VSL sklep I Cp 1106/99

Jedro

Tožeča stranka ne uživa posesti stanovanjske hiše v sorazmerju s svojim solastniškim deležem, zato ker toženec uporablja in uživa celotno nepremičnino. Ravno v tem pa je bistvo prikrajšanja tožeče stranke, saj tožečeva uporaba stanovanjske hiše v celoti predstavlja poseg v pravico tožeče stranke do (so)uporabe nepremičnine v skladu z njunim solastniškim deležem (1.odst. 14. čl. ZTLR), zamenjava ključavnice na vhodni vratih pa celo izključitev od možnosti takšne souporabe. Dokler razmerja med solastniki niso urejena je treba na drug način preprečiti na eni strani prikrajšanje tistega, ki mu je onemogočena uporaba solastnega deleža, in na drugi obogatitev tistega, ki uporablja solastno stvar preko svojega deleža. Objektivno merilo višine obogatitve oziroma prikrajšanja je višina najemnine enakovredne nepremičnine. S tako uporabo ima toženec korist, ki je v brezplačni uporabi solastniškega deleža tožeče stranke. Navedeno bi ob slabovernosti toženca narekovalo materialnopravno presojo, da mora toženec tožeči stranki plačati uporabo njenega solastniškega deleža na nepremičnini za določeno preteklo obdobje (214. čl. in 219. čl. ZOR). Morebitni potrebni in koristni stroški v zvezi s stanovanjsko hišo pa so lahko le predmet samostojnega zahtevka tistega, ki je takšne stroške imel, na doseženo obogatitev pa v konkretnem primeru ne morejo vplivati (215. čl. ZOR in 39. čl. ZTLR).

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 1.342.230,00 SIT z zamudnimi obrestmi od zneska 803.880,00 SIT od 30.1.1996 dalje do plačila in od zneska 538.350,00 SIT od 12.4.1999 dalje do plačila. Tožeči stranki je naložilo, da toženi povrne 113.744,00 SIT pravdnih stroškov.

Zoper sodbo se je tožeča stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 353. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77) v zvezi s 498. čl. sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS št. 26/99). Sodišče prve stopnje se je osredotočilo na vprašanje, da naj bi bila spornost razmerja med strankama v tem, ali je tožeča stranka toženi prepovedala uporabo njenega solastniškega deleža in iz kakšnega razloga. Bistveno vprašanje pa je, ali je tožeča stranka kot solastnik enostanovanjske hiše upravičena zahtevati od drugega solastnika plačilo rabe stanovanja oziroma stanovanjske hiše, do katere je tudi ona upravičena, vendar sama solastne stvari ne more uporabljati, ker jo je drugi solastnik iz uporabe izključil. Toženec je kupil solastniški delež G. N. in je vedel za solastninsko stanje, dejansko rabo, da je hiša enostanovanjska in da stanovanja ne moreta uporabljati oba solastnika istočasno. Stanovanje je pač dobrina posebne vrste, ni mogoča uporaba s strani obeh solastnikov, ne da bi to bistveno vplivalo na bivanjske razmere v hiši. Toženec je vedel, da s tem, ko kupi le polovico hiše in se vanjo vseli ter začne uporabljati hišo v celoti, uporablja tudi solastnino drugega. Verjetno si je predstavljal, da je ta raba lahko brezplačna. Takoj po nakupu je zamenjal ključavnico na vhodnih vratih stanovanjske hiše, čeprav je ključ imela tudi tožeča stranka. Zamenjava ključavnice na vhodnih vratih je zadosten razpoznavni znak o izključitvi drugega solastnika iz rabe stvari. Za takšno ravnanje mora toženec nositi posledice, ki so lahko v tem, da je potrebno drugemu solastniku rabo njegovega solastniškega deleža plačati. Gre za obogatitveni zahtevek tožeče stranke do toženca. Tožeča stranka ni dala nobene pravne podlage tožencu, da lahko rabi njeno stvar oziroma njen solastni delež na stvari. To rabo si je toženec enostransko uzurpiral. S takšnim ravanjem je tožencu nastala korist, tožeči stranki pa prikrajšanje, izguba koristi. Možno bi bilo, da bi oba solastnika stvar oddala v celoti v najem ter si najemnino razdelila v razmerju solastniških deležev. Oba bi imela korist od tega, sedaj pa jo ima le toženec. Če bi v mestu najel takšno stanovanjsko hišo z enim stanovanjem, bi moral plačati najemnino. Tožeča stranka tožencu ne more prepovedati uporabe stvari, ker je stvar v solastnini in jo ima vsak solastnik pravico uporabljati sorazmerno svojemu delu, ne da bi s tem kršil pravice drugih solastnikov. To pa ne pomeni, da ima pravico uporabljati celotno stvar v solastnini, ne da bi bil za to uporabo dolžan drugemu solastniku plačati rabo stvari, ki ustreza solastniškemu deležu drugega solastnika. Gre za plačilo rabe cele solastne stvari, ki nima podlage v pogodbi. Toženec je to rabo pridobil neupravičeno, zato ima tožeča stranka pravni temelj v 210.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), da zahteva od toženca nadomestilo koristi, ki jo ima toženec zaradi rabe njenega solastnega deleža. Korist je ekvivalentna najemu, kar pomeni, da mora biti to nadomestilo takšno, da je ekvivalentno najemnini, ki bi jo tožeča stranka dobila, če bi oddala stanovanje tretjemu za svoj solastninski delež. Najemnine za tovrstno stanovanjsko hišo v Trbovljah znašajo 300 DEM mesečno. Tožeča stranka je zahtevala polovico mesečnega nadomestila koristi zaradi rabe stvari, predlagala pa je, da to vrednost ugotovi tudi sodni cenilec. Dejansko stanje je bilo zmotno ugotovljeno, saj je sodišče obravnanvalo zadevo v smeri, ki ni bistvena. Ne drži tudi ugotovitev sodišča, da tožeča stranka ni dokazala, da solastnega deleža ni mogla uporabljati, ker ji toženec to ni dovolil. Prav tako ni pravilen zaključek, da ni dokazano, da bi bil toženec zaradi uporabe cele hiše obogaten. Tožeča stranka solastne stvari ni mogla uporabljati, ker jo je toženec z realnimi dejanji (zamnjavo ključavnice) izključil iz rabe stvari. Sodišče je zmotno uporabilo materialno pravo, ker je zavrnilo utemeljen tožbeni zahtevek. Toženec je z rabo cele hiše obogaten, kajti lastnik je le do polovice hiše, drugo polovico pa uporablja brezplačno. Tožeča stranka predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Tožeča stranka v pritožbi uveljavlja tudi pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ne da bi pojasnila, v čem naj bi bil podan. Njegov obstoj je zato pritožbeno sodišče preizkusilo le v mejah 2. odst. 365. čl. ZPP/77 in ugotvilo, da kršitve iz 2. odst. 354. čl. ZPP/77 niso podane.

Pač pa tožeča stranka utemeljeno uveljavlja preostala dva pritožbena razloga, pri čemer je nepopolna ugotovitev dejanskega stanja v bistvu posledica napačnega materilanopravnega izhodišča sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je ugotovilo: - da toženec sam uporablja stanovanjsko hišo, ki je v solastnini obeh pravdnih strank do ene polovice; - da toženec zaseda celotno stanovanjsko hišo - torej ne zgolj svojemu solastniškemu deležu sorazmeren del nepremičnine; - da toženec nima pravnega naslova za uživanje posesti celotne nepremičnine; - da je toženec že ob nakupu nepremičnine vedel za solastniški delež tožeče stranke in torej ni mogoče trditi, da bi bil dobroveren glede uporabe celotne stanovanjske hiše; nasprotno, med strankama so potekala dolgotrajna dogovarjanja o odkupu oziroma nadomestilu za uporabo solastniškega deleža tožene stranke, ki pa niso pripeljala do soglasja volj in sklenitve pravnega posla.

Evidentno torej je, da tožeča stranka ne uživa posesti stanovanjske hiše v sorazmerju s svojim solastniškim deležem zato, ker toženec uporablja in uživa celotno nepremičnino. Ravno v tem pa je bistvo prikrajšanja tožeče stranke, saj toženčeva uporaba stanovanjske hiše v celoti predstavlja poseg v pravico tožeče stranke do (so)uporabe nepremičnine v skladu z njunim solastniškim deležem (1.odst. 14. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, v nadaljevanju ZTLR), zamenjava ključavnice na vhodni vratih pa celo izključitev od možnosti takšne souporabe ne glede na razlog za njeno zamenjavo, saj toženec očitno tožeči stranki niti tedaj niti kasneje ni ponudil ključa zamenjane ključavnice. Ob tem je torej sodišče prve stopnje po nepotrebnem pripisalo odločilen pomen dejstvu, da tožeča stranka toženca ni izrecno pozvala na prenehanje uporabe njenega solastniškega deleža in je torej tudi napačno sklepanje, da tožeča stranka ni dokazala, da solastnega deleža ni mogla uporabljati, ker ji tožena stranka to ni dovolila. Res načeloma o uporabi solastnih stvari solastniki sklenejo pogodbo, kot to ugotavlja sodišče prve stopnje, če soglasja ne morejo doseči, pa se način uporabe solastnih stvari ureja v nepravdnem postopku. Res je tudi, da je souporaba lahko odvisna od narave in namena stvari in da je souporaba stanovanjske hiše odvisna tudi od števila stanovanjskih enot. Vendar pa je temu dejstvu sodišče prve stopnje pripisalo prevelik pomen, saj to ne pomeni, da v primeru, ko solastniki svojih medsebojnih razmerij (še) niso uredili na ustrezen način (s pogodbo ali v nepravdnem postopku), v tem času niso možni medsebojni zahtevki iz poglavja ZOR o neupravičeni pridobitvi. Dokler razmerja med solastniki niso urejena je treba na drug način preprečiti na eni strani prikrajšanje tistega, ki mu je onemogočena uporaba solastnega deleža, in na drugi obogatitev tistega, ki uporablja solastno stvar preko svojega deleža. Objektivno merilo višine obogatitve oziroma prikrajšanja je višina najemnine enakovredne nepremičnine. Ob tem in glede na uvodoma navedena ugotovljena dejstva se izkaže za zmoten zaključek sodišča prve stopnje, da toženec z uporabo cele hiše ni bil obogaten - s tako uporabo ima namreč toženec korist, ki je v brezplačni uporabi solastniškega deleža tožeče stranke. Navedeno bi že ob prej omenjeni slabovernosti toženca narekovalo materialnopravno presojo, da mora toženec tožeči stranki plačati uporabo njenega solastniškega deleža na nepremičnini za določeno preteklo obdobje (214. čl. in 219. čl. ZOR). Drugačni materilanopravni zaključki sodišča prve stopnje so torej napačni. Kar pa se tiče zaključka, da je toženec hišo tudi vzdrževal, to na odločitev v sporu nima vpliva. Morebitni potrebni in koristni stroški v zvezi s stanovanjsko hišo so namreč lahko le predmet samostojnega zahtevka tistega, ki je takšne stroške imel, na doseženo obogatitev pa v konkretnem primeru ne morejo vplivati (215. čl. ZOR in 39. čl. ZTLR).

Ker je sodišče prve stopnje izhajalo iz napačnega izhodišča, v postopku ni ugotavljalo višine koristi tožene stranke. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odst. 370. čl. ZPP).

V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje glede na navedena izhodišča ugotoviti, kolikšna je višina koristi, ki jo ima toženec od uporabe cele stanovanjske hiše oziroma koliko je tožeča stranka prikrajšana, ker toženec uporablja tudi njen solastniški delež. V ta namen bo najbrž treba izvesti dokaze, ki jih je za to je tožeča stranka že predlagala v prvem postopku ter nato ponovno odločiti o utemeljenosti tožbenega zahtevka.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilu 3. odst. 166. čl. ZPP/77.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 1698/2005
• VSL sodba II Cp 1422/99
• VSL sodba in sklep I Cpg 233/2005