VSL sklep II Cp 1907/2000

Jedro

Pritožbena razlaga, da velja določilo 139. člena ZNP tudi za ostale stroške (stroške zastopanja), je napačna. Okoliščine, da sta nasprotna udeleženca že v odgovoru na predlog zatrjevala, da je predlog za sodno določitev meje brez potrebe, ker je meja dobro vidna, zamejničena in v celoti prepoznavna, da jo je geodetska uprava že 7.5.1963 določila po zidu in vrisala v naznanilni list, da je sodišče tudi uredilo mejo tako, kot je bila označena v skici in da je ugotovilo, da sta nasprotna udeleženca imela v posesti dvorišče preko dvajset let do navedene in ugotovljene mejne črte, izkazujejo, da je bila krivda za opravo mejnega postopka izključno na strani predlagatelejev, zato naj tudi sama nosita skupne stroške postopka.

 

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep v točki IV. izreka spremeni tako, da predlagatelja sama trpita skupne stroške postopka. V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi izpodbijani sklep. Nasprotna udeleženca sama trpita stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom uredilo mejo med udeleženci in odločilo, da skupne stroške postopka (izvedenino za izvedenca geodetske stroke) trpijo vsak do polovice. Hkrati je nasprotnima udeležencema naložilo, da nerazdelno povrneta predlagateljema navedeno polovico stroškov v znesku 37.970,00 SIT. Glede ostalih stroškov je še odločilo, da vsak udeleženec krije svoje. Nasprotna udeleženca izpodbijata navedeno stroškovno odločitev s pravočasno pritožbo. Predlagata spremembo stroškovne odločitve tako, da se nasprotnima udeležencema prizna vse stroške v zvezi s postopkom, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovljen postopek. Navajata še, da bi bila pravilna odločitev sodišča o stroških taka, da stroške izvedenca v celoti nosita predlagatelja, ki bi jima morala povrniti tudi stroške postopka, zahtevane v predloženem stroškovniku. Po njunem mnenju predlog za sodno določitev meje ni imel nobene dejanske in pravne podlage, na kar sta nasprotna udeleženca opozorila že v odgovoru na predlog. Meja med parcelami je bila že urejena oziroma določena katastrsko z zapisnikom in skico z dne 7.5.1963. V naravi je bila dobro vidna in zamejičena, tako da ni moglo biti nobenega dvoma kje poteka. Tudi sodišče je po izvedenem postopku mejo določilo natančno tako kot izhaja iz navedene dokumentacije. Tako je bil predlog za sodno določitev meje v celoti nepotreben. Zakon o nepravdnem postopku (ZNP) v 139. členu predvideva izjemo od splošne določbe, da mora vsak udeleženec sam nositi svoje stroške. Po navedenem določilu lahko sodišče odloči o stroških postopka tudi drugače, če to narekujejo nesorazmerni stroški pri določanju posameznih delov meje, krivda posameznega udeleženca za nastanek spora o meji in drugi tehtni razlogi. Šikanozni predlog predlagateljev nalaga sodišču, da o stroških odloči drugače oziroma da jih naloži tistemu, ki jih je neupravičeno povzročil. Pritožba je delno utemeljena. Iz določila 35. člena ZNP izhaja, da velja v nepravdnem postopku načelo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka (1. odstavek) oziroma, da jih trpi tisti udeleženec, v katerega korist je bil postopek uveden (3. odstavek). Glede skupnih stroškov, to je stroškov, ki so bili potrebni za delo sodišča in za izvedbo dokazov, pa sodišče odloči v kakšnem razmerju jih udeleženci trpijo (2. odstavek). Glede teh veljajo v nekaterih nepravdnih postopkih posebna pravila. Tako velja v postopku za ureditev meje pravilo, da udeleženci trpijo skupne stroške postopka v sorazmerju z dolžino svojih meja (139. člen ZNP). Navedeno pravilo uveljavlja pri porazdelitvi stroškov načelo interesa udeležencev postopka za ureditev meje, njihov interes oziroma korist pa veže na dolžino njihovih meja. Vendar pa to pravilo velja le za skupne stroške (v obravnavanem primeru za stroške izvedenine), ne pa tudi za ostale stroške strank. Za te velja temeljno pravilo, po katerem jih vsak udeleženec nosi sam (1. odstavek 35. člena). Pritožbena razlaga, da velja določilo 139. člena ZNP tudi za ostale stroške (stroške zastopanja), je zato napačna. Glede teh je bilo zato treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano odločitev (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi z 37. členom ZNP). Glede skupnih stroškov (stroškov izvedenine) pa je pritožba utemeljena. Po navedenem določilu 139. člena ZNP lahko sodišče naloži v plačilo vse skupne stroške posameznemu udeležencu, če to narekuje njegova krivda za nastanek mejnega spora. Okoliščine, da sta nasprotna udeleženca že v odgovoru na predlog zatrjevala, da je predlog za sodno določitev meje brez potrebe, ker je meja dobro vidna, zamejničena in v celoti prepoznavna, da jo je geodetska uprava že 7.5.1963 določila po zidu in vrisala v naznanilni list, da je sodišče tudi uredilo mejo tako, kot je bila označena v skici in da je ugotovilo, da sta nasprotna udeleženca imela v posesti dvorišče preko dvajset let do navedene in ugotovljene mejne črte, izkazujejo, da je bila krivda za opravo mejnega postopka izključno na strani predlagatelejev, zato naj tudi sama nosita skupne stroške postopka. V skladu s 3. točko 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom ZNP je bilo treba izpodbijano odločitev spremeniti, tako kot je to razvidno iz izreka tega sklepa. V skladu z določilom prvega odstavka 35. člena ZNP nasprotna udeleženca sama trpita svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 1301/99
• VSL sklep I Cp 825/94
• VSK sklep Cp 741/99