VSL sklep I Cp 1074/2001

Jedro

Glede na materialno določbo 79. in še posebej 129. člena ZZZDR so odločilna dejstva, ki jih mora sodišče ugotoviti pri določitvi preživnine za otroka, naslednja: potrebe otroka in finančno premoženjske zmožnosti obeh roditeljev

Pogoji za preživljanje izvenzakonske partnerke pa so v skladu z določilom 81. v povezavi s prvim odstavkom 12. člena ZZZDR naslednji: (1.) da izvenzakonska partnerka nima sredstev za življenje, (2.) da brez svoje krivde ni zaposlena ali je nesposobna za delo ter (3.) da jo je partner zmožen (sposoben) preživljati:

 

Izrek

Pritožbama se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Odločitev sodišča prve stopnje. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da:

-I. se zavrne tožbeni zahtevek tožnice P. S., da ji je toženec dolžan plačevati mesečno preživnino v znesku 70.000,00 SIT, in sicer od oktobra 1998 dalje;

-II. se za tožnika mld. Ž. L. L. S. določi preživnina v višini 38.000,00 SIT od 04.05.1999 dalje ter da je toženec kot oče mld. tožnika za njegovo preživljanje na tekoči račun njegove matere in zakonite zastopnice dolžan plačevati od meseca maja 1999 pa do vključno februarja 2001 razliko med že plačano ter dosojeno (za določene mesece tudi valorizirano) preživnino, od 01.03.2000 dalje pa preživnino v višini 42.773,60 SIT do vsakega 15. v mesecu za tekoči mesec do prve uskladitve preživnin z gibanjem življenjskih stroškov in osebnih dohodkov, odtlej pa v valoriziranih zneskih, določenih po vsakokratnem sklepu o uskladitvi preživnin Vlade Republike Slovenije in obvestilu Centra za socialno delo v Ljubljani, v 15 dneh pod pretnjo izvršbe. Preživninsko obveznost glede preživninskih zneskov, zapadlih do izdaje sodbe, je toženec dolžan izpolniti v roku 15 dni pod pretnjo izvršbe. Kar je mld. tožnik zahteval več ali drugače, se zavrne ter

-III. vsaka stranka krije sama svoje stroške postopka.

Pritožbi. Sodišče prve stopnje je pritožbenemu sodišču poslalo v obravnavo dve pritožbi:

Smiselno zavrnilni del navedene sodbe mld. tožnik in tožnica izpodbijata iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99; v nadaljevanju ZPP). V pritožbi navajata, da je odločitev sodišča prve stopnje, da je za mld. tožnika primerna preživnina 38.000,00 SIT mesečno, v celoti v nasprotju z izvedenimi dokazi pa tudi s samimi razlogi sodbe. Čeprav se sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe izrecno sklicuje na določilo 79. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Ur.l. SRS, št. 14/89; v nadaljevanju ZZZDR), tega določila pri določanju preživnine za mld. tožnika dejansko sploh ni upoštevalo. Na eni strani bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati premoženjske sposobnosti toženca, na drugi strani pa potrebe mld. tožnika, ter upoštevati, da se status mld. tožnika zaradi tega, ker sta se njuna starša razšla, ne bi smel poslabšati. Sodišče v tej smeri ni ocenjevalo izvedenih dokazov in tudi ne obrazložilo svojega stališča. Nasprotno, uporabilo je Š. metodo, statistične podatke, za katere je splošno znano, da odstopajo od realnosti in so daleč od življenjskih stroškov. Po Š. metodi bi sodišče lahko izračunalo le najmanjše stroške za preživljanje mld. tožnika, ne da bi pri tem upoštevalo pogoje, v katerih je mld. tožnik živel, preden sta se njuna starša razšla, in realne dohodke toženca. Glede posameznih stroškov oziroma potreb, ki jih ima mld. tožnik, pritožnika ugotavljata, da jih sodišče sploh ni ugotavljalo ali pa so zaključki v zvezi s tem napačni. Poudarjata tudi, da v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni razlogov o tem, zakaj je preživnina valorizirana ter zakaj je od 01.03.2000 dalje preživnina določena v višini 42.773,60 SIT. Dalje sodišče prve stopnje sploh ni upoštevalo odločilnega dejstva, da je ob vložitvi tožbe mld. tožnik hodil še v vrtec, v času odločanja sodišča prve stopnje pa že v šolo, kar pomeni bistveno spremenjene okoliščine in narekuje ne samo valorizacijo življenjskih stroškov, temveč tudi upoštevanje večjih stroškov zaradi šolskih potrebščin in drugih s tem povezanih obveznosti. Po pritožbenih navedbah je napačna tudi odločitev o neutemeljenosti tožbenega zahtevka tožnice. Toženec je sicer zanikal svojo preživninsko obveznost do svoje izvenzakonske partnerke, pri tem pa v dohodninski odločbi za leti 1998 in 1999 tako mld. tožnika kot tožnico navedel kot vzdrževana družinska člana. Tako njegovo ravnanje dokazuje, da se je svojih preživninskih obveznosti več kot zavedal in to svojo obveznost tudi uspešno uveljavljal pri odmeri dohodnine. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ugotavlja, da celotne stroške za stanovanje na P 6 v Ljubljani plačuje toženec, pri tem pa ne upošteva dejstva, da teh stroškov toženec ne bo plačeval z dnem, ko bo določena njegova preživninska obveznost, ker obveznosti za stroške enostavno ni. Sodišče prve stopnje kot toženčev strošek šteje tudi plačila za odplačilo kredita za nakup stanovanja, ne upošteva pa, da je tožnik (mišljen je najbrž toženec - op. pritožbenega sodišča) lastnik tega stanovanja in tudi solastnik stanovanja na P 6 v Ljubljani, torej da ima precejšnje premoženje, medtem ko je tožnica brez vsakega premoženja. Predlaganega dokaza s poizvedbami, koliko delnic ima toženec pri podjetju, kjer je zaposlen, sodišče ni izvedlo. Tudi ni izvedlo dokaza z poizvedbami, v kakšni višini in koliko je prejel iz naslova dividend. Sodišče prve stopnje ni zavzelo stališča glede tožničine trditve, da se glede na svojo starost 36 let in dejstvo, da je bila v svojem poklicu zaposlena le štiri leta, dejansko ne more zaposliti. Splošno znano je, da je danes težko dobiti zaposlitev. Tožnica si je želela pridobiti sredstva za lastno preživljanje tako, da je napisala že več kot 50 vlog za sprejem v službo, da je od toženca zahtevala, da ji le-ta izroči opremo za opravljanje dejavnosti nege telesa, da je sklenila najemno pogodbo za poslovni prostor in leasing za solarij, vendar vse brez uspeha. Vloge za zaposlitev so bile vse zavrnjene, toženec ji opreme ni izročil, od leasinga za solarij ter posledično od najemne pogodbe za poslovni prostor pa je odstopila, ker ni pridobila dovoljenja za opravljanje dejavnosti. Ker ni bila sposobna plačevati obveznosti, se je morala odpovedati tudi življenjskemu zavarovanju, potem ko je v stanovanju na P6 v Ljubljani ostala brez ležišča in stolov, pa so ji pomagali starši tako, da so ji kupili sedežno garnituro. Ker sodišče prve stopnje listin, ki jih je tožnica priložila v zvezi s tem, ni ocenjevalo, po mnenju pritožnikov tudi ni ugotovilo odločilnih dejstev, ki opravičujejo tožničin zahtevek za plačilo preživnine. Vsled vsega navedenega pritožnika pritožbenemu sodišču predlagata, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, o pritožbenih stroških pa odloči kot o nadaljnjih pravdnih stroških.

Točki II in III izreka sodbe sodišča prve stopnje toženec izpodbija prav tako iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Opozarja, da je sodišče prve stopnje v 14. alinei točke II izreka po pomoti zapisalo datum 01.03.2000, čeprav je iz samega izreka razvidno, da bi se moral pravilen datum glasiti 01.03.2001. Kar zadeva samo višino dosojene preživnine pa poudarja, da v skladu s pravno teorijo in sodno prakso pod pojmom preživnina razumemo poravnavo stroškov za stanovanje, hrano, obleko, obutev, higieno, pa stroškov za vzgojo, šolanje, strokovno izobrazbo ter razvedrilo otroka. Oba roditelja sta dolžna preživljati svoje otroke, njuna dolžnost pa se ravna po njunih (z)možnostih in otrokovih potrebah. Po mnenju pritožnika je sodišče prve stopnje na podlagi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja napačno ocenilo, da je primeren mesečni strošek za preživljanje mld. tožnika, to je otroka v starosti od 7 do 14 let, okoli 50.000,00 SIT. Sodišče je mesečne stroške otroka ocenjevalo zgolj na podlagi navedb njegove matere, tožnice, ki pa je v svojih navedbah znatno pretiravala in za svoje navedbe ni predložila nobenih dokazov, kar je ocenilo in ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Pri ugotavljanju potreb mld. tožnika si je sodišče pomagalo s Šumijevo metodo. Ta metoda je sodišču zgolj neko napotilo pri ocenjevanju potreb otroka, sicer pa mora sodišče v preživninskem postopku ugotoviti individualne potrebe vsakega otroka posebej. V obrazložitvi sodbe sodišče ni navedlo, zakaj je po njegovem mnenju preživnina za mld. tožnika bistveno višja od povprečnih življenjskih stroškov otroka, starega od 7 do 14 let po Šumijevi metodi. Višino preživnine sodišče ne določi po prostem preudarku, saj mora oseba, ki zahteva plačilo preživnine, predložiti ustrezne dokaze, zakaj so njene potrebe in izdatki bistveno višji od potreb drugih povprečnih ljudi, ki so zajeti v preučevanju življenjskih stroškov Statističnega urada RS. Sodišče prve stopnje bi moralo v skladu z določilom 79. člen ZZZDR pri določitvi preživnine upoštevati dohodkovne zmožnosti obeh staršev. V danem primeru je upoštevalo zgolj njegove, medtem ko je za tožnico nenehno stalo na stališču, da je brezposelna in da ne prejema nobenih dohodkov. Pri tem ni upoštevalo, da tožnica za preživljanje otroka prejema otroški dodatek. Predvsem pa bi moralo dosojeno preživnino sodišče sorazmerno porazdeliti med oba roditelja. In končno: sodišče prve stopnje je, kot že zapisano, pri določanju preživnine za otroka zavzelo stališče, da tožnica nima nobenih dohodkov, pri odločanju o preživnini za tožnico pa nasprotno navedlo, da tožnici ni mogoče verjeti, da nima sredstev za preživljanje ter da ne ustvarja nobenih dohodkov. Po vseh izvedenih dokazih bi sodišče prve stopnje pri odločanju o višini preživnine (za otroka - op. pritožbenega sodišča) moralo upoštevati, da je tožnica dohodkovno sposobna prispevati tudi svoj delež pri plačevanju preživnine. V obrazložitvi sodbe je sodišče navedlo, da je toženec dolžan za preživljanje otroka prispevati v denarju več kot tožnica, saj mati, s katero otrok živi, otroku nudi celodnevno nego, skrb in vzgojo. Pri tem sodišče ni upoštevalo, da ima toženec z otrokom redne stike ter da skupaj hodita v kino, na predstave, v času zimskih in poletnih šolskih počitnic pa toženec s mld. tožnikom velikokrat preživi svoj dopust. V tem času toženec mld. tožniku nudi celotno skrb, nego in vzgojo. V času preživljanja skupnih ur toženec otroku tudi kupi vse, kar njegov sin potrebuje oziroma kar si zaželi. Sodišče dalje ni upoštevalo, da toženec plačuje anuitete za nakup stanovanja, prehrano, redne mesečne stanovanjske stroške za oba stanovanja, obleko in šport. Pritožbi prilaga dokaz o spremembi svojega prebivališča, saj od maja letos živi v zunajzakonski skupnosti z novo partnerko, ki je mati 13-letnega otroka, za katerega sedaj skrbita oba tako, da ima toženec zdaj še dodatne stroške in izdatke. Ker je toženec prijavil začasno prebivališče na novem naslovu šele po izdaji prvostopenjske sodbe, dokaza o tem ni mogel priložiti prej, so pa po njegovem mnenju bistvenega pomena za končno odločitev v tej zadevi. Sodišče prve stopnje dalje ni upoštevalo, da se višina dohodka, ki ga toženec prejema, v štirih letih ni spremenila. Njegova plača se že nekaj let ne usklajuje, preživnine pa se valorizirajo večkrat letno. Zaradi vsega zapisanega pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo v točki II spremeni ter tožnici naloži plačilo stroškov postopka, podrejeno pa, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo (v tem delu) vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

V skladu z določbo prvega odstavka 344. člena ZPP sta bili pritožbi vročeni nasprotnima strankama. Odgovora na pritožbo ni podala nobena izmed njiju.

Pritožbi sta utemeljeni.

Sodeč po obrazložitvi izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje zagrešilo v obeh pritožbah očitano bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih tako glede odločitve o preživnini za mladoletnega otroka kot preživnini za toženčevo bivšo izvenzakonsko partnerko, nekateri razlogi pa so nejasni ali med seboj v nasprotju.

V danem primeru sta tožbo na plačilo preživnine zoper toženca vložila njegov mld. otrok in njegova bivša zunajzakonska partnerka. Odločilna dejstva so odvisna prav od postavljenega zahtevka:

Preživljanje mladoletnega otroka po prenehanju izvenzakonske skupnosti.

Pravni temelj za uveljavljanje in določanje preživnine otroku v primeru prenehanja izvenzakonske skupnosti je podan v prvem odstavku 78. člena v zvezi s prvim odstavkom 12. člena ZZZDR Višina preživnine se v skladu z določilom 79. člena ter posebej 129. člena ZZZDR odmeri glede na potrebe upravičenca in po možnostih zavezanca. To dvoje so torej glede na materialno določbo tista odločilna dejstva, ki jih mora sodišče ugotoviti pri določitvi preživnine za otroka: potrebe otroka in finančno premoženjske možnosti obeh roditeljev.

Potrebe otroka so tisti denarni znesek, ki omogoča zadovoljevanje otrokovih potreb po hrani, obleki, obutvi, šolanju - v smislu vseh oblik izobraževanja, otroško varstvo, po zabavi in rekreaciji, zdravstvenem varstvu in še drugi izdatki, ki so zvezani z normalno vzgojo in preživljanjem otroka. Sodišče potrebe otroka ugotavlja predvsem z ugotavljanjem dejanskih mesečnih izdatkov za otroka, med katere poleg naštetih postavk prištevamo tudi ustrezen del stroškov za stanovanje. Potrebe sodišče najprej ugotavlja s pomočjo zaslišanja roditeljev, predvsem tistega roditelja, pri katerem otrok živi. Pri tem so zgolj dobrodošli razni statistični podatki o rasti življenjskih stroškov, predvsem statistični podatki o povprečnih stroških za preživljanje družine z določenim številom članov. Zaradi pravilne določitve zakonite preživnine za otroka mora sodišče v okviru potreb otroka vedno upoštevati tudi vsa tista dejstva, ki vplivajo na to, da so stroški preživljanja v določenem obdobju večji ali manjši (npr. zaradi vstopa otroka v šolo). Pri tem mora sodišče upoštevati tudi, da ima otrok pravico do boljšega življenjskega standarda, če ga je imel vseskozi tudi do prenehanja zunajzakonske skupnosti staršev oziroma da se mu njegov življenjski standard zgolj zaradi dejstva prenehanja zunajzakonske skupnosti med staršema ne bi smel poslabšati.

Potem ko sodišče v zvezi s tem ugotovi vsa našteta odločilna dejstva, upošteva, da se breme preživljanja, če je zavezancev več, razdeli mednje po njihovih možnostih in tudi po tem, koliko je kdo dolžan sicer še pomagati upravičencu in zanj skrbeti, torej koliko je kdo še dodatno obremenjen z vsakdanjimi skrbmi, povezanimi s problemi vzgoje, oskrbe in doraščanjem otroka.

Pri ugotavljanju možnosti staršev za plačevanje preživnine se upoštevajo predvsem vsi redni in izredni dohodki, ravno tako pa tudi splošno premoženjsko stanje glede lastništva nepremičnin, premičnin in tudi potencialne možnosti za pridobivanje realnih dohodkov. Pri lastništvu nepremičnin je pomembno, ali te nepremičnine prinašajo dohodek, ali jih zavezanec sam uporablja in ali jih je možno prodati in dobiti s kupnino sredstva za preživnino. Sodna praksa je zavzela stališče, da mora zavezanec nepremičnino prodati, če na primer stavbe ne potrebuje in stavbe tudi ne daje v najem (sodba Vrhovnega sodišča RS, opr.št. II Ips 683/93 z dne 22.09.1993). Nasprotno se torej premoženje (kot na primer lastno stanovanje), ki neposrednih dohodkov ne prinaša, pri določanju preživnine in njene višine, ne upošteva. Kar zadeva splošno zadolženost zavezanca je bilo na primer v sodbi Vrhovnega sodišča RS, opr.št. II Ips 737/93 z dne 14.10.1993, pri določitvi preživnine upoštevano tudi dejstvo, da so očetovi osebni dohodki obremenjeni z najetimi posojili. Pri tem je posebno pozornost treba nameniti predvsem vprašanju, ali je zadolževanje staršev nujno ali pa morda pomeni le izboljšanje standarda na škodo preživninske obveznosti. V okviru ugotavljanja finančnih možnosti staršev je potrebno poudariti še to, da imajo starši dolžnost preživljati otroke na ta način, da za pridobitev preživninskih sredstev storijo vse, kar je v njihovi moči. To načelo pride v poštev še toliko bolj, če gre, kot v konkretnem primeru, za preživljanje mladoletnega otroka. Trud staršev za pridobitev sredstev za preživljanje otroka sodišče ugotavlja glede na subjektivne in objektivne okoliščine konkretnega zavezanca. Subjektivne okoliščine zadevajo starost, zdravje in zavezančevo sposobnost za delo, objektivne pa realne možnosti zavezanca za zaposlitev.

Za zaključek morda še to, da za odločitev o preživljanju skupnega otroka ni bistvenega pomena niti dejstvo, da je en roditelj drugemu prepustil stanovanje in druge stvari, ki morda predstavljajo skupno premoženje ter da za tako stanovanje tudi plačuje s tem povezane nastale stroške, niti dejstvo, da je en roditelj otroku prostovoljno na primer kupoval igrače ali pa šel skupaj z njim na dopust in tam za otroka zapravil določeno vsoto denarja. V prisojeni znesek preživnine za otroka se všteje le vse tisto, kar je roditelj med pravdo prostovoljno dajal za njegovo preživljanje, razen če izhaja kaj drugega iz dogovora med roditeljema. Pa še to: otroški dodatek je prispevek družbene skupnosti kot posebna oblika skrbi družbe za otroke in se ga, če je ugotovljeno, da ga roditelj prejema, pri izračunu preživnine upošteva.

Preživljanje izvenzakonske partnerke po prenehanju izvenzakonske skupnosti.

81. člen ZZZDR določa: "Nepreskrbljenemu zakoncu, ki nima sredstev za življenje in je nesposoben za delo ali je nezaposlen in se ne more zaposliti, se s sodbo, s katero se zakonska zveza razveže, določi na njegovo zahtevo oziroma na podlagi sporazuma z drugim zakoncem znesek za preživljanje v breme drugega zakonca, ustrezno njegovim možnostim." V povezavi s prvim odstavkom 12. člena ZZZDR pomeni, da so pogoji za preživljanje izvenzakonske partnerke naslednji: (1.) da izvenzakonska partnerka nima sredstev za življenje, (2.) da brez svoje krivde ni zaposlena ali je nesposobna za delo ter (3.) da jo je partner zmožen (sposoben) preživljati:

O pomanjkanju sredstev govorimo, kadar zunajzakonska partnerka iz svojih dohodkov ali premoženja ne more poravnati stroškov za življenje, ali pa jih ne more v celoti poravnati. Nesposobnost za delo mora biti tolikšna, da zunajzakonski partnerki onemogoči samostojno preživljanje z osebnim dohodkom. Zunajzakonska partnerka, ki je delno sposobna za delo, je upravičena do preživnine, ki ji bo, skupaj s sredstvi, pridobljenimi z delom, zagotovila življenjsko eksistenco. Za nezaposleno velja zunajzakonska partnerka, ki brez svoje krivde ne more dobiti dela, ki bi vsaj približno ustrezalo njeni kvalifikaciji ali sposobnostim. Tu predvsem pridejo v poštev subjektivne in objektivne okoliščine posameznika, o katerih je bilo govora že zgoraj v okviru vprašanj glede preživljanja za otroka. Izvenzakonski partner ni dolžan preživljati drugega partnerja, če bi bilo s tem ogroženo njegovo lastno preživljanje ali preživljanje drugih oseb, ki jih mora preživljati. Med te osebe spada tudi otrok iz morebitne nove zunajzakonske skupnosti. Pri določanju možnosti (sposobnosti) zunajzakonskega partnerja za preživljanje drugega partnerja se sicer upoštevajo njegovi redni dohodki.

Po višini se tako preživnino odmeri glede na stroške, nujno potrebne za primerno preživljanje. Primernost ocenjujemo po povprečnih potrebah ljudi enakega položaja, izobrazbe in podobno pa tudi po življenjskih razmerah upravičenca pred razpadom zunajzakonske skupnosti, ki naj se s prenehanjem take skupnosti ne bi znatno spremenile, upoštevaje seveda premoženjske razmere zavezanca preživljanja. Po drugi strani pa naj bi bila preživnina taka, da bi vendar spodbujala upravičenca k pridobivanju sredstev za svoj življenjski standard z lastnim delom.

Iz vsega zgoraj zapisanega sledi, da je način ugotavljanja preživnine za otroka in zunajzakonsko partnerko veliko bolj kompleksen in precizen, kot se ga je v izpodbijani sodbi lotilo sodišče prve stopnje. Predvsem je treba poudariti, da preživnina ni ekvivalentna matematičnemu ali statističnemu izračunu, temveč mora biti prilagojena vsakokratnim upravičencem kot tudi zavezancem zanjo. Temu ustrezno morata biti temelj in višina preživnine v vsaki pravdni zadevi ugotovljena na podlagi dejanskih (z ustreznimi dokazi podprtih) ugotovitev. V tej zadevi sodišče prve stopnje ni moglo napraviti pravilnih zaključkov o temelju in višini preživnine, ker, kot je bilo že zapisano, ni niti ugotavljalo, kaj šele ugotovilo, vseh za zadevo odločilnih dejstev.

Pritožbeno sodišče je zato obema pritožbama ugodilo, izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Psp 257/2001
• VSL sodba I Cp 566/05
• VSL sodba I Cp 969/99