VSL sklep I Cp 1215/2000

Jedro

Ker je sporazum o delitvi zapuščine pogodba obligacijskega prava in ker ima, če je vnešen v izrek sklepa o dedovanju, učinek sodne poravnave, veljajo za njegovo izpodbijanje enaka določila, kot za izpodbijanje sodne poravnave.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom o dedovanju ugotovilo obseg zapuščine po pok. J. M. in J. M., za dediče razglasilo B. M., I. M. in B. L. vsakega do 1/3 ter povzelo vsebino dednega dogovora, ki so ga dediči sklenili na zapuščinski obravnavi dne 23.3.2000. V skladu s tem dogovorom je nato odredilo ustrezne zemljiškoknjižne vpise oziroma izdalo druge odredbe.

Zoper sklep se je pravočasno pritožil zakoniti dedič B. M.. Navaja, da dedni dogovor zanj ni sprejemljiv, ker ne izraža njegove resnične volje in ga je sklenil pod pritiskom, tudi sodišča, ki je spodbujalo sklenitev dednega dogovora in želelo zaključiti postopek dedovanja. Predlaga, da kmetijo dedujejo dediči vsak do 1/3, če preostala dediča nista pripravljena skleniti zanj ugodnejšega dednega dogovora. Že po preteku je svojo pritožbo še dopolnil z vsebinsko enakimi navedbami in enakim pritožbenim predlogom.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožnik ne navaja pritožbenih razlogov, kolikor pa je mogoče iz pritožbe razbrati, da vidi kršitev določb postopka v tem, da je zapuščinsko sodišče spodbujalo sklenitev dednega dogovora med dediči in ni v zadostni meri upoštevalo interesov pritožnika, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je zapuščinsko sodišče zapuščinsko obravnavo večkrat preložilo ravno zato, ker so dediči navajali, da bodo sklenili dedni dogovor. Dedni dogovor, povzet v izreku sklepa o dedovanju, ima učinek sodne poravnave, dolžnost sodišča pa je, da stranke opozori med postopkom na to možnost in jim pri tem celo pomaga (3. odst. 306. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s 163. čl. Zakona o dedovanju - ZD). Ravnanje zapuščinskega sodišča je bilo torej v skladu z zakonom, iz zapisnikov o narokih pa tudi ni razvidno, da bi dediče kakorkoli sililo k sklenitvi dednega dogovora ali da bi ne upoštevalo njihovih interesov.

V konkretnem primeru je sklenjeni dedni dogovor sporazum o delitvi dediščine (3. odst. 214. čl. ZD). Gre za pogodbo obligacijskega prava, medtem ko je sklep o dedovanju le ugotovitvena odločba, od katerega izdaje veljavnost sporazuma o delitvi in načinu delitve zapuščine ni odvisna. Obligacijsko razmerje med sklenitelji dednega dogovora oziroma sporazuma o delitvi dediščine (v konkretnem primeru zakonitimi dediči po zapustnikih) nastane že s trenutkom sklenitve sporazuma in podpisom tega sporazuma pred sodiščem. Ker je torej sporazum o delitvi zapuščine pogodba obligacijskega prava in ker ima, če je vnešen v izrek sklepa o dedovanju, učinek sodne poravnave, veljajo za njegovo izpodbijanje enaka določila, kot za izpodbijanje sodne poravnave. Že zato pritožnik s pritožbo ne more uspeti, ker pa tudi niso podani razlogi, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče njegovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 163. čl. ZD).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSC sklep Cp 16/2006
• VSL sklep I Cp 1788/99
• VSL sklep II Cp 1685/98