VSL sodba II Cp 16/2000

Jedro

obseg poškodb: pretres možganov, razpočna rana na vratu, odrgnine na čelu, zlom koželjnice ter poškodbo 11., 21., 41. in 33. zoba z odluščanjem sklenine;višina odškodnine za telesne bolečine : 800.000,00 SIT; za strah: 300.000,00 SIT; za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti: 1.600.000,00 SIT; za skaženost: tožbeni zahtevek zavrnjen.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da mora tožniku za nepremoženjsko škodo, ki jo je utrpel v prometni nesreči dne 18.04.1996, plačati 527.760,00 SIT odškodnine in mu povrniti pravdne stroške v znesku 4.772,00 SIT, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od izdaje sodbe dalje do plačila, vse v 15 dneh pod pretnjo izvršbe. Višji tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo. Zoper drugi del odločbe sodišča prve stopnje, sklep o dopustitvi spremembe (zvišanja) tožbenega zahtevka in o oprostitvi plačila sodnih taks, ni pritožbe. Tožnik je po svojem pooblaščencu vložil pravočasno pritožbo zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje, pri čemer se sklicuje na vse pritožbene razloge iz 1. do 3. točke prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99; v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu razveljavi ter samo odloči o zadevi oziroma podrejeno izpodbijano sodbo v zavrnilnem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V okviru pritožbenih navedb pritožnik navaja, da sodišče v izpodbijani sodbi pravilno ugotavlja, da je tožnik po zvišanju tožbenega zahtevka iz naslova nepremoženjske škode zahteval 9.900.000,00 SIT odškodnine, vendar je popolnoma prezrlo, da je na obravnavi dne 29.04.1999 svoj tožbeni zahtevek za znesek 2.100.000,00 SIT, kolikor je toženka tožniku že izplačala odškodnine, skrčil. V kolikor je toženka sploh upravičena do revalorizacije izplačanega zneska, pa (pri)tožnik meni, da ji revalorizacija pripada kvečjemu do 29.04.1999 (glavne obravnave - op. pritožbenega sodišča) in ne do 23.09.1999 (izdaje sodbe - op. pritožbenega sodišča). V nasprotnem primeru bi moralo sodišče upoštevati tudi revalorizacijo tožbenega zahtevka. (Pri)tožnik se revalorizaciji protivi tudi zato, ker bi toženka lahko navedeni znesek izplačala že v fazi pogajanj med pravdnima strankama, pa tega ni storila. Nadalje je sodišče prve stopnje po mnenju (pri)tožnika nepopolno ugotovilo dejansko stanje poškodb tožnika. Sporna je navedba izvedenca doc.dr. V.V. in sodišča, da je tožnik med drugim utrpel poškodbo zob, ki se kaže v odluščenju sklenine štirih zob, ko pa je izvedenec prof.dr. A.B. v svojem izvedenskem mnenju navedel, da je tožnik utrpel zlom krone štirih sprednjih zob. Glede te poškodbe se izvedenski mnenji razhajata. Tudi pri poškodbi leve roke sodišče pomanjkljivo ugotavlja, da je bila podlaket naravnana in zamavčena 23.04.1996 ter ponovno zamavčena še 03.05.1996. Sodišče je pri tem spregledalo, da je bila tožnikova roka ponovno polomljena in naravnava brez narkoze. Sodišče je zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja neupravičeno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za izplačilo odškodnine iz naslova telesnih bolečin in nevšečnosti tekom zdravljenja. Sodišče nadalje nepravilno ugotavlja, da je tožnikov (sekundarni) strah v pol leta objektivno izzvenel. Strah je pri tožniku še vedno prisoten, tako zaradi poškodovanih zob kot zaradi poškodovane leve podlahti, saj je nesporno ugotovljeno, da je desna roka že sedaj opazno tanjša, stanje pa se lahko zaradi omejene gibljivosti leve podlahti in manjše mišične mase s časom še poslabša. Glede na to je sodišče neutemeljeno zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika za znesek 300.000,00 SIT. Vsekakor pa je sekundarni strah pri tožniku prisoten vsakodnevno, saj ga je strah vožnje z motorjem in je bil zato prisiljen opustiti tovrstni način prevoza. Sodišče je po mnenju (pri)tožnika neutemeljeno zavrnilo tudi tožbeni zahtevek iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti za znesek 4.400.000,00 SIT. Sodišče v tem delu neutemeljeno zavrača izpovedbo tožnika, da zaradi posledic prometne nezgode ni nadaljeval študija na pravni fakulteti, kot je sprva nameraval po končani gimnaziji. Sodišče bi moralo poleg tega tožniku na račun roke priznati 10% invalidnost. Glede poškodbe leve podlahti sodišče popolnoma negira ugotovitev izvedenca, da tovrstna poškodba, skupaj s pretresom možgan ter poškodbo zob pomeni 15% zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Dejstvo, da tožnik določenih del in opravil, ne more opravljati kot pred poškodbami, je še toliko bolj pomembno ob upoštevanju dejstva, da tožnik pomaga svojemu očetu pri delu v vinogradu, kjer pa so v glavnem vsa dela težka in za tožnika skrajno naporna. Pritožnik se tudi ne strinja z mnenjem izvedenca stomatologa, da so protetično sanirani zobje polnovredni in enaki naravnim, saj protetično oskrbljeni zobje ne morejo nadomestiti naravnih zob. Sodna praksa za tovrstne poškodbe priznava 3% zmanjšanje življenjskih aktivnosti. Glede odškodnine zaradi skaženosti (pri)tožnik opozarja, da sta za skaženost podana tako objektivni element, to je vidna sprememba v zunanjosti tožnika (obseg leve podlahti ni enak obsegu desne podlahti, brazgotine po vratu), kot subjektivni element, saj poškodba leve roke in brazgotine vplivajo na psihično počutje tožnika. Tožnik se teh svojih pomanjkljivosti zaveda, se predvsem v poletnem času izogiba sonca in družbe ter v glavnem nosi oblačila z dolgimi rokami, da svojo hibo zakrije. Nenazadnje se (pri)tožnik ne strinja z izrekom o povračilu stroškov postopka, saj je sodišče po njegovem mnenju nepravilno uporabilo določbe ZPP kot tudi veljavno odvetniško tarifo, predvsem pa ni obrazložilo, katere od priglašenih stroškov ene in druge pravdne stranke je priznalo. (Pri)tožnik je mnenja, da bi moralo sodišče toženki naložiti plačilo stroškov postopka glede na prisojeno odškodnino, ne pa glede na uspeh v pravdi. Toženka je bila namreč tista, ki je s svojim ravnanjem povzročila vložitev te odškodninske tožbe. Glede na to, da tožniku niti ni bilo potrebno dokazovati temelja te pravde, je pri odškodninskih pravdah to zadostna podlaga za priznanje celotnih stroškov tožnika glede na višino dosojene odškodnine. Na koncu navaja, da je bil v dosedanjem postopku po sklepu sodišča oproščen plačila sodnih taks in predlaga, da oprostitev velja tudi za to pritožbo, saj se njegovo premoženjsko stanje v tem času ni spremenilo. V skladu z določbo prvega odstavka 344. člena ZPP je bila pritožba vročena toženki, ki odgovora na pritožbo ni podala. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je preizkusilo pravilnost sodbe sodišča prve stopnje v uradoma odrejenem okviru, ki ga določa drugi odstavek 350. člena ZPP in v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba. Uradoma upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 6., 7., 8., 11., 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pri takem preizkusu ni ugotovilo, po presoji pritožbenega sodišča pa tudi nista podana pritožbena razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Kar zadeva spregled delnega umika tožbenega zahtevka, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje s tem resda kršilo določbe pravdnega postopka, vendar zaradi tega ni prišlo do nepravilnosti ali nezakonitosti končno izdane prvostopenjske odločbe. Sodišče prve stopnje je v izreku sodbe vsoto tožniku že izplačane odškodnine upoštevalo (odštelo) v pravilno valorizirani vsoti, kar je pravzaprav nadomestilo spregledani umik tožbenega zahtevka v isti višini. Relativna bistvena kršitev določb ZPP torej od pritožbenega sodišča ni terjala razveljavitev ali spremembo izpodbijane sodbe. Zmotna ugotovitev dejanskega stanja naj bi se po pritožbenih izvajanih kazala v tem, da je tožnik pretrpel intenzivnejše telesne in duševne bolečine, strah ter skaženost, kot ugotavlja sodišče prve stopnje, zmotna uporaba materialnega prava pa naj bi bila v tem, da so bili na prvi stopnji priznani prenizki zneski odškodnine za posamezne oblike nepremoženjske škode. O odškodnini za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem: Sodišče prve stopnje je pri odločanju o višini odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem upoštevalo, da je tožnik utrpel pretres možganov, razpočno rano na vratu, odrgnine na čelu, zlom leve koželjnice ter poškodbo 11., 21., 41. in 33. zoba z odluščenjem sklenine, da je bil tožnik hospitaliziran (od dneva nezgode, to je od 18.4.1996, pa) do 23.4.1996, da so mu v času hospitalizacije oskrbeli rano na vratu, podlaket mu je bila v narkozi naravnana in zamavčena v doramenskem mavcu. Doramenski mavec je bil odstranjen ob kontroli dne 3.5.1996, zaradi ne še povsem čvrstega zloma pa nameščen nov dokomolčni mavec, ki je bil odstranjen 10.6.1996 z navodili za fizikalno terapijo. Fizikalno zdravljenje je bilo zaključeno 31.7.1996, medtem ko so bili poškodovani zobje protetično sanirani v pol leta po nezgodi. Zaradi poškodb, zaključuje sodišče prve stopnje, je tožnik utrpel 3 dni hudih bolečin, teden dni bolečin srednje intenzivnosti in približno sedem mesecev bolečin manjše intenzivnosti. Kar zadeva nevšečnosti med zdravljenjem, sodišče prve stopnje ugotavlja, da so bile povezane predvsem s petdnevno hospitalizacijo (od tega dvodnevnim ležanjem v postelji), naravnanjem leve podlahti v splošni anesteziji, še bolj pa naravnanjem iste kosti po treh tednih brez anestezije. Leva roka je bila zaradi omavčenja osem tednov neuporabna, neprijetno pa je bilo tudi 20-kratno prihajanje in čakanje na fizikalno terapijo. Neprijetni so bili tudi stomatološki posegi. Tožnik graja ugotovitev sodišča prve stopnje, da je (med drugim) utrpel poškodbo 11., 21., 41. in 33. zoba z odluščenjem sklenine, ko pa je izvedenec travmatolog prof.dr. A.B. v svojem izvedenskem mnenju zapisal, da je tožnik utrpel poškodbo zloma krone štirih sprednjih zob. Po podatkih spisa sta bila v tej pravdni zadevi za sestavo medicinskega izvida in mnenja o tožnikovih poškodbah postavljena dva izvedenca, že omenjeni izvedenec travmatolog in izvedenec stomatolog doc.dr. V.V.. V primeru, ko dva izvedenca različne specializacije podajata mnenje o istih poškodbah, je po oceni pritožbenega sodišča potrebno upoštevati mnenje tistega, ki je za določeno poškodbo (bolj oziroma sploh) specializiran, v danem primeru poškodbe zob torej izvedenca stomatologa. Navedba sodišča prve stopnje, da je prišlo pri tožniku do poškodbe zob z odluščenjem sklenine (kot je ugotovil izvedenec stomatolog) in ne za zlom krone (kot je ugotovil izvedenec travmatolog), je torej povsem pravilna. Glede pritožbenih izvajanj tožnika o neupoštevanju nevšečnosti naravnanja kosti na levi roki brez anestezije pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso razumljiva. Sodišče prve stopnje je namreč v obrazložitvi sodbe te nevšečnosti izrecno upoštevalo. Zaradi telesnih bolečin, upoštevajoč tudi pravilno ugotovljene nevšečnosti med zdravljenjem, je odmerjena odškodnina v višini 800.000,00 SIT ustrezna, to je pravična (prvi odstavek 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih, Ur.l. SFRJ, št. 29/78; v nadaljevanju ZOR) ter višji zahtevek za to obliko škode tudi po stališču pritožbenega sodišča ni utemeljen. O odškodnini za strah: Tožnik po ugotovitvah sodišča prve stopnje ni utrpel primarnega strahu, ker je bil ob škodnem dogodku nezavesten. Iz naslova sekundarnega strahu je sodišče prve stopnje tožniku prisodilo (od zahtevanih 600.000,00 SIT) 300.000,00 SIT, pri tem pa upoštevalo, da je tožnik prestal strah pred šivanjem rane na vratu, pred narkozo ob naravnavanju podlahti, pred ponovnim lomljenjem leve podlahti, bal pa se je tudi skaženosti, ki bi jo lahko predstavljali nesanirani poškodovani prednji zobje. Strah je po oceni sodišča prve stopnje objektivno izzvenel v pol leta. Tudi če pritožbeno sodišče poleg vsega navedenega upošteva še zatrjevani strah pred vožnjo z motorjem, gre za strah v obliki zaskrbljenosti za izid zdravljenja (le) zmerne oblike, zaradi česar je na prvi stopnji priznana odškodnina v skladu z materialnopravno podlago (merili) ZOR ter sprejeto sodno prakso o enakovrstni škodi in odškodnini zanjo. O odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti: Enaka ugotovitev velja tudi za tožniku dosojeno odškodnino iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Ta je bila priznana v višini 1.600.000,00 SIT (od zahtevanih 6.000.000,00 SIT). Po ugotovitvah sodišča prve stopnje se trajna funkcionalna posledica poškodb iz prometne nezgode tožnika izraža v obliki postkomocionalnega sindroma po pretresu možganov (te motnje so po letu dni po nezgodi le še mejne) in predvsem v zmanjšani grobi moči mišičja leve podlahti (zaradi tega tožnik ni zmožen opravljati najtežjih del, predvsem dvigovati bremen nad 15 kg, prav tako ni zmožen del, pri katerem je potrebna popolna vrtljivost podlahti, npr. vijačenja, ki je del njegovega izobraževanja na visoki policijski šoli). Glede protetično saniranih zob sodišče prve stopnje na podlagi izvedenskega mnenja izvedenca stomatologa zaključuje, da so ti zobje polnovredni in zato zadoščajo normalni življenjski aktivnosti tožnika, to je odgrizu hrane in govoru. Pritožbeno sodišče se z vsem navedenim strinja in očitke pritožnika glede (ne)podane polnovrednosti zob zavrača kot neutemeljene. Izvedenec stomatolog, je zapisal, da imajo vsi tožnikovi po nezgodi popravljeni zobje polnovredno polnitev - zobno pulpo, saj je ohranjena prevodnost za električni tok, res pa je, da je priporočljivo tako plombirane zgornje sekalce obremenjevati v mejah normalne rabe in tudi sicer niso namenjeni na primer drobljenju lešnikov in orehov. Višja odškodnina iz tega naslova od priznane bi šla po oceni pritožbenega sodišča na roke težnjam, ki niso združljive z naravo in družbenim namenom odškodnin (drugi odstavek 200. člena ZOR). O odškodnini za duševne bolečine zaradi skaženosti: Tožnik je iz naslova duševnih bolečin zaradi skaženosti v okviru tožbenega zahtevka zahteval plačilo 2.000.000,00 SIT. Sodišče je v tem delu tožbeni zahtevek zavrnilo kot neutemeljen z obrazložitvijo, da je bil tožnik zaradi poškodovanih zob le začasno skažen, kožne spremembe na vratu v smislu pigmentiranosti in belkastih prog pa so opazne le ob skrbnem opazovanju od blizu ter ne vzbujajo pomilovanja, gnusa ali groze, zato jih objektivno ni mogoče okarekterizirati kot skaženost. Podan ni niti subjektivni kriterij, saj iz izpovedi tožnika sodišče prve stopnje ni moglo zaključiti, da se tožnik zaradi tega počuti nelagodno oziroma da mu je nerodno. Pritožnik v pritožbi podaja temu povsem nasprotne trditve. Pritožbeno sodišče tudi tem pritožbenim navedbam ne more slediti, ker nimajo nobene dejanske in pravne opore. Skaženost je pravni standard, ki ga sodišče uporablja na podlagi objektivno ugotovljenih dejstev o spremembi oškodovančeve zunanjosti in ocene oškodovančeve subjektivne prizadetosti zaradi njih. V obravnavanem primeru je sodišče prve stopnje prepričljivo z izvedencem medicinske stroke in na podlagi lastnega opažanja ugotovilo, da tožbeni zahtevek tožnika za plačilo odškodnine iz tega naslova ni utemeljen. O stroških pravdnega in pritožbenega postopka: Odgovornost za zahtevano povrnitev nastalih in potrebnih stroškov pravde je, kot je tožniku znano, vezana na uspeh v pravdi. Po tem načelu mora stranka, ki v pravdi popolnoma propade, nasprotni stranki povrniti vse njene stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP). Če je uspeh strank delni, morata stranki druga drugi povrniti stroške, sorazmerne z doseženim uspehom v pravdi, oziroma sodišče naloži plačilo stroškov tisti stranki, ki je nasprotni stranki po pobotanju stroškov še kaj dolžna. V danem primeru je sodišče prve stopnje odstotkovni uspeh v pravdi ugotovilo tako, da je upoštevalo znesek, ki je bil tožniku dosojen (skupaj 2.700.000,00 SIT) in znesek, ki ga je tožnik s tožbenim zahtevkom v celoti vtoževal (9.900.000,00 SIT). Glede na dosojeno vsoto odškodnine (temelj ni bil sporen) je torej tožnik napram toženki uspel 27 odstotno. Od v skladu z Odvetniško in taksno tarifo priznanih (in iz stroškovnika razvidnih) stroškov tožnika (466.258,00 SIT) bi torej glede na njegov uspeh, tožnik teoretično od toženke lahko zahteval povrnitev 73.390,00 SIT (27% od 271.814,00 SIT) pravdnih stroškov in še (ker ti niso odvisni od uspeha v pravdi) celotne stroške izvedenine v višini 194.444,00 SIT. Pri toženki je slika obratna. Toženka je (samo zaradi nepriznane, a zahtevane višine odškodnine, ne pa zaradi temelja) uspela s 73%. Ne glede na uspeh ji je sodišče prve stopnje, zopet v skladu z obema veljavnima tarifama, priznalo 361.044,00 SIT pravdnih stroškov. Teoretično bi ji jih zato moral tožnik povrniti v višini 263.562,00 SIT (73% od 361.044,00 SIT). "Teoretično", ker je sodišče prve stopnje glede na pravdni uspeh priznane stroške med sabo pobotalo in pravilno zaključilo, da je tožena stranka dolžan tožniku povrniti še 4.772,00 SIT (toženkini stroški 263.562,00 SIT minus tožnikovi stroški 73.390,00 SIT + 194.444,00 SIT). Ker s pritožbo ni uspel, je tožnik dolžan kriti sam svoje stroške pritožbenega postopka. Odločitev o tem je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi njegove pritožbe, to pa je pritožbeno sodišče sprejelo na podlagi določila 353. člena ZPP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 2166/99
• VSL sodba II Cp 947/2001
• VSL sodba in sklep II Cp 892/99