<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sodba II Cp 1502/2000

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2001:II.CP.1502.2000
Evidenčna številka:VSL45260
Datum odločbe:03.10.2001
Področje:civilno procesno pravo
Institut:zamudna sodba - sklepčnost tožbe

Jedro

Sodišče presoja sklepčnost tožbe na podlagi predpostavke, da so trditve v tožbi resnične in preveri zgolj to, ali niso morda dokazi v nasprotju s tožbenimi trditvami. V obrazložitvi zamudne sodbe se navedejo samo razlogi, ki upravičujejo tako sodbo. Sodišče v razlogih zamudne sodbe torej navede le procesne predpostavke, ob katerih je takšna sodba dopustna.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi zamudna sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki vrniti tolarsko protivrednost 7.251,99 DEM po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan vrnitve skupaj s tolarsko protivrednostjo natečenih deviznih obresti po 1,1% mesečni obrestni meri za čas od 12.02.1999 do plačila, vse v roku 15 dni pod pretnjo izvršbe, in ji povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 45.642,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila. Tožena stranka je zoper navedeno sodbo vložila pravočasno pritožbo zaradi pritožbenih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava po 1. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99; ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavo. Po njenem mnenju za izdajo zamudne sodbe niso bili izpolnjeni zakonski pogoji iz določbe 318. člena ZPP: toženi stranki tožba ni bila pravilno vročena v odgovor, utemeljenost tožbenega zahtevka ne izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi, dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, pa so v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila sama tožeča stranka. Poleg tega po mnenju pritožnice izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Zaradi večje preglednosti te sodbe pritožbeno sodišče posamezne pritožbene navedbe tožene stranke povzema v nadaljevanju obrazložitve, skupaj z odgovori nanje. V skladu z določbo prvega odstavka 344. člena ZPP je bila pritožba vročena nasprotni stranki, ki na pritožbo ni odgovorila. Pritožba ni utemeljena. O vročanju tožbe v odgovor. Pritožnica v pritožbi navaja, da ji tožba ni bila nikoli vročena ter da za pravdo sploh ni vedela. Okoliščin, ki bi kazale na to, da se je vročitvi izmikala, ni bilo. Pritožnici ni jasno, zakaj sodišče sodnega pisanja ni vročalo na naslov 17, Ljubljana, saj je tak naslov naveden na vseh listinah v spisu (dopisi tožeče stranki toženi), iz izpiska iz sodnega registra, ki ga prilaga, pa je razvidno, da ima tožena stranka sedež na tem naslovu že od 29.9.1998. Tudi iz uradnega zaznamka vročevalca z dne 5.1.1999 je razvidno, da je O.R. izjavila, da se je tožena stranka iz Kranja odselila v Ljubljano. Dalje je celo tožeča stranka v svoji vlogi z dne 20.1.2000 zatrjevala, da je imela tožena stranka svojo poslovno enoto že od leta 1997 na naslovu 17 v Ljubljani. Vročanje na bivši naslov tožene stranke v Kranju po mnenju pritožnice kaže torej na zlorabo procesnih pravic tožeče stranke. Iz list.št. 11 spisa je sicer razvidna odredba sodnika, naj se vročitev opravi po 141. členu ZPP, vendar takšna vročitev ni bila opravljena. Določba 141. člena ZPP predpisuje, da je potrebno na naslovu subjekta vpisa v sodni register pustiti obvestilo, v katerem je navedeno, kje je pisanje, in rok 15 dni, v katerem mora naslovnik pisanje dvigniti. Na nobenem izmed naslovov tožene stranke v danem primeru vročevalec ni pustil takšnega obvestila, s takšnim nezakonitimi postopanjem, z opustitvijo vročitve, pa toženi stranki po njenem mnenju ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem, kar pomeni bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožba je eno od tistih pisanj, ki se v skladu z določbo prvega odstavka 142. člena ZPP vroča osebno stranki. V primeru potrebnega osebnega vročanja sodnega pisanja pravni osebi peti odstavek 142. člena ZPP določa, da se vročitev opravi po določbi 133. člena istega zakona. Pravnim osebam se tožba torej vroča tako, da se pisanje izroči osebi, ki je pooblaščena za sprejem, ali delavcu, ki je v pisarni oziroma v poslovnem prostoru ali na sedežu. In če subjektu vpisa v sodni register, društvu ali pravni osebi, ki se vpisuje v register, ni mogoča vročitev sodnega pisanja na naslovu, ki je naveden v registru, se vročitev opravi na način, določen v prvem, drugem in tretjem odstavku 141. člena ZPP, s tem da se obvestilo pusti na njegovem naslovu (četrti odstavek 141. člena ZPP). V spisu sta tako obvestilo po 142. členu ZPP kot obvestilo po 141. členu ZPP, tako da pritožbeno sodišče ne dvomi v pravilnost vročanja tožbe toženi stranki. Sodišče prve stopnje je tožbo vročalo tudi na pravi naslov. Kot določa tretji odstavek 139. člena ZPP, se subjektu vpisa v sodni register, društvu ali drugi pravni osebi, ki se vpisuje v sodni register, vroča na naslovu, navedenem v registru. Glede na to, da je tožena stranka " d.o.o." in ne njena podružnica v Ljubljani (saj ta nima pravne subjektivitete in tudi ne bi mogla biti uspešno tožena), je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo kot naslov tožene stranke 35, Kranj, ki je v sodnem registru naveden kot sedež tega podjetja (glej list.št. 13 spisa). O sklepčnosti tožbe ter skladnosti dejstev s predloženimi dokazi. Po pritožbenih navedbah tožene stranke utemeljenost tožbenega zahtevka ne izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi. Iz tožbenih trditev po mnenju pritožnice ni niti razvidno, kaj predstavlja vtoževani znesek 7.251,99 nemških mark, ali gre za glavnico ali za obresti, in koliko je česa, niti od katerega zneska ter od kdaj do kdaj tožeča stranka vtožuje obresti. V tožbi bi morala tožeča stranka po mnenju pritožnice določno specificirati, koliko je znašal dolg, kdaj je zapadel, koliko je tožena stranka plačevala tožeči stranki in kdaj. Iz tožbi priloženega gradiva sploh ni razvidno, kako je tožeča stranka ugotovila višino dolga, ki ga sedaj vtožuje. Takšnega zahtevka sodišče prve stopnje sploh ni moglo preveriti oziroma tožba po mnenju pritožnice ni bila sklepčna. Tudi pritožbenim navedbam v zvezi s sklepčnostjo tožbe pritožbeno sodišče ne more slediti. Tožeča stranka je v tožbi navedla, da ji je tožena stranka na podlagi predloženih pisnih dogovorov med strankama zaradi zapadlosti dolga dolžna plačati oziroma vrniti (od celotno dogovorjene vsote plačila še) tolarsko protivrednost 7.251,99 DEM, in sicer skupaj s tolarsko protivrednostjo od 12.2.1999 pa do plačila natečenih deviznih obresti po 1,1% mesečni obrestni meri. Listine, ki jih je tožeča stranka predložila tožbi (oba dogovora med strankama ter opomin pred tožbo), navedeni dejanski podlagi tožbe ne nasprotujejo, z dejanskim in dokaznim gradivom tožbe pa je skladen tudi postavljen tožbeni zahtevek tožeče stranke. Okoliščine, koliko in kdaj je tožena stranka pred vložitvijo tožbe tožeči stranki že plačala oziroma kako je tožeča stranka prišla do vtoževanega zneska, za sklepčnost tožbe nimajo nikakršnega pomena. Sodišče sklepčnost tožbe presoja na podlagi predpostavke, da so trditve v tožbi resnične in preveri zgolj to, ali niso morda dokazi v nasprotju s tožbenimi trditvami. Ker tožeča stranka, kot je bilo že zapisano, znesek vtožuje v okviru dokazil, ki jih je predložila, zatrjevana nesklepčnost tožbe po oceni pritožbenega sodišča tako ni podana. O razlogih zamudne sodbe. Po mnenju pritožnice sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Peti odstavek 324. člena ZPP določa, da se v obrazložitvi zamudne sodbe navedejo samo razlogi, ki upravičujejo takšno odločitev, četrti odstavek istega člena pa določa, da sodišče v obrazložitvi sodbe navede zahtevke strank, navedbe o dejstvih, dokazih ter predpise, na katere je oprlo sodbo. Ti razlogi v izpodbijani sodbi niso navedeni. Sodišče prve stopnje je zgolj prepisalo člen ZPP, ki določa pogoje za izdajo zamudne sodbe, za takšno sodbo pa se po mnenju pritožnice šteje, da ni zakonita, ker nima razlogov. Sodišče prve stopnje bi moralo navesti konkretna dejstva, na katera je tožeča stranka opirala svoj zahtevek, in konkretne dokaze, ki niso v nasprotju s temi dejstvi. Sodišče prve stopnje tudi ni navedlo, na kateri pravni podlagi je tožbeni zahtevek utemeljen, navedba predpisov, na katere sodišče opira svoje zaključke, pa je bistvena sestavina vsake sodne odločbe. S tem je po mnenju pritožnice podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi glede razlogov, ki jih mora sodišče zapisati v obrazložitvi izdane zamudne sodbe, pritožbene navedbe niso točne. Kot je v delu pritožbe tožena stranka pravilno zapisala, se v skladu z določilom petega odstavka 324. člena ZPP v obrazložitvi zamudne sodbe navedejo samo razlogi, ki upravičujejo tako sodbo. Sodišče torej v razlogih take sodbe navede le procesne predpostavke, ob katerih je takšna sodba dopustna, torej razloge oziroma pogoje, ki so taksativno po točkah navedeni v prvem odstavku 318. člena ZPP, in ne predstavljajo konkretnega dejanskega stanja pravdnega spora. Gre za skrajšano pisno izdelavo sodbe, ki glede na določbe prvega do četrtega odstavka 324. člena pomeni izjemo od siceršnjega, v pritožbi opisanega pravila glede potrebne vsebine sodb. Tako se izkaže, da pritožbeni razlogi niso podani in ker niso podani niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je po določilu 353. člena ZPP pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo izpodbijano zamudno sodbo.

 


Zveza:

ZPP člen 318, 318/1, 324, 324/5, 318, 318/1, 324, 324/5.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy01NjUzMA==