VSL sklep II Cp 1109/2000

Jedro

Vdovcu, staremu 84 let, ki je dolga leta nazaj delal na zaščiteni kmetiji, v lasti pokojne zapustnice, njegove žene, samo zaradi njegove starosti ni posledično zmanjšane delovne zmožnosti za fizična dela, ni mogoče oporekati svojstva upravičenega dediča oz. nezmožnost gospodarjenja z zaščiteno kmetijo.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče odločilo, da poleg premoženja, navedenega v delnem sklepu o dedovanju tega sodišča, opr. št. D 37/97, z dne 23.6.1997, spadajo v zapuščino še nepremičnine vpisane v vl. št. 70 k.o., vl. št. 71 k.o. in v. št. 547 k.o., to je zaščitena kmetija po odločbi RS, UE Škofja Loka, oddelka za kmetijstvo, gozdarstvo in regionalni razvoj, št. 321-188/99/ŽI z dne 10.3.2000 ter premičnine, to je devizna hranilna vloga pri Gorenjski banki d.d., Kranj, PE Škofja Loka v višini 2.137,66 DEM, 3.192,00 ITL in 8,08 USD ter stenska ura in šivalni stroj. Za dediča je razglasilo na podlagi zakonitega dedovanja zapustničinega vdovca M.S., ki prevzame v last zaščiteno kmetijo. Na podlagi zapustničine oporoke z dne 2.3.1978 in 8.5.1985 pa je razglasilo za dedinji zapustničini nečakinji M.B. in I.W., ki sta prevzeli v last zapustničine premičnine. Hkrati je sodišče prve stopnje odredilo zemljiški knjigi po pravnomočnosti sklepa o dedovanju vpis lastninske pravice na podedovanih nepremičninah na dediča M.S.. Zoper del sklepa sodišča prve stopnje, ki določa, da se za dediča zaščitene kmetije razglasi na podlagi zakonitega dedovanja zapustničin vdovec M.S., vlagata dedinji po svojem pooblaščencu pravočasno pritožbo iz pritožbenih razlogov zmotne uporabe materialnega prava in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlagata, da se sklep o dedovanju v izpodbijanem delu razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo obravnavanje. Trdita, da je zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da dedič M.S. izpolnjuje pogoj za prevzemnika kmetije kljub visoki starosti. Po mnenju dedinj sodišče zmotno tolmači zakonske pogoje, ki jih mora izpolnjevati prevzemnik kmetije. V zvezi s tem se zastavlja vprašanje, ali zakon zahteva, da mora prevzemnik kmetije biti sposoben opravljati fizična dela ali ne. Po mnenju dedinj iz zakona brez dvoma izhaja zahteva, da je prevzemnik kmetije sposoben opravljati fizična dela na kmetiji in jih tudi opravlja in ne zadostuje samo zmožnost vodenja kmetije. Na takšen zaključek kaže tudi določilo prve alinee 1. odstavka 11. člena zakona, ki določa, da se izključi iz prevzema zaščitene kmetije dedič, ki je zaradi telesne okvare očitno nesposoben za trajno gospodarjenje z zaščiteno kmetijo. Fizične omejitve oziroma nesposobnost za opravljanje fizičnih del so zakonska ovira za prevzem kmetije. Na potrebni neposredni fizični angažma prevzemnika kmetije kaže tudi 19. člen zakona, ki določa posledice v primeru, če prevzemnik kmetije le to da v zakup. V primeru, če bi zakon zahteval samo zmožnost, da prevzemnik kmetije z njo gospodari, hkrati ne bi določal posledic v primeru, če prevzemnik kmetije le to da v zakup. V konkretnem primeru prevzemnik glede na svojo starost 84 let in na svoje fizične sposobnosti ne izpolnjuje pogojev za prevzemnika kmetije. Tako je sam izpovedal, da glede na svojo starost ne more več opravljati fizičnih del ter je njegova izpoved v nasprotju z ugotovitvijo sodišča, da glede na svojo starost ne more več toliko fizično delati. Prav tako je glede na visoko starost prevzemnika kmetije in glede na njegovo splošno psihično stanje vprašljivo, ali je dedič sploh še sposoben samo gospodariti s kmetijo. S kmetijo namreč zadnja leta praktično gospodarijo sorodniki M.S.. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je ugotovilo naslednja pravno pomembna dejstva: - da je predmet dedovanja zaščitena kmetija, - da oporočni dedinji živita v ZDA in kmetije ne nameravata obdelovati niti nista doslej ničesar prispevali k ohranitvi oziroma razvoju kmetije, - zapustničin vdovec je obdeloval kmetijo celo življenje in čeprav je star 84 let, je bister in sposoben za gospodarjenje na kmetiji, - da pri fizičnih delih zapustničinemu vdovcu pomagajo njegovi sorodniki, - da je zapustničin vdovec izkazal namen obdelovanja kmetije, saj jo obdeluje že 50 let ter da je prispeval s svojim delom in trudom k ohranitvi in izboljšanju proizvodnih zmožnosti kmetije. Pri tem pritožba sicer utemeljeno opozarja, da je prvo sodišče napačno povzelo izjavo prevzemnika kmetije, češ da glede na svojo starost ne more več toliko fizično delati na kmetiji, saj iz zapisnika o naroku z dne 20.4.2000 izhaja, da je prevzemnik navedel, da fizična dela na kmetiji opravlja nečaknija z družino. Vendar pa ob pravilni uporabi materialnega prava, t.j. 7. in 21. člena Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev ta nedoslednost sodišča prve stopnje ob obstoju vseh drugih pravilno ugotovljenih dejstev in vplivala na pravilno odločitev sodišča prve stopnje. Sodišče prve stopnje je tako pravilno odločilo, da so ne glede na starost zakonitega dediča, to je 84 let, podani pogoji za prevzem kmetije. Pravilno je tudi zaključilo, da je bistven namen Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (ZDKG) ohranitev kmetije kot celote, tako da dediču zagotavlja primerno preživljanje (primerjaj 1. člen ZDKG). Tehnologija pridelovanja, delitev dela ter odločitev o tem, ali bo fizična dela prevzemnik kmetije izvajal sam ali s pomočjo svojih sorodnikov ali najete delovne sile, pa je stvar vsakega kmečkega gospodarstva in presega okvir sodnega odločanja o sposobnosti prevzemnika kmetije. Tudi po mnenju višjega sodišča vdovcu, ki je dolga leta nazaj delal na kmetiji, samo zaradi njegove starosti in zmanjšane fizične delovne zmožnosti, ni mogoče oporekati svojstvo upravičenega dediča oziroma sposobnost gospodarjenja s kmetijo. Starost oziroma zmanjšana fizična delovna sposobnost sama po sebi ne pomeni telesne okvare, oziroma tistih pogojev, ki jih kot možne izključitvene razloge predpisuje 1. alinea 11. člena ZDKG. Ta izrecno določa, da se dedič, ki bi sicer imel prednost do dedovanja po 7. členu ZDKG, lahko izključi, če je zaradi psihične bolezni, duševne motnje ali telesne okvare očitno nesposoben za trajno gospodarjenje z zaščiteno kmetijo. Zakon torej zahteva obstoj dveh pogojev kumulativno: izkazano psihično bolezen, duševno motnjo ali telesno okvaro ter še drug pogoj, to je nesposobnost gospodarjenja (in ne le nesposobnost opravljanja fizičnih del). Sicer pa je navesti, da pritožnici o obstoju telesne okvare ali neustreznem psihičnem stanju zakonitega dediča nista priložili nobenih dokazov. Nesprejemljivo je pritožbeno stališče, da na potrebni fizični angažma pri delih kaže tudi določba 19. člena ZDKG, ki določa posledice v primeru, da prevzemnik kmetije le to odda v zakup pred potekom desetih let, ne da bi bili za to podani posebni razlogi. Oddaja v zakup je le ena od več dejavnosti, ki jih obsega pojem gospodarjenja s kmetijskimi zemljišči. Pri tem pa je zakonodajalec očitno sankcioniral le oddajo v zakup, pa še v tem primeru ne, če se kmetija odda v zakup zaradi posebnih razlogov (19. člen ZDKG), očitno iz razloga, da ne bi prišlo do izigravanja namena zakonitega urejanja dedovanja zasebnih kmetij, ki izhajajo iz 1. člena ZDKG. Pri tem višje sodišče še pripominja, da oddaja celotne zaščitene kmetije v zakup ni niti dejansko niti pravno možno enačiti z najemanjem fizične delovne sile za obdelovanje kmetijskih površin ali pa sprejemanjem brezplačne pomoči sorodnikov pri opravljanju fizičnih del na kmetiji. Glede na navedeno ZDKG poleg sposobnosti gospodarjenja s kmetijo v nobenem svojem določilu ne zahteva izključne sposobnosti prevzemnika kmetije za opravljanje fizičnih del oziroma opravljanje fizičnih del z lastnim delom prevzemnika kmetije. Na navedeno kaže tudi primerjava prej veljavnega 11. člena Zakona o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev (Ur. l. SRS št. 26/73 in 3/86) z zdaj veljavnim 7. členom ZDKG. Prej veljavni 11. člen je izrecno predpisoval, da lahko kmetijo deduje tisti zakoniti dedič, ki ima namen obdelovati kmetijsko zemljišče z osebnim delom, medtem ko je zdaj 7. člen ZDKG kriterij obdelovanja z osebnim delom izpustil. Na to, da ni potrebna obdelava kmetijskih zemljišč le z osebnim delom, pa kaže tudi definicija kmeta iz 22. člena Zakona o kmetijskih zemljiščin (Ur. l. RS št. 59/96), ki med drugimi pogoji za pridobitev statusa kmeta določa, da kmet zemljišče lahko obdeluje sam ali s pomočjo drugih. Glede na to, da niso podani ne pritožbeni razlogi ne razlogi, na katere pazi višje sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 163. členom ZD).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 762/99
• VSL sodba II Cp 13/2000
• VSL sklep I Cp 1458/99