VSL sodba II Cp 1220/2000

Jedro

Ni odškodninske odgovornosti občine, ki je postavila potopne količke za umirjanje prometa, saj je do škode pri trčenju v količek prišlo izključno zaradi voznikove kršitve prometnih pravil, prometne signalizacije in označb na vozišču, torej po krivdi voznika samega.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo zneska 562.961,00 SIT, to je odškodnine za škodo, ki je nastala na avtomobilu tožeče stranke v nezgodi dne 22.1.1999 v Škofji Loki, ko je tožnikov voznik M. I. K. s službenim vozilom naletel na enega od štirih kovinskih iz tal delno štrlečih drogov cestne zapore. Po oceni sodišča ni vzročne zveze med ravnanjem tožene stranke in trčenjem vozila v količek, nezgoda in poškodba na vozilu pa je izključna posledica kršitve cestno prometnih predpisov s strani voznika poškodovanega vozila. Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. čl. ZPP. V pritožbi navaja, da ni dvoma, da je količke kot "ovire za umiritev prometa" na Mestnem trgu v Škofji Loki postavila tožena stranka, ki je zato tudi odgovorna za škodo. Sodba brez pomisleka verjame izmišljotinam toženčeve priče, njegovega uslužbenca, ki lažno trdi, da naj bi tožnikov voznik pred izstopom iz zaprte cone proti jugu, ustavil vozilo, si ogledal zaporo in njeno delovanje ter se šele nato odločil isto prevoziti, sledeč nekemu vozilu, ki naj bi znalo in uspelo prevoziti to skrito zaporo brez posledic. Ta sodba ne upošteva, da je voznik okoli 9.30 ure še dovoljeno prišel v mesto preko odprte zapore na severu in da na južnem izhodu iz zaprte cone mesta ni bilo na nobeni strani nikakršnih vertikalnih oznak o nevarnosti zapornih stebričkov. Vidno polje vsakega vozila, še posebej pa zadevnega Berlinga, je pred vozilom močno omejeno zaradi relativne velike višine spodnjega roba sprednjega stekla in sprednjega pokrova motorja. Zato in zaradi nespornega predvozila, ki se je kratko ustavilo na talni oznaki malo pred cestno zaporo, že itak komaj opazne in ne florescirajoče talne oznake stop tožnikov voznik takrat ni mogel videti. Takoj po nadaljevanju vožnje predvoznika mu je tožnikov voznik, brzini okrog 10 km/h primerno, zelo blizu sledil. Napadena sodba se protislovno sklicuje na člen 154/1 ZOR, ki zahteva, da mora lastnik škodnega sredstva in zato tudi povzročitev škode dokazati, da je škoda nastala brez njegove krivde. Sodba skuša prevaliti krivdo za nastalo škodo na toženca oziroma njegovega voznika avtomobila z oporekanjem evidentni vzročni zvezi med povzročiteljem škode in nastalo škodo. Napadena sodba si skuša pomagati z (delnim) citiranjem člena 108 ZVCP o spoštovanju talnih oznak in izpusti, da morajo označbe na cestišču odsevati svetlobo. Po čl. 105 ZVCP bi se smelo postavljati zakonite ovire za umirjanje prometa, ne pa za zapore. Tožnikova opozorila, da je splošno škodljiva cestna zapora postavljena na podlagi nezakonito sprejetih in izvajanih pravnih aktov, so apriori nična, saj jih sodišče zavrne z enim samim stavkom, da so za stvar brezpredmetna. Zapore javne ceste sploh ne bi smelo biti, če pa bi bila postavljena zakonito, ne bi bilo voznikove krivde, kajti tožnikov voznik kritičnega dne stop znaka nikakor ni mogel videti. O zapori ni bil obveščen, za nezakonito skrito zaporo ni vedel, sama zapora kot nevarna stvar je bila povod za nastanek zadevne škode. Zato je podana objektivna odgovornost tožene stranke, tako da tožeča stranka predlaga razveljavitev sodbe in ponovno sojenje pred drugim sodnikom in odredi tudi odstranitev protizakonito postavljene in tudi zelo nevarne naprave za zaporo.

Pritožba ni utemeljena.

Ni sporno, da je tožeči stranki nastala škoda na avtomobilu, ko je njen voznik M.I.K. zapeljal na oviro za umiritev prometa na Mestnem trgu v Škofji Loki, to je potapljajoči se železni količek, ki se je dvignil in poškodoval vozilo. Vendar je pravilna odločitev prvostopnega sodišča, da tožena stranka ni dolžna povrniti tožeči stranki škode, saj so dejanske ugotovitve prvostopnega sodišča pravilne in se jim pritožbeno sodišče pridružuje, enako pa velja tudi za materialnopravne zaključke. Za obstoj civilnega delikta kot pogoja za povračilo povzročene škode, morajo kumalativno obstajati štirje elementi in sicer nastanek škode, škoda mora izvirati iz nedopustnega ravnanja, obstajati mora vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem ter obstajati mora odgovornost na strani povzročitelja škode. Medtem ko nastanek škode ni sporen, ni nedopustnega ravnanja tožene stranke, oziroma, kot je razumeti nekoliko nejasno formulacijo prvostopnega sodišča, ni vzročne zveze med nastalo škodo in ravnanjem tožene stranke. Prav tako sodišče ne ugotavlja odgovornost tožene stranke, temveč izključno odgovornost voznika tožničinega avtomobila. Ugotavljanje obstoja vseh potrebnih predpostavk je prvostopno sodišče pravilno pripeljalo do zaključka, da je tožbeni zahtevek za povračilo škode neutemeljen. Nedopustno ravnanje tožene stranke naj bi bila po trditvah tožeče stranke postavitev oziroma obstoj kovinskih količkov cestne zapore, ki se na obeh vhodih oziroma izhodih z Mestnega trga v Škofji Loki potopijo z daljinskim upravljalcem. Za tak zaključek ni nobene podlage, saj gre za fizične naprave za umirjanje prometa, kakršne predvideva Zakon o varnosti cestnega prometa (ZVCP, Ur.l. RS št. 30/98), ki so v obravnavanem primeru postavljene za reguliranje prometa v starem središču Škofje Loke. Podlaga za njihovo postavitev je bil Odlok o ureditvi cestnega prometa v naseljih občine Škofja Loka (Ur.l. RS št. 2/97), Odredba o določitvi območja umirjenega prometa v Občini Škofja Loka (Ur.l. RS št. 2/97) in Pravilnik o dovolilnicah in dovoljenih za vožnjo motornih vozil na območju umirjenega prometa v naseljih občine Škofja Loka (Ur.l. RS št. 13/97). Brez tehtne utemeljitve vsebinske narave so pritožbene trditve tožeče stranke o nezakonitosti in neustavnosti navedenih predpisov in o nevarnosti teh naprav za udeležence v prometu. Pritožbeno sodišče trditev tožeče stranke ne sprejema in ob ugotovitvi, da pristojni organ navedenih podzakonskih predpisov ni razveljavil, nima pomislekov glede njihove veljavnosti. Očitno je, da samo prometna signalizacija ni zadoščala, da bi vozniki spoštovali prometno ureditev v mestu, potrebne so fizične naprave, kar najbolje potrjuje prav primer voznika tožeče stranke, ki je v času, ko naprave še niso delovale, kljub dobro vidnim prometnim znakom zapeljal na območje, prepovedano za javni promet in tam nedovoljeno parkiral. Končno pa tožeča stranka tudi ni pristojna oporekati prometni ureditvi, kakršno je v skladu s svojimi pristojnostmi in interesi ter z interesi svojih občanov uvedla lokalna skupnost. Zato pritožbeno sodišče zavrača kot neutemeljene trditve tožene stranke v zvezi z napravami, v katere je trčil tožnik tožeče stranke. Obstaja sicer vzročna zveza med delovanjem kovinskih količkov kot naprav za umirjanje prometa in nastalo škodo, ne pa tudi vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem tožene stranke, ki je postavila te naprave in med nastalo škodo. Prvostopno sodišče pravilno poudarja, da je škoda nastala v vzročni zvezi s kršitvijo cestno-prometnih predpisov s strani voznika vozila tožeče stranke, torej zaradi izključne krivde tožeče stranke same, zaradi česar tožena stranka ni odškodninsko odgovorna. Neutemeljene so pritožbene trditve o kovinskih količkih kot nevarni stvari, zaradi česar naj bi bila tožena stranka objektivno odgovorna. Potopljivi kovinski količki ne predstavljajo nobene povečane nevarnosti, z vidika nevarnosti so običajna stvar in ob povprečni skrbnosti ne ogrožajo nikogar. Gre za naprave, ustrezno vidne in označene s signalizacijo, tako da jih ni mogoče šteti kot nevarno stvar v smislu 173. čl. ZOR in je prvostopno sodišče pravilno štelo, da je v obravnavanem primeru potrebno ugotavljati krivdno odgovornost v smislu 1. odst. 154. čl. ZOR, pri čemer je prišlo do zaključka, da se je tožena stranka razbremenila krivde zaradi izključne krivde voznika tožeče stranke. Prvostopno sodišče je na podlagi izvedenih dokazov pravilno ugotovilo, da je voznik tožeče stranke ob nesreči pripeljal z Mestnega trga, kamor pred tem sploh ne bi smel uvoziti glede na jasno prometno signalizacijo, to je prometne znake, ki prepoveduje vsak promet (razen za dostavo do 10 ure) in opozarjajo na zaporo, kot je jasno razvidno predvsem s fotografij. Voznik tožeče stranke ni zapeljal na Mestni trg zaradi dostave, ampak zaradi nekega sestanka v gostilni, kot je sam izpovedal, tako da je njegov vstop na področje zapore pomenil ravnanje v nasprotju s prometnimi pravili (20. in 21. čl. ZVCP) in ravnanje v nasprotju s prometno signalizacijo (102. čl. ZVCP). V času nesreče je voznik tožeče stranke vozil v nasprotju s prometnimi pravili, saj ni upošteval naprav za umirjanje prometa (105. čl. ZVCP), označb na vozišču (108. čl. ZVCP), poleg tega pa se pri izvozu s trga, kjer je bila prepovedana vožnja za vsa vozila, ni prepričal, ali lahko izpelje varno in brez nevarnosti za nastanek škode. Neutemeljene so pritožbene trditve, češ da voznik tožeče stranke ni videl kovinskih stebričkov, ker so bili ob uvozu spuščeni, pri izvozu pa je bilo vidno polje zaradi spredaj vozečega avtomobila in zaradi relativne višine spodnjega roba stekla avtomobila, ki ga je vozil in sprednjega pokrova motorja, omejeno. Vsak voznik je dolžan prilagoditi svojo vožnjo lastnostim avtomobila, ki ga vozi, torej tudi morebitni slabši preglednosti iz njega, ravnati po prometnih znakih in talnih oznakah. Če bi voznik tožeče stranke karkoli spregledal, kar bi kot povprečen voznik moral videti, bi to pomenilo malomarno vožnjo, kot ugotavlja prvostopno sodišče in s tem krivdo za prepovedane posledice. Z notranje strani Mestnega trga res ni prometnih znakov, je pa talna označba "stop", ki je ustrezno vidna, kot sledi s fotografij, v pritožbi poudarjeno pomanjkanje odsevanja svetlobe talnega znaka pa bi bilo relevantno le ponoči, ne pa ob normalni dnevni vidljivosti. Neupoštevanje te oznake in neupoštevanje dobro označene prepovedi vstopa na sporno območje je torej predstavljalo tako kršitev, da je bil voznik tožeče stranke sam kriv za škodo, ko je pri prepovedani vožnji naletel na kovinski stebriček. Pri tem pritožbeno sodišče tudi nima pomislekov proti dodatni ugotovitvi prvostopnega sodišča, da je voznik tožeče stranke v resnici dobro videl količke in je namerno vozil blizu avtomobila pred seboj, da bi prevozil kritično mesto, preden bi se količek dvignil. Pritrditi je stališču prvostopnega sodišča o verodostojnosti priče D. P., ki je bil pogodbeni redar pri toženi stranki in ki je izpovedal, da je videl predhodno čakanje spornega vozila pred količki, dokler ni neko drugo vozilo odprlo količke in zapeljalo z Mestnega trga. Pritožbene trditve o izmišljotinah priče so brez kakršnihkoli dokazov, pri čemer je navzočnost priče na kraju dogodka razvidna tudi s fotografije tožeče stranke, gre pa tudi za študenta, na pa za osebo, odvisno od tožene stranke. Nobenih razlogov torej ni za ocenjevanje priče P. kot neverodostojne priče. Z njegovim opisom vožnje voznika tožeče stranke je torej možno le še dodatno oceniti ravnanje voznika tožeče stranke kot neskladno s prometnimi predpisi, pravili, oznakami in signalizacijo, torej za napačno ravnanje, zaradi česar je tožeča stranka sama kriva za škodo, ki ji je nastala. Glede na navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da so neutemeljene pritožbene trditve tožeče stranke glede zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in glede zmotne uporabe materialnega prava, pri čemer uveljavljane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niti niso konkretizirane. Pritožbeno sodišče pa pri preizkusu po uradni dolžnosti upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ni ugotovilo. Zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. čl. ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSC sodba Cp 286/2003
• VSL sklep III Cp 130/2004
• VSL sodba II Cp 1128/2004