VSL sklep I Cp 1003/2000

Jedro

Tudi če med zakoncema ni bilo izrecnega dogovora, da bosta oba pridobila stvarnopravne deleže na podlagi skupnih vlaganj v nepremičnine, je mogoče z vlaganji prodobiti solastninski delež. Takšen namen je namreč ob gradnji lahko razviden tudi iz drugih okoliščin primera.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (1. in 4. točka izreka) razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da v skupno premoženje razvezanih zakoncev - pravdnih strank sodi nepremičnina, stavba na G. 2 v Mengšu, stoječa na parceli št. 1484/5 z.k. vl. št. 3042 k.o. ... in poslovni delež B. L. v družbi L. d.o.o. v vrednosti 1.048.000,00 SIT ali 62.4% celotnega kapitala te družbe. Po zahtevku naj bi bila deleža pravdnih strank enaka ter bi bil B. L. dolžan priznati solastninsko pravico tožeče stranke do 1/2 in določiti ustrezne vknjižbe v zemljiški knjigi in sodnem registru. Sodišče je "zavrglo zahtevek" po nasprotni tožbi v delu, v katerem toženec oziroma tožnik po nasprotni tožbi zahteva ugotovitev, da je izključni lastnik prej navedene nepremičnine, zavrnilo pa je zahtevek v delu, v katerem je tožnik po nasprotni tožbi terjal ugotovitev, da v skupno premoženje pravdnih strank spada lokal v podhodu plava laguna z naslovom L. 11, Ljubljana, lokal na L. cesti 82 v D. in stanovanje na E. 5 b v Ljubljani. Po zahtevku naj bi zanašal solastninski delež tožnika po nasprotni tožbi 1/2, toženka po nasprotni tožbi pa bi bila dolžna izstaviti za vknjižbo sposobno zemljiškoknjižno listino za navedene nepremičnine. Sodišče je še odločilo, da naj vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške. Zoper 1. in 4. točko (zavrnitev zahtevka po tožbi in odločitev o pravdnih stroških) izreka izpobijane sodbe se v dveh ločenih vlogah pritožuje tožeča stranka. Izrecno uveljavlja vse dovoljene pritožbene razloge, sodišču pa predlaga, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožnica navaja, da ni sporno, kdo je kot lastnik naveden v pogodbi in zemljiški knjigi, vendar pa je treba ti dve dejstvi presojati upoštevaje vse ostale okoliščine. Izključni namen pridobitve te nepremičnine je bilo namreč skupno bivanje obeh zakoncev. Ob pridobitvi je bilo nedvoumno jasno, da je potreben še precejšen denarni vložek, da bo nepremičnina sposobna za bivanje. Toženec razen dveh nepremičnin, ki sta bili predmet menjalne pogodbe, ni imel finančnih sredstev oziroma svojega drugega posebnega premoženja. Pritožnica predoča hipotetično situacijo, da se lastnik hiše ne bi odločil za menjavo. V tem primeru bi namreč kupnina za skupno stanovanjsko hišo predstavljala tudi že finančna sredstva toženke, upoštevana bi bila torej že v sami kupnini. Primerjava vrednosti kupnine naj bi po pritožničinem mnenju pokazala, da je bila s strani tožeče stranke zagotovljena oziroma vložena v nepremičnino več kot polovica vrednosti, ki jo je vložil toženec. Pritožnica se tudi ne strinja s sodiščem prve stopnje, ki naj bi v nasprotju z izpovedbo tožeče stranke zaključilo, da tožnica dogovora o skupnih vlaganjih v toženčevo nepremičnino s posledico pridobitve solastninske pravice ni zatrjevala. Tožnica naj bi že na naroku dne 9.10.1997 izpovedala, da sta se pred poroko dogovorila, da bosta prodala svoje posebno premoženje in prejeto kupnino uporabila za nakup nove nepremičnine, enako tudi na naroku 14.2.2000. Na naroku dne 18.6.1998 naj bi tudi sam toženec potrdil, da so potekala dogovarjanja. Tožeča stranka je v zvezi z dogovori, ki so potekali, predlagala izvedbo dokaza z zaslišanjme prič in vpogledom v dopis odvetnika T.. Z izvedbo teh dokazov bi se sodišče lahko prepričalo o tem, da je dogovor obstajal, toženec pa je s podpisom odlašal. Pritožnica se vnovič zoperstavlja zaključkom izvedenca J.. Njegove vrednosti so prenizke, kar naj bi bilo utemeljeno s predložitvijo treh predračunov, ki jih je izvedenec zgolj pavšalno zavrnil. Nerazrešen naj bi ostal tudi očitek neprimerljivosti vrednosti in nepravilno upoštevanje izhodiščne predpostavke glede začetnega vložka z izključno tožeči stranki lastnimi finančnimi sredstvi. Narobe naj bilo nadalje to, da izvedenec ni ustrezno pojasnil razlogov o tem, zakaj s priloženimi mnenji izvedenke M. podprte pripombe tožeče stranke niso sprejemljive. Drugi sklop pritožbenih navedb pa graja materilnopravno pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, četudi je dejansko stanje takšno, kot ga je ugotovilo sodišče. To je takšno, da znaša delež adaptacijskih del 38% vrednosti in bi tožeči stranki že iz tega razloga pripadal stvarnopravni delež. Priznavanje lastninske pravice le v primeru, ko gre za novo zgradbo je po mnenju pritožnice nesmiselno, saj v takšnem primeru lastništvo nove zgradbe ne more biti sporno. V sodbi citirano sodno prakso je treba razlagati po vsebini. Namen naj bi bil namreč v tem, da se omogoči lastniško udeležbo zakonca vlagatelja v posebno premoženje drugega zakonca, če je vlaganje tolikšno, da predstavlja pomembne spremembe v stanju in vrednosti premoženja. Presojati je potrebno, ali so bile s skupnimi sredstvi zakoncev izvršene na hiši takšne spremembe, da je v ekonomskem smislu prišlo do bistveno pomembnih sprememb v vrednosti stavbe. V obravnavani zadevi naj bi bil ta pogoj po pritožničinem mennju izpolnjen. Tudi po izvednčevem mennju gre za vlaganja v vrednosti 114.000,00 DEM. Po mnenju tožeče stranke so ta vlaganja vsaj za 50.000 DEM prenizko ocenjena. Pritožnica se sklicuje na odločbo VS II Ips 452/92. Prav tako pa nasprotuje zavrnitvi zahtevka glede poslovnega deleža. Odločitev sodišča naj bi bila brez podlage in naj bi nasprotovala izvedenim dokazom. Tožeča stranka je namreč na naroku 14.2.2000 izpovedala, da je računalnik kupila skupaj s sinom brez toženčevega finančnega sodelovanja. Ker je nesporno, da je bil delež toženca v kapitalu pravne osebe pridobljen v teku trajanja zakonske zveze, je tožbeni zahtevek tožeče stranke utemeljen tudi iz tega razloga. Tudi sicer pa je sodišče tekom samega postopka kršilo določbe pravdnega postopka, saj je brez dokaznega sklepa vabilo posamezne priče, na naroku pa potem ugotovilo, da nobena priča ni pristopila. Tožeča stranka je od D. P. (predlagana priča) izvedela, da vabila sploh ni prejela. V dodatni vlogi pritožnica še navaja, da je treba vedeti, da hiša ob zamenjavi še ni bila vseljiva, nabavljena pa je bila vendar od obeh pravdnih strank zaradi skupnega bivanja v njej, saj je bila celo sama menjalna pogodba sklenjena na dan sklenitve zakonske zveze in je bilo tudi s H. dogovorjeno, da izročijo ključe hiše v M. na dan poroke, zaradi česar se lahko zališijo tako D. P. kot takratni uslužbenci H.. Kakšen je bil dogovor med pravdnima strankama, da oba skupaj usposobita hišo za bivanje, je mogoče ugotoviti tudi z zaslišanjem priče Z. A. in tudi z drugimi pričami. To dokazujejo tudi deleži, čeprav naj bi bili izvedenčevi izračuni napačni. Pritožba nato spodbija sodbo še sklicujoč se na sodne odločbe vrhovnega sodišča (II Ips 452/92, II Ips 628/95 in II Ips 235/82). Pritožba je utemeljena. Kolikor pritožba napada pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, je ta neutemeljena. Sodišče prve stopnje je namreč v obravnavani zadevi s pomočjo izvedenca ugotovilo tako vrednost celotne nepremičnine kot tudi vrednost vlaganj. Izvedenec je tudi argumentirano odgovoril na grajo s strani tožeče stranke ter pritožbeno sodišče v pravilnost njegovih zaključkov in dejstev, ki jih je na podlagi tega dokaza ugotovilo sodišče prve stopnje, ne dvomi. Pritožnica se z ugotovljenim dejanskim stanjem ne strinja oziroma ga napada predvsem v tistem delu, ko sodišče ugotavlja vrednost vlaganj v sporno nepremičnino. Ob tem pa pritožnica ne zatrjuje, da bi izvedenec kakšnega dela opravljenih in zatrjevanih adaptacij ne upošteval, marveč napada izključno njihovo finančno ovrednotenje. Pri tem se sklicuje na predračune za posamezna dela, ki jih je predložila sodišču, in naj bi jih izvedenec ne upošteval. Pritožbeno sodišče takšno kritiko zavrača, kajti izvedenec je vrednost opravljenih del ocenil v denarju v skladu z veljavno, predvsem pa enotno metodologijo. Tako je sicer res, da ni upošteval posameznih listin, ki jih je predložila tožeča stranka, vendar to pravilnosti njegove cenitve ne omaja, ker je bila ta, kot rečeno, opravljena v skladu s strokovno metodologijo, ki ji pritožnica argumentirano ne oporeka. Iz navedenih razlogov je odločanje na podlagi tako ugotovljene vrednosti vlaganj in ugotovljene vrednosti nepremičnine pravilno. Pritožbeno sodišče soglaša tudi z načelnim materialnopravnim izhodiščem sodišča prve stopnje, ko to v sodbi pojasnjuje, na kakšen način je mogoče pridobiti lastninsko pravico na nepremičnini. Res je, da se v obravnavani zadevi glede na zatrjevano dejansko podlago ponujata dve možni smeri materialnopravne analize. Prva je pridobitev lastninske pravice v skladu s 3. odstavkom 22. člena Zakona o temeljih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR, za kar je potrebno, da je nepremičnina adaptirana v tolikšni meri, da prvotni objekt preneha obstajati in predstavlja nepremičnina novo stvar. Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da v obravnavani zadevi do takšnega kvalitativnega preskoka ni prišlo, pri čemer se v celoti sklicuje na razloge izpodbijane sodbe. Druga možnost, ko se stvarnopravni delež pridobi z adaptacijo, pa je, ko je med strankami to dogovorjeno (dogovor o skupni gradnji). Od tod dalje pa pritožbeno sodišče pravnih razlogov sodišča prve stopnje (in posledično tudi odločitve) ne sprejema. Res je sicer, da sodna praksa večinoma zahteva, da je dogovor o skupni gradnji izrecen, del prakse se je izrekel celo za formaliziran, pisen dogovor. Razlog je v tem, ker vložek dela in materiala v gradnjo sam po sebi ne more imeti stvarnopravnih učinkov. Odločilnega pomena je zato, kakšen je skupni cilj pogodbenikov. Le v primeru, če je ta v tem, da stranki postaneta solastnika stare stanovanjske hiše, imajo skupna gradnja oziroma skupna vlaganja lahko stvarnopravne posledice (glej tudi razloge sodbe II Ips 255/2000). Kakšen je skupen namen pogodbenikov bo običajno razvidno iz dogovora o skupni gradnji, torej iz zunanje razpoznavnega pravnega posla. Ker pa Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih - ZZZDR vsebuje posebna pravila, ki urejajo premoženjska razmerja med zakonci, je položaj v primeru, ko sta stranki zakonca, drugačen. Že nasploh je med sorodniki neživljensko pričakovati, da bo sporazum tudi formalno sklenjen že pred začetkom gradnje - adapatacije, čerpav se ta praviloma izvaja s soglasjem lastnika (tako tudi sodba II Ips 255/92), še toliko bolj pa to velja, kadar gre za skupna vlaganja zakoncev. V takšnem primeru je treba ob iskanju skupnega namena strank presojati okoliščine življenskega primera ter ugotoviti, ali te utemeljujejo zaključek, da je bila vsebina dogovora o skupni gradnji s stvarnopravnimi posledicami samoumevna predpostavka, ki sta jo imeli stranki v zavesti ob vlaganjih. Dodaten argument k takšni razlagi stvarnopravnega instituta skupne gradnje v primeru kadar sta stranki zakonca, je že sama ureditev ustanove skupnega premoženja, kot jih ureja ZZZDR v določbah 6. točke drugega dela zakona. Ob takšni materialnopravni zaslombi namreč stranki sodelujeta in soustvarjata v času trajanja zakonske zveze, institut posebnega premoženja pa predstavlja izjemo. Da je pravni red naklonjen tovrstni pravni razlagi kaže tudi določba 32. člena Zakona o dedovanju, ki za primer, kadar so potomci živeli skupaj z zapustnikom ter so s svojim delom ali kako drugače pomagali pri pridobivanju, le-tem daje pravico, da iz zapuščine izločijo delež, ki ustreza njihovemu prispevku. Tudi v tem primeru namreč zakon upošteva okoliščino, da gre za člane družine in člane skupnega gospodinjstva, ki po prenehanju skupnosti zaradi smrti zapustnika lahko uveljavljajo svoj stvarnopravni delež. Navedeni razlogi govorijo za to, da se dogovor o skupni gradnji s stvarnopravnimi učinki med zakoncema domneva, še posebej, če so okoliščine takšne, da eden izmed zakoncev prispeva k skupnemu domu družine tako, da svoje nepremičnine (ki so sicer posebno premoženje) zamenja za hišo, v le-to pa je potem znatno investirano tudi (ali pa celo predvsem) s strani drugega zakonca. Domneven skupni cilj je v tem primeru namreč urejen dom, ki je posledica prispevkov obeh strank. Brez dvoma pa gre za domnevo, ki jo je mogoče spodbiti. Razlika se tako pokaže predvsem v tem, da je drugi zakonec tisti, ki mora dokazati, da je določeno premoženje njegovo posebno pemoženje in ne obratno. Ker je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi razlagalo institut dogovora o skupni gradnji preozko, je bilo materialno pravo uporabljeno napačno. Iz tega razloga pa je dejansko stanje ostalo v nadaljnji smeri nerazčiščeno. Sodišče prve stopnje je zato sodbo izpodbijanem delu razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355.člen ZPP). Ob tem je treba pojasniti, da je enako usodo doletela tudi odločitev o tem, ali delež toženca v družbi L. d.o.o. spada v skupno premoženje ali ne, saj je odločitev o tem delu zahtevka glede na tožbeno podlago (da je toženčev stvarnopravni vložek v to družbo del sporne nepremičnine) odvisna od odločitve o prvem delu zahtevka. Sodišče prve stopnje naj v ponovljenem sojenju ob nakazani materialnopravni podlagi dokončno razjasni okoliščine, od katerih je odvisna odločitev o zahtevku in v primeru, da gre za skupno premoženje, odloči o deležu, ki pripada tožeči stranki. Ker v tej zadevi tako še ni dokončno odločeno, je pritožbeno sodišče razveljavilo tudi izrek o stroških. Iz enakih razlogov pa se tudi odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločitev.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 2008/99
• VSL sklep II Cp 1262/94
• VSL sklep I Cp 469/2000