VSL sodba II Cp 173/2001

Jedro

Zakon o zemljiški knjigi daje aktivno legitimacijo za vložitev izbrisne tožbe vsakomu, ki misli, da je vknjižba določene pravice iz materialnopravnega razloga neveljavna in je materialnopravnega razloga neveljavne vknjižbe oškodovan v svoji pravici, ki se vpisuje v zemljiško knjigo. 88. čl. Zakona o denacionalizaciji je prepovedal le pravno-poslovno razpolaganje s premoženjem, glede katerega po določbah ZDen obstaja dožnost vrnitve. S tem, da je na podlagi 31. čl. Zakona o slovenski Akademiji znanosti in umetnosti tožena stranka, ki je bila vpisana v zemljiški knjigi pri spornih nepremičninah kot imetnica pravice uporabe, torej po vsebini pravice, ki je bila izenačena z lastninsko pravico, postala lastnica nepremičnin, ni prišlo do nebenega pravno-poslovnega razpolaganja, marveč le za pretvorbo ene vrste lastnine v drugo na podlagi zakona.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala ugotovitev, da je vknjižba lastninske pravice za osebo z imenom: S.matična št. 50514444, ki je bila vložena dne 26.6.1998 pod Dn. št. 1008/98, pri vl. št. 425 in pod Dn. št. 1009/98, pri vl. št. 448, oboje k.o., neveljavna. V posledici tega je zavrnilo tudi nadaljnji zahtevek tožeče stranke za vzpostavitev zemljiškoknjižnega stanja, ki je obstajalo pred neveljavno vknjižbo in to pri vl. št. 425 in 448 k.o.. Obenem je odločilo, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 76.398,00 SIT. Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka in uveljavlja pritožbena razloga bistvene kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je pravno zmotno stališče prvega sodišča, da vpis lastninske pravice na ime tožene stranke ne pomeni razpolaganje z nepremičnino, ki bi spreminjala položaj denacionalizacijskega upravičenca. Opozarja na stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, po katerem je v postopku denacionalizacije treba upoštevati pravno in dejansko stanje, ki je obstajalo na dan uveljavitve Zakona o denacionalizaciji. Vknjižba lastninske pravice na ime tožene stranke pri nepremičninah, ki so predmet postopka denacionalizacije, pomeni razpolaganje, ki je v nasprotju z 88. čl. Zakona o denacionalizaciji in pomeni poslabšanje stanja denacionalizacijskih upravičencev. Sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Na pritožbo tožeče stranke je tožena stranka odgovorila in navedla, da vpis lastninske pravice na njeno ime pomeni le uskladitev zemljiškoknjižnega stanja s preoblikovanjem družbene lastnine v zasebno po Zakonu o Slovenski akademiji znanosti in umetnosti. Nepremičnin ni odtujila niti obremenila. Prav tako je tožena stranka še vedno zavezanec za vrnitev v denacionalizacijskem postopku. Ker tožeča stranka lastninske pravice ne more vpisati na svoje ime, saj dokončna in pravnomočna upravna odločba v denacionalizacijskem postopku še ni izdana, tožeča stranka tudi ni oškodovana v svoji lastninski pravici. Zaradi navedenega tudi ni aktivno legitimirana za vložitev izbrisa te tožbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je v mejah uradnega preizkusa in v mejah pritožbenih razlogov (350. čl. ZPP) najprej preizkusilo sodbo glede bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. čl. ZPP. Ob tem preizkusu je ugotovilo, da prvo sodišče v postopku ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti in na katere se sklicuje pritožba, zato so pritožbeni očitki v zvezi s tem neutemeljeni. Prav tako je pritožbeno sodišče v mejah uradnega preizkusa in pritožbenih razlogov v tej smeri ugotovilo, da je prvo sodišče materialno pravo pravilno uporabilo, zaradi česar pritožbi tudi v tej smeri ni mogoče ugoditi. Tožba tožeče stranke je izbrisna tožba, ki jo ureja Zakon o zemljiški knjigi v 101. čl. in nadaljnjih. Citirani zakon daje aktivno legitimacijo za vložitev izbrisne tožbe vsakomur, ki misli, da je vknjižba določene pravice iz materialnopravnega razloga neveljavna in je iz materialnopravnega razloga neveljavne vknjižbe oškodovan v svoji pravici, ki se vpisuje v zemljiško knjigo (iz 4. točke komentarja k 101. čl. Zakona o zemljiški knjigi). Pravno naziranje prvega sodišča o tem, da je tožeča stranka aktivno legitimirana, ki pa mu tudi v odgovoru na pritožbo tožeča stranka z navajanjem nedovoljenih navedb v smislu določbe 337. čl. ZPP, oporeka, je pravilna. Tožeča stranka namreč v denacionalizacijskem postopku zasleduje pridobitev lastninske pravice na nepremičninah, glede katerih naj bi obstajala v denacionalizacijskem postopku dolžnost vrnitve, in ki so sedaj v lasti, prej pa so bile v upravljanju tožene stranke. Tožeča stranka zahteva ugotovitev neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice s trditvijo, da je ta vknjižba posledica nedopustnega razpolaganja tožene stranke v smislu 88. čl. Zakona o denacionalizaciji. Vendar je po tem zakonu prepovedano le pravnoposlovno razpolaganje s premoženjem, glede katerega po določbah Zakona o denacionalizaciji obstaja dolžnost vrnitve. S tem, da je na podlagi 31. čl. Zakona o Slovenski akademiji znanosti in umetnosti tožena stranka, ki je bila vpisana v zemljiški knjigi pri spornih nepremičninah kot imetnica pravice upravljanja, torej po vsebini pravice, ki je bila izenačena z lastninsko pravico, postala lastnica nepremičnin, ni prišlo do nobenega pravno-poslovnega razpolaganja, marveč gre le za pretvorbo ene vrste lastnine v drugo na podlagi zakona. Prvo sodišče je tudi pravilno ugotovilo, da je zaradi navedenega vpisa ostal položaj upravičencev v denacionalizacijskem postopku nespremenjen, nespremenjen je ostal tudi zavezanec, tožena stranka. Po določbi 51. čl. Zakona o denacionalizaciji je namreč zavezanec za vrnitev stvari tista pravna oseba, v katere premoženju so stvari, ki se po Zakonu o denacionalizaciji vrnejo upravičencu, upoštevaje stanje na dan uveljavitve Zakona o denacionalizaciji (7.12.1991). Zaradi povedanega je sodišče druge stopnje pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje po določbi 353. čl. ZPP. Odločitev o stroških tožeče stranke v zvezi s pritožbo je zajeta z zavrnilnim izrekom sodbe (1. odst. 165., 1. odst. 154. čl. ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 1911/99
• VSL sodba in sklep I Cpg 1113/2006
• VSL sodba I Cpg 728/2006