<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sodba in sklep II Cp 29/2001

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2001:II.CP.29.2001
Evidenčna številka:VSL45232
Datum odločbe:03.10.2001
Področje:ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:odškodnina za nepremoženjsko škodo - telesne bolečine - duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti

Jedro

Tožnik je v prometni nesreči, star 52 let, utrpel pretres možganov, izliv krvi med trdo možgansko opno in možgani na desni, udarnine in odrgnine levega komolca, prelom 2. do 6. rebra levo ter poškodbo ramenskega sklepa. Za telesne bolečine mu je sodišče presodilo 1,800.000,00 SIT, za sekundarni strah 300.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pa 3,000.000,00 SIT.

 

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v prvem odstavku prve točke izreka spremeni tako, da se odškodnina za nepremoženjsko škodo, ki jo mora tožena stranka plačati tožeči zniža (iz 7.600.000,00 SIT) na skupen znesek 5.100.000,00 SIT (pet milijonov stotisoč tolarjev), v tretji točki izreka pa tako, da je tožena stranka dolžna tožeči plačati (namesto 728.759,80 SIT) 584.864,00 SIT (petstoštiriinosemdesettisoč osemstoštiriinšestdeset tolarjev) potrebnih pravdnih stroškov. V preostalem se pritožba zavrne in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino za nematerialno škodo v znesku 7.600.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe do plačila, in odškodnino za materialno škodo v skupni višini 1.877.169,00 SIT z ustreznimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov in posameznih datumov do plačila, vse v 15 dneh pod pretnjo izvršbe. Od 1.11.1999 je po točki 2 izreka sodbe tožena stranka dolžna tožniku plačevati mesečno rento v znesku 76.655,00 SIT, pri čemer je dolžna do pravnomočnosti sodbe dospele obroke z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznega zapadlega obroka plačati v 15 dneh, v bodoče dospevajoče obroke pa do vsakega 15. dne v mesecu za pretekli mesec, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega obroka do plačila, pod pretnjo izvršbe. Tožena stranka je po odločitvi sodišča prve stopnje dolžna tožniku plačati še vse potrebne pravdne stroške v znesku 728.759,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sklepa o stroških do plačila, v 15 dneh prav tako pod pretnjo izvršbe. Višji tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo. Tožena stranka se smiselno zoper ugoditveni del sodbe pritožuje iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava po 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99; v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da tožbeni zahtevek tožnika v celoti stroškovno zavrne, podrejeno pa, da izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zneski odškodnine iz naslova prestanih in bodočih telesnih bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem ter zneski odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti se zdijo pritožnici absolutno previsoki. Meni, da poškodbe le niso take narave, da bi upravičevale tako visoke zneske, kot jih je tožniku dosodilo sodišče prve stopnje. Oškodovanec bi bil po njenem mnenju, upoštevaje sodno prakso, upravičen do zneska 4.980.000,00 SIT odškodnine za vso prestano negmotno škodo. Iz medicinske dokumentacije namreč izhaja, da je tožnik Splošno bolnišnico v Novem mestu zapustil v "splošno dobrem stanju", na vratni hrbtenici ni bilo videti poškodb, prav tako je kontrolni pregled oškodovanca pokazal, da so rebra dobro preraščena z zadovoljivim kalusom, dihanje pa je bilo čisto. Pri vsem tem je po mnenju tožene stranke treba upoštevati tudi degenerativne spremembe oškodovanca. Kar zadeva oškodovančeve psihične motnje, tožena stranka meni, da so le-te predimenzionirane in preveč upoštevane, ko pa je psihološki izvid pokazal, da gre (le) za znižan prag frustracijske tolerance, nestrpnost, nemirnost, razdražljivost in hitro zapadlost v konfliktne situacije, opažane pa naj bi bile tudi motnje v načrtovanju in planiranju. Dalje je sodišče prve stopnje tožniku v celoti priznalo zahtevano rento, kljub splošno znanemu dejstvu, da se dežurstva krčijo in dejstvu, da bi tožnik z leti opravljal kvečjemu manj, ne pa več dežurstev. In končno, sodišče prve stopnje bi moralo poleg delodajalčevih potrdil pri izračunu odškodnine upoštevati tudi nadomestila, ki jih tožnik dobi po ZPIZ-u. V skladu z določbo prvega odstavka 344. člena ZPP je bila pritožba vročena nasprotni stranki - tožniku, ki odgovora na pritožbo ni podal. Pritožba je delno utemeljena. V okviru uradnega preizkusa po drugem odstavku 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 6., 7., 8., 11., 12. ali 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Dejanske ugotovitve o obsegu škode tožnika, ki jih tožena stranka graja zgolj pavšalno, njegovo škodo po oceni pritožbenega sodišča zanesljivo uvrščajo med škode srednjega obsega. Tožnik, ob prometni nesreči star 52 let, je v prometni nesreči leta 1996 utrpel pretres možganov, izliv krvi med trdo možgansko opno in možgani na desni, udarnine in odrgnine levega komolca, prelom 2. do 6. rebra levo ter poškodbo ramenskega sklepa. Intenzivne telesne bolečine so bile pri tožniku prisotne ves čas hospitalizacije (8 dni) ter po odpustu iz bolnice še mesec dni in pol ob gibanju. Po mesecu in pol je intenzivnost bolečin postopoma popuščala, srednje močne bolečine je ob premikanju ramenskega obroča tožnik čutil še leto in pol. Druge vrste bolečin - glavoboli so bili stalni in močno intenzivni mesec dni in pol, še nadaljnje štiri mesece pa srednje intenzivnosti. Po tem obdobju so glavoboli postali občasni in se pojavljalo še sedaj. Nevšečnosti, ki jih je tožnik imel zaradi posledic nesreče, so bile najbolj neugodne v času hospitalizacije. Osem dni je bil tožnik nepokreten, povsem odvisen od drugih tudi ob odvajanju in drugih osnovnih higienskih opravilih. Kot nevšečne je doživljal tudi vse preiskave (Rtg, CT, ultrazvok) in kontrolne preglede. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da so pritožbene navedbe tožene stranke v zvezi z zmotno uporabo materialnega prava pri odmeri odškodnine za telesne bolečine tožnika upravičene, saj ocenjuje, da opisana škoda zaradi telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem ni tako znatna, da bi - v primerjavi z drugimi podobnimi primeri - omogočala višjo odškodnino od zneska 1.800.000,00 SIT. Zato je pritožbeno sodišče odškodnino iz tega naslova znižalo za 500.000,00 SIT (sodišče prve stopnje jo je dosodilo v znesku 2.300.000,00 SIT od skupno zahtevanih 3.000.000,00 SIT). Tudi glede na prvi stopnji odmerjene odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti pritožbeno sodišče sledi pritožbenim navedbam tožene stranke, da jo je sodišče prve stopnje dosodilo v pretirani višini. Zaradi zmanjšane gibljivosti ramenskega sklepa je tožnik opustil delo na vrtu in v vinogradu, ter športno udejstvovanje pri odbojki, keglanju in rekreativnem teku. Iz istega razloga ima težave pri vožnji z avtomobilom in tudi pri delu - tožnik je zaposlen kot veterinar na Veterinarskem zavodu, ker ne more več sodelovati pri vseh tistih posegih, kjer je potreben dvig rok nad nivo prsnega koša. Zaradi znižane pljučne kapacitete je opustil petje pri oktetu. Spremembe v sklopu posttravmatskega sindroma (pogoste bolečine glave, motnje spomina in koncentracije) so bile pri tožniku razlog njegovim slabšim socializacijskim in intelektualnim sposobnostim, napetostim v njegovem odnosu s partnerko in nasploh v družinskem krogu. Primerjava s podobnimi primeri v praksi pokaže, da je sodišče prve stopnje tožniku iz tega naslova prisodilo previsoko odškodnino. Denarna odškodnina v višini 5.000.000,00 SIT bi po oceni pritožbenega sodišča, kot pravilno v pritožbi opozarja tožena stranka, presegala merila, ki jih določa zakon ("pravična odškodnina") in ki so splošno sprejeta glede na premoženjsko stanje in družbene razmere v družbi. Primerna satisfakcija za prestane in bodoče tožnikove duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti po oceni pritožbenega sodišča v danem primeru znaša 3.0 00.000,00 SIT. Odškodnina za tožnikovo nepremoženjsko škodo po odločitvi pritožbenega sodišča znaša torej skupno 5.100.000,00 SIT (od tega za telesne bolečine 1.800.000,00 SIT, za strah 300.000,00 SIT ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 3.000.000,00 SIT). Glede višine prisojene mesečne rente iz naslova premoženjske škode tožena stranka v pritožbi navaja zgolj to, da je pretirana, saj da je splošno znano dejstvo, da se dežurstva krčijo in da bi tožnik z leti opravljal kvečjemu manj in ne več dežurstev. Glede tega, da je pravkar navedena trditev splošno znano dejstvo, se pritožbeno sodišče s toženo stranko ne strinja, da je to posebej za tožnika veljavno dejstvo, pa tožena stranka v okviru pritožbenih navedb ne more več uspešno uveljavljati, ker ni izkazala posebno upravičenega razloga za navajanje novega dejstva (prvi odstavek 337. člena v zvezi z drugim odstavkom 286. člena ZPP). Iz istega razloga pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati pritožbene novote tožene stranke v zvezi z nadomestilom, ki naj bi ga tožnik prejemal prek ZPIZ-a in ki naj bi ga sodišče prve stopnje upoštevalo pri odmeri odškodnine za premoženjsko (pravilno za nepremoženjsko) škodo. S tem je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke le delno ugodilo ter v skladu z določbo 4. točke 358. člena ZPP izpodbijani del sodbe spremenilo tako, kot izhaja iz predhodne obrazložitve in kot je razvidno iz izreka sodbe. Glede na spremenjeni uspeh pravdnih strank je bilo potrebno spremeniti tudi odločitev o stroških postopka. Pritožbeno sodišče je vzelo vrednost potrebnih pravdnih stroškov tožnika v višini 839.356,00 SIT kot pravilno podlago za nadaljnji izračun. Tožniku, ki je v pravdi zoper toženo stranko uspel s približno 10% manj, kot je veljalo pred spremembo prvostopenjske sodbe, torej s 66%, mora tožena stranka povrniti 66% od 748.507,00 SIT (839.356,00 SIT - v celoti priznani stroški izvedenine v višini 90.849,00 SIT) ter stroške izvedenine, skupaj torej 584.864,00 SIT. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker jih tožena stranka ni priglasila.

 


Zveza:

ZOR člen 200, 200.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy01NjUyNg==