VSL sklep I Cp 1069/2000

Jedro

1/ Zaključek sodišča prve stopnje, da je način oranja, pri katerem se zapelje na sosednjo njivo, v kraju kjer živita pravdni stranki, običajen, je pravilen in prepričljiv. Glede na to je tudi pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da takšno dejanje toženca ni motilno dejanje. Opisano dejanje namreč ne predstavlja pravno upoštevnega posega v posest tožnika. 2/ Pritožbena navedba, da je v toženčevem ravnanju podano motenje posesti tožnikovih zemljišč - torej parcel št. 1724 in 1725 pomeni pritožbeno novoto oz. spremembo dejanske podlage tožbe v pritožbenem postopku. Tožnik je namreč v tožbi ter njeni dopolnitvi in ves čas postopka pred sodiščem prve stopnje zatrjeval, da je bilo motenje storjeno na "pasu travne ruše, ki predstavlja mejo med parcelami". Ker sme pritožnik v skladu z določbo prvega odstavka 184. člena ZPP tožbo spremeniti le do konca glavne obravnave, se pritožbeno sodišče s pritožbeno trditvijo, da je toženec motil tožnika v posesti parcel št. 1724 in 1725, ni moglo ukvarjati.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (tretji odstavek izpodbijanega sklepa) potrdi.

 

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženec motil tožnika v posesti s tem, da je dne 13.11.1999 pri oranju svoje parcele št. 1727 k.o. ... na strani te parcele ob meji s parcelo št. 1728/1, last tožnika, odoral po celi dolžini te parcele razen ob svojem kozolcu, stoječem na parceli št. 1727 ter še par metrov naprej od kozolca, 15 - 20 cm travnate ruše, ki je predstavljala mejo med parcelama št. 1727 in 1728/1. Sodišče je tožencu pod pretnjo denarne kazni naložilo, da se je vbodoče dolžan varovati takšnih in podobnih motilnih dejanj; v osmih dneh vzpostaviti prejšnje stanje ter tožniku povrniti pravdne stroške v znesku 24.619,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa do plačila. Presežek tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje zavrnilo.

Zoper zavrnilni del sklepa in zoper odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pravočasno pritožuje tožnik. V pritožbi navaja, da je iz fotografij, ki jih je predložil v spis (priloge A4, A6 in A12), razvidno, kako močno je toženec s kolesi traktorja ob oranju zgazil posevek ječmena in ga na tem delu uničil. Obrazložitev sodišča prve stopnje, da je v kraju, kjer živita pravdni stranki, običajno, da se ob oranju poseže tudi na sosednje zemljišče, bi držala le v primeru, ko na tem zemljišču ne bi bilo nič posejano in zato ne bi nastala nobena škoda. Kadar je na sosednjem zemljišču posevek, pa ni običajno, da se zapelje po njem, saj s tem nastane škoda. Izjemoma je tudi to mogoče napraviti, a je treba ravnati tako, da je škoda čim manjša; potreben pa je tudi dogovor med mejaši. V obravnavanem primeru toženec ničesar od navedenega ni storil, zato je nepravilen zaključek sodišča prve stopnje, da omenjeno dejanje ni motilno v smislu 75. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR). Toženec je že v odgovoru na tožbo zanikal, da bi odoral travno rušo, ki je predstavljala mejo med njegovo parcelo št. 1727 in parcelama tožnika št. 1724 in 1725 in celo govoril, da gre pri fotografijah za montažo in da travne ruše na tem delu ni bilo že 10 let. Ob ogledu na kraju samem ter zaslišanju prič I. K. in A. L., pa se je pokazalo, da je travna ruša do toženčevega - oranja v novembru 1999 obstajala. Tožnik je na celi dolžini odorano brazdo z motiko potegnil nazaj k svoji parceli; pokazalo pa se je, da je toženec odoral celo nekoliko več kot le travno rušo, ki je predstavljala mejo. Tožnik zato meni, da je tudi v tem ravnanju podano motenje posesti njegovih zemljišč parc. št. 1724 in 1725, čeprav drži, da je mejo na tej strani kosil toženec. Izvedeni dokazi narekujejo drugačno odločitev, torej so v nasprotju z odločitvijo sodišča, zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Nesprejemljiv je tudi sklep sodišča prve stopnje o stroških postopka; tožnik je bil k tožbi primoran; dokazi so se izvajali zaradi toženčevega zanikanja, da je storil, kar se mu očita in kljub temu, da sodišče zahtevku ni ugodilo v celoti, niso stroški zaradi tega nič večji, kot bi bili, če bi sodišče zahtevku ugodilo v celoti. Pritožnik zaradi navedenega predlaga, da višje sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku stroškovno ugodi; podrejeno pa, da izpodbijani - sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Toženec je na pritožbo odgovoril, vendar se pritožbeno sodišče z navedbami v odgovoru ni ukvarjalo, saj v skladu z določbo 366. člena ZPP v postopku s pritožbo zoper sklep odgovor na pritožbo ni predviden.

Pritožba ni utemeljena.

Očitana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Razlogi izpodbijanega sklepa so jasni in niso v ničemer v nasprotju z listinami ali zapisniki o izpovedbah v postopku. V postopku pred sodiščem prve stopnje tudi ni bila storjena nobena od ostalih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti.

Pravna podlaga za odločitev v obravnavani zadevi so določbe 424. do 430. člena ZPP ter 75., 77., 78. in 79. člena ZTLR. V sporih zaradi motenja posesti je obseg obravnave začrtan s tožbenim zahtevkom. Poleg vprašanja, ali je bil tožnik pred motenjem posestnik stvari; vprašanja ali je bila posest res motena in vprašanja ali je toženec tisti, ki je posest motil; je potrebno obravnavati tudi vprašanje, ali dejanje, ki naj bi bilo motilno, res pomeni motenje in ali je to dejanje samovoljno in protipravno.

Pritožbeno sodišče v celoti sprejema natančne in pravilne dejanske ugotovitve sodišča prve stopnje glede dela tožbenega zahtevka, ki se nanaša na motenje posesti zaradi toženčeve vožnje z enim kolesom traktorja po posevku ječmena na tožnikovi parceli. Sam tožnik je izpovedal, da je z ustrezno nastavitvijo pluga njivo sicer možno zorati, ne da bi se zapeljalo na sosednje zemljišče; vendar toženec takšnega pluga nima. Zaključek sodišča prve stopnje, da je način oranja, pri katerem se z enim kolesom traktorja zapelje na sosednjo njivo, v kraju kjer živita pravdni stranki, običajen, je pravilen in prepričljiv, saj temelji tako na izpovedi samega tožnika, kot izpovedi priče A. L. Ker je opisani način oranja, kot izhaja iz izvedenih dokazov, edini možen način, je za odločitev o tožbenem zahtevku nepomembno razlikovanje med situacijo, ko je sosednja njiva prazna in situacijo, ko je na njej že posevek in se ob oranju del tega posevka poškoduje. Priča A. L. je pojasnil, da je tudi v slednji situaciji krajevno običajen opisani način oranja; kar ob določenih pogojih (dogovor z mejašem, omejevanje škode) priznava tudi sam pritožnik. Glede na opisano je materialnopravno pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da takšno dejanje toženca ni motilno dejanje. Opisano dejanje namreč ne predstavlja pravno upoštevnega posega v posest tožnika. Seveda pa, kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, takšna odločitev ne posega v tožnikovo pravico zahtevati od toženca povrnitev na posevku povzročene škode.

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno in natančno ugotovilo tudi glede motenja posesti na mejnem travnatem pasu zemljišča med tožnikovima parcelama št. 1724 in 1725 ter toženčevo parcelo št. 1727. Pritožbeno sodišče najprej pojasnjuje, da predstavlja pritožbena navedba, da je v toženčevem ravnanju podano motenje posesti njegovih zemljišč - torej parcel št. 1724 in 1725, pritožbeno novoto oz. spremembo dejanske podlage tožbe v pritožbenem postopku. Tožnik je namreč v tožbi ter njeni dopolnitvi in ves čas postopka pred sodiščem prve stopnje zatrjeval, da je bilo motenje storjeno na "pasu travne ruše, ki predstavlja mejo med parcelami". Ker sme tožnik v skladu z določbo prvega odstavka 184. člena ZPP tožbo spremeniti le do konca glavne obravnave, se pritožbeno sodišče s pritožbeno trditvijo, da je toženec motil tožnika v posesti parcel št. 1724 in 1725, ni moglo ukvarjati.

Tožnik pa tudi v pritožbi priznava, da je mejo na tej strani kosil toženec. Sodišče prve stopnje je ob tej ugotovitvi ter ob ugotovitvi, da tožnik na kritičnem delu zemljišča ni imel posesti, niti soposesti, pravilno zaključilo, da zaradi tega tudi nima posestnega varstva ter tožbeni zahtevek tudi v tem delu pravilno zavrnilo.

Povsem pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje o stroških postopka. Ker je tožnik le deloma zmagal v pravdi, je sodišče prve stopnje v skladu z določbo drugega odstavka 154. člena ZPP ob upoštavanju okoliščin primera ter po opravljenem pobotanju stroškov tožnika in toženca, naložilo tožencu, da je dolžan tožniku povrniti le ustrezni del nastalih pravdnih stroškov. V obravnavani zadevi ni podlage za uporabo tretjega odstavka 154. člena ZPP, kar smiselno uveljavlja pritožnik, saj ni mogoče šteti, da - tožnik ni uspel s sorazmerno majhnim delom svojega zahtevka.

Pritožbeni razlogi torej niso podani; sodišče prve stopnje je dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno in pravilno uporabilo materialno pravo. Kot je bilo zgoraj že pojasnjeno, sodišče prve stopnje tudi ni napravilo očitane, niti kakšne od po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Zato je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 2. točke 365. člena ZPP pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sklep sodišča prve stopnje.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sklep I Cp 861/2005
• VSL sklep II Cp 2072/99
• VSL sklep II Cp 1166/93