VSL sklep II Cp 1071/2001

Jedro

Identiteta tožbenega zahtevka je podana, če gre za iste stranke in identičen tožbeni predlog. To ne pomeni zgolj tega, da se predlog enako glasi, marveč da izvira iz iste dejanske in pravne podlage.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo tožencema naložilo, naj izpraznita 2 sobno stanovanje in ga izpraznjenega oseb in stvari v roku 60 dni od izdaje sodbe izročita tožeči stranki Republiki Sloveniji. V drugi točki izreka pa je sodišče zavrnilo, kar zahteva tožeča stranka drugače. Toženi stranki je sodišče naložilo še, naj povrne tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 87.343,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje tožena stranka. Sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne ali pa naj jo vsaj razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožnika sta mnenja, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev pravil pravdnega postopka, saj je bilo o zahtevku v celoti že pravnomočno odločeno. Izrek izpodbijane sodbe je namreč povsem identičen tožbenemu zahtevku, ki je bil s pravnomočno sodbo P 126/93 zavrnjen. Poleg tega pa pritožnika sodišču očitata, da je nepravilno ugotovilo dejansko stanje. Zavezanec za plačilo najemnine in stroškov uporabe je namreč K.M., in sicer vsaj do njene smrti, saj so se nanjo tudi glasile vse položnice. Poleg tega tožeča stranka niti ni zatrjevala, da bi toženca opominjala k plačilu po 7.3.1998, ko je umrla K.M.. Nazadnje pa se pritožujeta še zoper odločitev o stroških postopka ter opozarjata na določbo 162. člena ZPP, po katerem državni organ, kadar nastopa kot stranka postopka, nima pravice do nagrade. Na pritožbo je odgovorila tožeča stranka. Navaja, da pravnega naziranja tožeče stranke ni mogoče sprejeti, saj bi to pomenilo, da bi se najemnik, zoper katerega bi bil izselitveni zahtevek enkrat pravnomočno zavrnjen, lahko v nadalje vselej skliceval na to, da gre za pravnomočno razsojeno stvar. V zvezi s pritožbo zoper izrek o stroških pa opozarja na določbo 16. člena ZDPr. Pritožba je utemeljena. Pravna podlaga za izpaznitveno tožbo je samo ena. Uzakonjena je v določbi 58. člena Stanovanjskega zakona - SZ, ki daje lastniku stanovanja pravico zahtevati od tistega, ki je v stanovanju brez pravne podlage, naj le-tega izprazni. Pravna in dejanska podlaga, na kateri je sodišče prve stopnje utemeljilo ugoditev izpraznitvenemu zahtevku, je drugačna in zaradi tega materialnopravno napačna. Dejstvo, da toženca nista plačevala najemnine, ki ga sodišče ugotovlja v izpodbijani sodbi, je lahko krivdni razlog za odpoved najemne pogodbe in bi bilo torej pravno odločilno le za odločitev o zahtevku na odpoved najemne pogodbe. Ker v obravnavani zadevi takšen zahtevek ni bil postavljen, je to dejstvo pravno irelevantno. Relevantno dejansko stanje je sklop tistih dejstev, na katere pravni red navezuje določene pravne posledice. V obravnavani zadevi so to dejstva, katerih ugotovitev nalaga pravilo iz 58. člena SZ. Zaradi napačnega materialnopravnega izhodišča sodišče prve stopnje teh dejstev ni ugotovilo ter je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je mogoče razbrati, da razlog za neuporabo ustreznega materialnopravnega pravila tiči v napačnem stališču sodišča prve stopnje, da je bilo o postavljenem zahtevku na izpraznitev stanovanja zaradi razlogov po 58. členu SZ med strankami že pravnomočno odločeno v pravdni zadevi Temeljnega sodišča v Novem mestu opr.št. P 126/93 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1555/93. Res je sicer, da so stranke postopka v obravnavani zadevi iste kot v zgoraj navedeni pravdi. Prav tako drži, da se tožbeni predlog v obeh zadevah glasi enako, vendar pa to še ne pomeni, da gre za identična zahtevka ter posledično za zadevo, o kateri naj bi bilo že pravnomočno odločeno. Tožbeni zahtevek je namreč tožnikova zahteva sodišču, naj izreče konkretno, iz dejanskega stanja in pravnih pravil izvirajočo pravno posledico (glej v J.Juhart - Civilno procesno pravo). Vprašanje, ali gre za identičnost dveh tožbenih zahtevkov, se torej po eni strani res presoja s povsem procesnega vidika, torej ali se tožbeni predlog glasi enako, po drugi strani pa tudi z vsebinskega, materialnopravnega vidika, torej ali gre za konkreten življenjski primer, iz katerega izvirajo ista dejstva, na podlagi katerih je bilo ob uporabi iste pravne podlage že pravnomočno razsojeno. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi spregledalo, da o historičnem dogodku, iz katerega izvira obravnavana tožba, še ni bilo odločano. Sleherni življenjski primer (in tako tudi vsako stanovanjsko razmerje) je namreč umeščen v prostor in čas, kot njegovi temeljni sestavini. Na dlani je, da o vprašanju, ali toženca v tem času v stanovanju bivata z ali brez pravnega naslova, še ni bilo pravnomočno odločeno. Ker sodišče prve stopnje zaradi napačnega pravnega izhodišča ni uporabilo materialnopravnih določb, ki bi jih moralo uporabiti, je ostalo dejansko stanje nepolno ugotovljeno. Iz tega razloga je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP). V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče ugotoviti pravno relevantna dejstva, torej tista, na katera pravilo iz 58. člena SZ navezuje v tožbi zahtevano pravno posledico.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSC sodba Kp 40/2003
• VSL sklep I Cp 2162/2000
• VSK sodba I Cp 990/2004