VSL sklep II Cp 89/2001

Jedro

S pritožbenim sklicevanjem na določbo 31. čl. ZTLR izraža toženec dvom o upravičenosti odvzema vozila tožniku. Vendar pa je v tem sporu pomembno le dejstvo, da toženec ni ravnal po tožnikovi zahtevi, naj doseže vrnitev vozila v njegovo last in posest (509., 1. odst. 510., 1. odst. 454. čl. ZOR, 1. odst. 3. čl. ZOR). Tožnik je sklenil prodajno pogodbo s tožencem in je zato obligacijsko razmerje nastalo le med njima. Zato je pravilno od njega zahteval tožnik tudi vrnitev kupnine in se tožnika toženčeva prikrajšanost ne tiče.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem obsodilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je toženec dolžan plačati tožniku znesek 15.700,00 DEM z zamudnimi obrestmi, kot se obrestujejo hranilne vloge v DEM na vpogled v kraju izpolnitve od 26.10.1995 dalje do plačila, vse v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila in povrniti tožeči stranki pravdne stroške v višini 130.055,00 SIT, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila. Kar je zahtevala tožeča stranka več, je zavrnilo. Proti sodbi se pritožuje tožena stranka in jo izpodbija v obsodilnem delu. Sodišču druge stopnje predlaga spremembo sodbe tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, podrejeno pa predlaga razveljavitev sodbe. Navaja, da za pravno napako na avtu ni vedela in izraža dvom o tem, da je bil prav sporni avto predmet kaznivega dejanja. Prikrajšana je tožena stranka, tožeča stranka bi morala vtoževani znesek zahtevati od storilcev kaznivih dejanj, ki so obogateni. Vztraja pri ugovoru pomanjkanja pasivne legitimecije, ker je tožnik sporni avto formalno kupil od S.O.. Tožnik je na avtu v smislu 31. čl. ZTLR pridobil lastninsko pravico in ni dokazal, da jo je izgubil. Sodišče je navajanje tožene stranke v pripravljalni vlogi nepravilno razumelo in ni odgovorilo na vprašanje, ali je tožnik res izgubil lastninsko pravico, ali je bilo pravno pravilno, da so mu avto zasegli, ali ne bi morda moral zahtevati vozila od kriminalistov, ki so mu avto zasegli. Po določbi 5. čl. pogodbe o komisijski prodaji z dne 18.12.1995 sta se obe stranki odrekli izpodbijanju pogodbe iz kateregakoli razloga. Pritožba ni utemeljena. Iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča izhaja: - da je tožnik na podlagi prodajne pogodbe z dne 26.10.1995 kupil od toženca osebni avtomobil znamke Pegueot 405 i LUX, letnik 1992, reg. št. KK-14-12 C, št. šasije VF 315BBD270397184 in motorja 505161 (priloga A1), - da je tožnik tožencu plačal kupnino, toženec pa je tožniku izročil osebni avto, ki ga je le-ta prevzel (priloga A1, izpovedbi obeh pravdnih strank), - da so ta osebni avtomobil dne 4.1.1996 zasegli tožniku pooblaščene uradne osebe Urada kriminalistične službe, Uprave za notranje zadeve Krško, kot predmet kaznivega dejanja (priloga A12, nesporna ugotovitev strank), - da tožnik osebnega avtomobila ni dobil vrnjenega. Glede na te dejanske ugotovitve je pravilen sklep prvega sodišča, da je toženec prodal tožniku osebni avto s pravno napako (508. čl. ZOR), in ker po njegovem opozorilu v smislu 509. čl. ZOR toženec ni ravnal, je prodajna pogodba med pravdnima strankama (priloga A1) po samem zakonu razdrta. Za presojo razmerja med pravdnima strankama je namreč pravno pomembna le sklenjena prodajna pogodba dne 26.10.1995 (priloga A1) in ne pogodba o komisijski prodaji (priloga B2) med firmo d.o.o. in S.O., in to iz razlogov, ki jih je navedlo že prvo sodišče na četrti strani svoje sodbe. S pritožbenim sklicevanjem na določbe 31. čl. ZTLR izraža toženec dvom o upravičenosti odvzema vozila tožniku. Vendar pa je v tem sporu pomembno le dejstvo, da toženec ni ravnal po tožnikovi zahtevi, naj doseže vrnitev vozila v njegovo last in posest (509., 1. odst. 510., 1. odst. 454. čl. ZOR, 1. odst. 3. čl. ZTLR). Posledica razdrtja pogodbe pa je, da mora toženec tožniku vrniti prejeto kupnino (132. čl. ZOR). Njegova kondikcijska obveznost ni odvisna od njegove vednosti za pravno napako, v pritožbi izražen dvom o tem, da je bil prav sporni avto predmet kaznivega dejanja, v izvedenih dokazih nima podlage, ne glede na to, da gre za pritožbeno novoto, ki v pritožbenem postopku ni več dovoljena (337. čl. ZPP). Glede na pritožbene trditve toženca, da je prikrajšan, ker je tudi sam avto kupil in da bi moral vtoževani znesek zahtevati tožnik od storilcev kaznivih dejanj, ki so obogateni, je potrebno pojasniti, da je tožnik sklenil prodajno pogodbo s tožencem in je zato obligacijsko razmerje nastalo le med njima. Zato je pravilno od njega zahteval tudi vrnitev kupnine in se tožnika toženčeva prikrajšanost ne tiče. Končno se pritožba neutemeljeno sklicuje na 5. čl. pogodbe o komisijski prodaji z dne 18.12.1995 (priloga B2). Sklenitelja te pogodbe sta firma d.o.o. in S.O. in zato pravdnih strank ne more zavezovati. Vse ostalo, kar navaja tožena stranka v pritožbi, se nanaša na zavrnilni del sodbe, torej na tisti del, s katerim je tožena stranka uspela in zato na te pritožbene trditve sodišče druge stopnje ne bo odgovarjalo. Zaradi povedanega je odločitev sodišča prve stopnje v procesnem, dejanskem in materialnopravnem pogledu pravilna. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje po določbi 353. čl. ZPP. Odločitev o stroških tožene stranke v zvezi s pritožbo je zajeta z zavrnilnim izrekom sodbe (1. odst. 154., 1. odst. 165. čl. ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSC sodba Kp 174/2005
• VSL sklep I Cpg 1210/99
• VSL sodba I Cpg 248/99