji), izhaja iz Pravilnika (24. člen) in 9. člena Zakona o skupnosti študentov (Ur. l. RS, št. 38/94).

Sodišče druge stopnje je navedena dejstva zaradi pasivnosti nasprotne stranke štelo za resnična (sistem t.i. afirmativne litiskontestacije), pri čemer je ocenilo, da dejstva niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila tožnica ali dejstvi, ki so splošno znana (4. točka prvega odstavka 318. člena ZPP). Seveda je domneva o priznanju dejanskih navedb tožeče stranke dopustna le v primeru, če ni razumnih razlogov, ki porajajo dvom v njihovo resničnost. Takšnih razlogov sodišče druge stopnje ni ugotovilo, ugotovilo pa je, da dokazi, ki jih je predložila tožnica, niso takšni, da se z njimi resničnosti tožbenih navedb očitno ne bi dalo dokazati. Če bi bilo temu tako, zamudne sodbe ne bi bilo mogoče izdati (primerjaj odločbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 613/07 z dne 10. 9. 2008).

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da iz dejstev, ki so navedena v tožbi in niso v nasprotju s predloženimi dokazi, izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka na plačilo 156.077.485,00 SIT (sedaj 651.299,80 EUR) z obrestmi po materialnopravni določbi 126. člena Obligacijskega zakonika (pogodba v korist tretjega). S sklenjenimi koncesijskimi pogodbami je bila ustanovljena pravica v korist tretjega - študentske organizacije (tožnice), ki je na ta način pridobila pravico neposredno od koncesionarja (toženke) terjati izpolnitev obveznosti.

13. Ker je sodišče druge stopnje ugotovilo obstoj vseh predpostavk za izdajo zamudne sodbe iz 318. člena ZPP (delno presojo je opravilo že sodišče prve stopnje), je bilo treba pritožbi ugoditi in in izpodbijano določbo spremeniti na način, ki je razviden iz izreka odločbe.

14. Ker je sodišče druge stopnje pritožbi ugodilo in izdalo zamudno sodbo glede plačila 651.299,80 EUR (prej 156,077.485,00 SIT) z obrestmi, je tožnica upravičena do povrnitve sorazmernega dela stroškov, ki so ji nastali v postopku na prvi stopnji (drugi odstavek 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. členom ZPP). Pripadajo ji naslednji stroški: sestava tožbe (2000 točk), taksa za tožbo 381.900,00 SIT (sedaj 1.593,60 EUR), taksa za sodbo 380.000,00 SIT (sedaj 1.585,70 EUR), končno poročilo stranki 50 točk, materialni stroški v višini 2% od skupne vrednosti storitev (41 točk), 20% DDV (410 točk), skupaj 4.327,30 EUR.

15. Na podlagi istih zakonskih določb je tožnica upravičena tudi do povrnitve stroškov pritožbenega postopka in postopka revizije zoper odločbo sodišča druge stopnje I Cpg 71/2008 z dne 26. 5. 2008, s katero je uspela. Pripadajo ji naslednji pravdni stroški: sestava pritožbe z dne 18. 11. 2004 (2500 točk), taksa za pritožbo (760.000,00 SIT oz. 3.171,00 EUR), sestava revizije z dne 9. 7. 2008 (4500 točk), taksa za revizijo v znesku 3.284,00 EUR, končno poročilo stranki 50 točk, materialni stroški v višini 2% od skupne vrednosti storitev (141 točk) in 20% DDV (1410 točk), skupaj 10.380,00 EUR.


Zveza:

OZ člen 126.
ZPP člen 318
ZGD člen 510.
ZskuS člen 9.
Pravilnik o pogojih za opravljanje dejavnosti agencij za zaposlovanje člen 22, 24.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.04.2012

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDQyOTU1