VSL sklep I Cp 1113/2002

Jedro

Če so dela, ki predstavljajo motilno dejanje, v okviru tistih, ki so dovoljena na podlagi gradbenega dovoljenja, je izključena samovolja oziroma protipravnost dejanja.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka zahtevala, da se ugotovi, da je tožena stranka motila tožnikovo posest, s tem da je dne 29.5.2001 izvajalec del E.... d.d., Ljubljana, na zahtevo in po pisnem naročilu tožene stranke začel z deli na parc. št. 946/2 k.o. L....., in sicer je na polju pšenice in ječmena izkopal dve jami in postavil dva lesena A drogova. Sodišče je zavrnilo tudi restitucijski in prepovedni del tožbenega zahtevka. Tožbo je zavrglo v delu, v katerem je tožeča stranka v okviru prepovednega zahtevka navajala svoje pravno tolmačenje obstoječe zakonodaje v zvezi z graditvijo avtocestnega omrežja v RS. Hkrati je še odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 8.500,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa do plačila.

Zoper takšen sklep se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99, v nadaljevanju ZPP) pritožuje tožeča stranka. Iz obširnih pritožbenih navedb je mogoče razbrati, da pritožba temelji na dveh tezah, s katerima tožeča stranka napada izpodbijani sklep. Prvi del pritožbenih navedb gre tako v smeri izpodbijanja pravne veljavnosti dokončnega delnega enotnega gradbenega dovoljenja, na podlagi katerega je tožena stranka izvajalcu del naročila poseg v tožnikovo zemljišče. V drugem delu pritožbenih navedb pa se tožeča stranka sklicuje na določbe Zakona o stavbnih zemljiščih (Ur. l. RS, št. 44/97, v nadaljevanju ZSZ) in Zakona o ureditvi določenih vprašanja v zvezi z graditvijo avtocestnega omrežja v Republiki Sloveniji (Ur. l. RS, št. 35/95, v nadaljevanju ZUDVGA). Pritožba ponuja svojo razlago določb omenjenih predpisov in poudarja, da bi tožena stranka lahko posegla v njeno posest šele po končanem razlastitvenem postopku.

Pritožba ni utemeljena.

Uvodoma je treba navesti, da se v posestnem sporu obravnavanje tožbe omeji samo na ugotavljanje in dokazovanje dejstev zadnjega posestnega stanja in nastalega motenja. Razpravljanje o pravici do posesti, o pravni podlagi, poštenosti ali nepoštenosti ter o odškodninskih zahtevkih, je izključeno (glej 426. člen ZPP in 78. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, Ur. l. SFRJ 6/80, v nadaljevanju ZTLR). Na podlagi 75. člena ZTLR vsak posestnik stvari in pravice uživa varstvo pred motenjem ali odvzemom posesti, pri čemer pa pravica do varstva nastane le, če je motilno dejanje hkrati tudi samovoljno oziroma protipravno. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da dejanje tožene stranke nima elementov samovoljnosti oziroma protipravnosti, ker so bila dela, s katerimi je prišlo do posega v tožnikovo posest, opravljena na podlagi dokončnega delnega enotnega gradbenega dovoljenja z dne 26.5.2000 (v nadaljevanju gradbeno dovoljenje). Pred tem je kot nesporno ugotovilo, da je tožena stranka izvajalcu naročila izvedbo tistih del, ki so v okviru del, dovoljenih z gradbenim dovoljenjem. Pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da motilno dejanje ni samovoljno oziroma protipravno. Če pa dejanje ni takšno, predpostavke za nastanek pravice do varstva pred motenjem posesti niso izpolnjene. Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka je zato materialnopravno pravilna. Dejanje je samovoljno, če motitelj nima dovoljenja ali privolitve posesti niti ni za dejanje pooblaščen z zakonom ali odločbo pristojnega državnega organa. V obravnavanem primeru pa je tožena stranka z odločbo državnega organa (dokončnim gradbenim dovoljenjem) pooblaščena za izvedbo pripravljalnih del na avtocestnem odseku Blagovica - Šentjakob, med drugim tudi na tožnikovi parceli št. 946/2 k. o. ....... Pri tem je odločilno, da izvedena dela, ki po tožnikovem mnenju predstavljajo motenje njegove posesti (izkop dveh jam na polju pšenice in ječmena ter postavitev dveh "A" drogov), nesporno predstavljajo dela v okviru izdanega gradbenega dovoljenja. Samovolja oziroma protipravnost v ravnanju tožene stranke je zato izključena.

Vse pritožbene navedbe so ob zgoraj povedanem povsem brez pomena. Dokončnega gradbenega dovoljenja namreč ni mogoče izpodbiti v pravdnem postopku (še posebej ne v sporu o motenju posesti), temveč le s tožbo v upravnem sporu. Dokler pa je gradbeno dovoljenje pravno veljavno in izvršljivo (za slednje je dovolj, da je dokončno, glej 224. člen v povezavi s 1. in 2. odstavkom 282. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, Ur. l. RS, 80/99), pooblašča toženo stranko za posege v posest, ki so v okviru del, dovoljenih z njim. Ne glede na to pritožbeno sodišče pritožniku pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje določbe ZUDVGA tolmačilo pravilno, tiste določbe ZUDVGA in ZSZ, na katere se tožeča stranka posebej sklicuje v pritožbi, pa v obravnavanem primeru ne pridejo v poštev.

Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno tudi, ko je zavrglo tožbo v delu, v katerem je prepovedni zahtevek vseboval pravno tolmačenje in pojasnjevanje določb ZUDVGA in ZSZ, ki ne sodi v tožbeni zahtevek zaradi motenja posesti, pač pa lahko predstavlja zgolj obrazložitev tožbe v smislu zatrjevane pravne podlage.

Sodišče prve stopnje je torej pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, pravilno uporabilo materialno pravo, hkrati pa ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. tč. 365. člena ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 1389/2002
• VSL sklep II Cp 1307/2003
• VSC sklep Cp 915/2003