VSL sodba II Cp 639/2000

Jedro

za nepremoženjsko škodo v zvezi s telesnimi poškodbami: 600.000,00 SIT;za strah 100.000,00 SIT; za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti: 1.200.000,00 SIT.

 

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne, pritožbi prve tožeče stranke pa se delno ugodi in se sodba v stroškovnem delu spremeni tako, da mora tožena stranka tožeči stranki R.G. povrniti njene pravdne stroške, odmerjene na 252.588,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas od 6.1.2000 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo. V ostalem se tudi pritožba prve tožeče stranke zavrne in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje. Vsaka stranka trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je delno ugodilo tožbenemu zahtevku in v zvezi z nezgodo z dne 18.10.1997 naložilo toženi stranki plačilo odškodnine prvi tožnici R.G. v znesku 1,900.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas od izdaje sodbe do plačila. Kar je prva tožnica zahtevala več (5.200.000,00 SIT), je prvostopno sodišče zavrnilo. Toženi stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov prve tožnice v znesku 208.888,00 SIT. Zaradi drugotožnikovega umika tožbe je sodišče postopek v delu, ki se nanaša nanj, ustavilo, ugodilo pa je tudi predlogu tožnice za oprostitev plačila sodnih taks. Proti zavrnilnem in stroškovnemu delu sodbe se pritožuje tožeča stranka in uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, izrecno pa še "vse kršitve po 338. čl. ZPP, 1. odst. tč. 1, 2 in 3". V pritožbi navaja, da je prvostopno sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku v vseh točkah, vendar je določilo odškodnino, ki ni ustrezna glede na težo poškodb in dejanske okoliščine prometne nezgode. Namesto vtoževanega zneska 2,300.000,00 SIT je za pretrpljene telesne bolečine in neugodnosti v času zdravljenja dosodilo le odškodnino v višini 900.000,00 SIT. Te neugodnosti je opisala tožnica sama in tudi v postopku postavljeni izvedenec. Tožničino zdravljenje je trajalo izjemno dolgo in za vse skupaj je dosojena odškodnina v višini 600.000,00 SIT absolutno prenizka. Pet mesecev zdravljenja pomeni pri 19 letni tožnici kar precejšen del njenega življenja, zato je nezmožnost opravljati določene fizične aktivnosti zanjo bolj boleča kot pri starejših ljudeh. Mlajši človek težje prenaša bolečine kot kasneje, saj jih enostavno še ni navajen prenašati. Iz istih razlogov je odškodnina za strah, ki jo je odmerilo sodišče v višini 100.000,00 SIT, mnogo prenizka in ni ustrezna glede na že sprejeta pravne standarde. Tožničino vozilo se je prevrnilo, drselo po boku in se ponovno obrnilo. Dolgotrajno zdravljenje je povzročalo občutke nelagodja in strahu, saj se ji stanje ni izboljšalo kljub prvotnim zagotovilom. Smrten strah, ki ga je trpela v času obračanja vozila, bi že sam po sebi kot primarni strah zadostoval za mnogo višjo odškodnino. Prvostopno sodišče je namesto vtoževanega zneska 2,200.000,00 SIT dosodilo le 1,200.000,00 SIT. Tudi takšna odmera odškodnine je mnogo prenizka, toliko bolj, ker se je sodišče strinjalo z ugotovitvijo, da ima tožnica zmanjšano gibljivost vratne hrbtenice za 32% in zmanjšano gibljivost desnega ramenskega sklepa. Tako je tožnica manj zmožna za fizična dela, ne more se več ukvarjati z vsemi športi, zaradi občasnih bolečin je celo ovirana pri počitku. Iz vsega tega je sodišče tako mladi tožnici dosodilo le 1,200.000,00 SIT, kljub temu, da se je kvaliteta življanja tožnice izjemno zmanjšala. Prvostopno sodišče je tudi nepravilno odmerilo pravdne stroške, saj ni priznalo stroškov za sestavo zahtevka na zavarovalnico, ni pa tudi upoštevalo stroškov, ki so nastali zaradi zastopanja dveh strank, saj je šele kasneje prišlo do sklenitve poravnave z drugo tožečo stranko. Prvostopno sodišče ni upoštevalo priglašenih stroškov za študij izvedenskega mnenja in za pregled ter nadaljnjih stroškov za sestavo stroškovnika, tožeča stranka pa sploh ni priglasila vrste stroškov. Proti sodbi se pritožuje tožena stranka, izpodbija obsodilni del sodbe, kolikor presega 560.000,00 SIT in uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga znižanje odškodnine za telesne bolečine in za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenske aktivnosti, saj sta previsoki. Pritožba tožene stranke ni utemeljena, pritožba prve tožeče stranke pa je delno utemeljena samo glede pravdnih stroškov. Tožeča stranka uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in nato še vse kršitve po 1. odst. 338. čl. ZPP. Kršitve 1. odst. 338. čl. ZPP niso pritožbeni razlog, pač pa so v 1. odst. 338. čl. ZPP v treh točkah dejansko našteti vsi pritožbeni razlogi. Zaključiti je torej mogoče, da se prva tožeča stranka pritožuje zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Uveljavljane bistvene kršitve določb pravnega postopka tožeča stranka v pritožbi ne obrazloži, zato je pritožbeno sodišče v zvezi z obema pritožbama po uradni dolžnosti preizkusilo, ali je prvostopno sodišče storilo katero od bistvenih kršitev določb pravnega postopka, ki jih našteva 2. odst. 350. čl. ZPP. Preizkus je pokazal, da takih kršitev postopka prvostopno sodišče ni napravilo. Tožeča stranka nadalje uveljavlja pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi nikjer ne navaja nepravilnih ali nepopolnih ugotovitev dejanskega stanja, v sicer obširni pritožbi le ponavlja dejanske ugotovitve, ki jih vse že vsebuje prvostopna sodba. Izven dejanskih ugotovitev prvostopnega sodišča postavlja pritožba le nekaj trditev, za katere pa nima nobene opore v izvedenih dokazih oziroma v podatkih spisa. Sem sodi trditev pritožbe, češ da je pri mladih ljudeh nezmožnost opravljati določene fizične aktivnosti bolj boleča, kot pri starejših ljudeh in da mladi ljudje težje prenašajo obiskovanje zdravnikov in pa telesne bolečine, kot starejši. Za take trditve v spisu ni podlage, po mnenju pritožbene sodišča pa tudi ne gre za splošno znana dejstva. V nasprotju z izpovedjo tožnice in z izvedenskim mnenjem je pritožbena trditev o smrtnem strahu, ki naj bi ga tožnica trpela v času obračanja vozila. Takšne stopnje strahu tožeča stranka ni z ničemer dokazala. Ostale pritožbene trditve tožeče stranke, ki se nanašajo na dejansko stanje, pomenijo zgolj ponavljanje dejanski ugotovitev prvostopnega sodišča, ki je v razlogih sodbe izčrpno in popolno ugotovilo in navedlo vsa pravno odločilna dejstva in torej pravilno ugotovilo dejansko stanje. Pritožbeni razlog iz 2. točke 1. odst. 338. čl. ZPP zato ni podan. Ugotoviti je torej, da obe stranki v svojih pritožbah dejansko uveljavljata le pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, zatrjujoč, da je prvostopno sodišče prisodilo prenizko oziroma previsoko odškodnino za posamezne vrste nepremoženjske škode. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da temu ni tako in da je bila v skladu z merili iz 200. čl. ZOR za vsako od treh vrst nepremoženjske škode prisojena pravična odškodnina, zaradi česar sta tudi v tem delu pritožbi neutemeljeni. Za telesne bolečine je prvostopno sodišče prisodilo odškodnino v znesku 600.000,00 SIT, tožeča stranka pa je zahtevala 2,300.000,00 SIT. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je prvostopno sodišče pravilno uporabilo pravni standard pravične denarne odškodnine, saj je bila odškodnina določena objektivno, to je v primerjavi z odškodninami za enake oziroma podobne škode, hkrati pa tudi konkretno individualizirana. Sodišče je vezano na merila iz 200. čl. ZOR, ki jih je v obravnavanem primeru pravilno upoštevalo. Kot je bilo že navedeno, je pravilno ugotovilo dejansko stanje in sicer konkretne tožničine telesne bolečine in neugodnosti v času zdravljenja, kar vse pritožba tožeče stranke le ponavlja, potem ko so izčrpno ugotovljene in opisane v izpodbijani sodbi. V skladu z mnenjem sodnega izvedenca dr. V. S. je prvostopno sodišče ugotovilo pri tožnici nihajno poškodbo vratne hrbtenice tretje stopnje, to je zvin vratne hrbtenice, nadalje nalom vratu desne nadlahtnice in obtolčenino glave. V zvezi s temi poškodbami je prvostopno sodišče s pomočjo izvedenca in tožničine izpovedi ugotovilo in opisalo stopnjo in trajanje telesnih bolečin ter nevšečnosti ter neugodnosti v zvezi z zdravljenjem oziroma rehabilitacijo. Upoštevaje izkazane okoliščine, ki se odražajo pri tožnici, upoštevaje pomen prizadete dobrine in namen odškodnine ter po drugi strani umestitev tožničine škode med manjše, večje in katastrofalne škode ter odškodnine zanje, je odškodnina v znesku 600.000,00 SIT primerna vsem tem merilom in pa skladna z ustaljeno sodno prakso. Zato ni mogoče pritrditi niti tožeči niti toženi stranki v njunih pritožbenih trditvah o prenizki oziroma previsoki odškodnini za to vrsto škode. Za strah je bila zahtevana odškodnina v znesku 900.000,00 SIT, prisojena pa v znesku 100.000,00 SIT. Tožena stranka temu ne nasprotuje, tožeča stranka pa zahteva višjo odškodnino. Pritožbeno sodišče se s prisojeno odškodnino strinja in ugotavlja, da so brez podlage pritožbene trditve o tožničinem smrtnem strahu v času obračanja vozila, saj tožnica sama v svoji izpovedi tako hudega primarnega strahu ni zatrjevala. Po mnenju izvedenca je šlo za primarni strah srednje intenzitete, kar je mogoče ugotoviti tudi iz tožničine izpovedi, sekundarni strah pa je bil lažje do srednje intenzitete in se je lahko popolnoma pomiril pri zadnjem pregledu pri travmatologu dne 10.3.1998. Pri stopnji in intenziteti strahu je prvostopno sodišče upoštevalo tožničino starost, glede na vsa merila iz 200. čl. ZOR in upoštevaje sodno prakso v podobnih primerih, pa je odškodnina v znesku 100.000,00 SIT po mnenju pritožbenega sodišča primerna in so nasprotne pritožbene trditve tožeče stranke neutemeljene. Za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je bila zahtevana odškodnina v znesku 2,000.000,00 SIT in prisojena odškodnina v znesku 1,200.000,00 SIT. S pomočjo sodnega izvedenca so ugotovljene anatomske posledice brazgotinskega tkiva v predelu poškodovanih hrbteničnih vezi in sklepnih ovojnic ter v okolici bivšega naloma desne nadlahtnice, zaradi česar je zmanjšana gibljivost vratne hrbtenice za 32%, ugotovljen je manjši premik med tretjim, četrtim in petim vratnim vretencem pri antefleksiji in zmanjšana gibljivost v desnem ramenskem sklepu za 1 do 2 stopinji. Pri zmanjšanju gibljivosti vratne hrbtenice gre po mnenju izvedenca za zmanjšano gibljivost lažje stopnje (na zgornji meji), pri zmanjšanju gibljivosti ramenskega sklepa pa gre za minimalno zmanjšano gibljivost. Izvedenec ocenjuje, da so tožničine življenjske delovne sposobnosti zmanjšane za 5 do 6%, konkretno pa je tožnica manj zmožna za težje fizično delo, manj zmožna je za delo, kjer je potrebno dvigovati roke nad višino ramen in gledati navzgor, manj zmožna je za delo v prisilnih držah, za dolgotrajno sedenje in vožnje z avtom, ne more se ukvarjati z vsemi športi, ampak samo z enakomernimi in fizično nezahtevnimi, zaradi občasnih bolečin je ovirana tudi pri počitku. Vse to je ugotovilo prvostopno sodišče in upoštevalo pri določitvi odškodnine in pomeni pritožbeno navajanje teh okoliščin le ponavljanje že ugotovljenega. Tožnica je študentka agronomije in prvostopno sodišče pravilno ugotavlja, da bo morala vlagati povečane telesne napore za določena opravila, če bo v svojem poklicu opravljala fizična dela, ki terjajo prisilen položaj telesa. Upoštevaje vse te okoliščine in tožničino prizadetost zaradi navedenega, torej stopnjo in trajanje duševnih bolečin in nadalje tožničino starost 19 let v času nezgode ter primerljivost škode z drugimi podobnimi primeri in odškodninami zanje ter nadalje pomen prizadete dobrine in namen odškodnine ter negativno merilo, po katerem odškodnina ne sem iti na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo, je prisojena odškonina v znesku 1,200.000,00 SIT primerna in nasprotne pritožbene trditve obeh strank niso utemeljene. Celotna odškodnina za vse vrste nepremoženjske škode v višini skoraj 17 povprečnih neto plač v RS, je po mnenju pritožbenega sodišča docela skladna s sodno prakso v podobnih oziroma primerljivih primerih. Pritožbeno sodišče skratka zaključuje, da pritožbi, kolikor nasprotujeta odločitvi o glavni stvari glede nepremoženjske škode, nista utemeljeni. Pritrditi pa je pritožbi tožeče stranke o zmotni uporabi materialnega prava pri odločitvi o pravdnih stroških. Tožeči stranki neutemeljeno niso priznani stroški zahtevka do zavarovalnice. Stališče prvostopnega sodišča, da je odškodninski zahtevek do zavarovalnice le ponovljeno besedilo tožbe, je zmotno. Besedili odškodninskega zahtevka pred pravdo in tožbe sta različni, poleg tega pa sta bili obe vlogi potrebni. Odvetniška tarifa izrecno priznava odvetniško nagrado za sestavo vsake od navedenih vlog posebej, ker gre za posebni opravili, zato je pravilno v obravnavani zadevi priznati tožeči stranki kot pravdne stroške tudi odvetniške stroške za sestavo odškodninskega zahtevka do zavarovalnice po tarifni št. 32 v višini 500 točk oziroma v znesku 43.700,00 SIT. V tem smislu je pritožbeno sodišče odločitev o pravdnih stroških spremenilo in toženi stranki naložilo povrnitev za navedeni znesek zvišanih pravdnih stroškov, torej poravnavo 252.588,00 SIT pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi za čas od 6.1.2000 dalje do plačila. Ostale pritožbene navedbe glede pravdnih stroškov pa niso utemeljene. Trditev o zastopanju dveh strank na aktivni strani je brezpredmetna, saj se pritožuje samo R.G. in se lahko obravnavajo samo njeni pravdni stroški. Študij izvedenskega mnenja je opravilo, ki je zajeto v odvetniški tarifi kot sestavni del zastopanja tožnice na glavni obravnavi, na kateri se je izvedensko mnenje obravnavalo. Tudi priglasitev stroškov je eno od opravil na glavni obravnavi, zato stranki ne gre povrnitev stroškov za sestavo stroškovnika. V teh delih je torej pritožba proti odločitvi o povrnitvi pravdnih stroškov neutemeljena. Tožeča stranka s pritožbo, razen v majhnem obsegu glede pravdnih stroškov, ni uspela, zato mora sama trpeti svoje stroške pritožbenega postopka. Tudi tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato zanjo velja enako.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 710/2001
• VSL sodba I Cp 615/99
• VSL sodba in sklep II Cp 2006/98