VSL sklep II Cp 2130/99

Jedro

Kadar je potrebno vrniti z odločbo, izdano na podlagi sodbe, zaplenjeno premoženje, se uporabi prvi odstavek 145. člena ZIKS. Omenjeno določbo citiranega člena je potrebno razlagati tako, da se zaplenjeno premoženje vrne obsojencu, če je ta (še) živ, če pa je umrl, se premoženje vrne dedičem.

 

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep v prvem odstavku izreka spremeni tako, da se glasi: "1. I.F., ki je sin I., roj. 3.3.1894 v Brežicah, se vrne zaplenjeno premoženje, zaplenjeno na podlagi sodbe Vojaškega sodišča Ljubljanskega vojnega področja, opr. št. II Sod 1508/45 z dne 28.8.1945 in sicer del, ki ga ni mogoče vrniti v naravi, v obliki odškodnine 18.861.635,21 SIT, za katero se izdajo obveznice, zavezanec za to odškodnino pa je Republika Slovenija." V preostalem delu se pritožba zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se I. F., sinu I., roj. 3.3.1894 v Brežicah, vrne premoženje zaplenjeno na podlagi sodbe Vojaškega sodišča Ljubljanskega vojnega področja, opr. št. II Sod 1508/45 z dne 28.8.1945, in sicer tisti del, ki ga ni mogoče vrniti v naravi, v obliki odškodnine 20.113.720,00 SIT, za katero se izdajo obveznice. Kot zavezanca za odškodnino je določilo Republiko Slovenijo (v nadaljevanju nasprotno udeleženko). Le tej je naložilo povrnitev nepravdnih stroškov v višini 119.497,50 SIT, v 15 dneh, pod izvršbo. Prav tako je z izpodbijanim sklepom vzelo na znanje umik predloga zoper Občino Kočevje. Zoper navedeni sklep se pritožuje nasprotna udeleženka in uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 28/99; v nadaljevanju ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. V pritožbi navaja, da se v skladu z določbo prvega odstavka 145. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Ur. l. RS, št. 10/98; v nadaljevanju ZIKS), zaplenjeno premoženje vrne obsojencu oziroma njegovim dedičem. Po mnenju nasprotne udeleženke bi bil I.F. upravičen do vrnitve zaplenjenega premoženja le, če bi bil še živ. Ker pa iz sklepa o dedovanju Temeljnega sodišča v Ljubljani, enota v Ljubljani, opr. št. I D 167/94 z dne 23.5.1994, jasno izhaja, da je I.F. umrl 29.1.1968, se zaplenjeno premoženje lahko vrne le njegovim dedičem. Potrebno je razlikovati upravičenca po ZIKS z upravičencem po Zakonu o denacionalizaciji (Ur. l. RS/I, št. 27/91; v nadaljevanju ZDen). ZDen namreč izrecno določa, da se premoženje vrne prejšnjemu lastniku in uvaja nov zapuščinski postopek po že umrlem upravičenncu. Po mnenju nasprotne udeleženke je potrebno premoženje vrnjeno po 145. členu ZIKS obravnavati kot kasneje najdeno premoženje v smislu 221. člena Zakona o dedovanju ( Ur. l. SRS, št. 15/76; v nadaljevanju ZD) in premoženje vrniti dediču v deležu kot bi mu pripadal v času smrti obsojenega. Nadalje navaja, da je izpodbijani sklep tako splošen, da ni mogoče preveriti katero zaplenjeno premoženje se z njim vrača. Iz obrazložitve sklepa je mogoče razbrati, da je bilo z izpodbijanim sklepom vrnjeno več, kot pa je bilo zaplenjeno z zaplembno odločbo. Predlagatelji so v vlogi natančno določili, katerih nepremičnin ni mogoče vrniti v naravi. Iz njihovih navedb izhaja, da v naravi ni mogoče vrniti tudi nekaterih parcel, ki so bile že vrnjene z delnim sklepom opr. št. N 10/93 z dne 10.10.1993. Nadalje je iz identifikacijskega poročila razvidno, kje v času vračanja ležijo parcele, ki so bile zaplenjene, vendar to ne zadostuje za izračun odškodnine, ker je iz navedenega dokumenta razvidno tudi to, da obstajajo zaplenjene parcele, katerih del je že bil vrnjen (parc. št. 85/2, 85/3, 73/2, 78/2, 84/2, 84/3, 71/2 in 70/4), ni pa jasno, kakšen del, zato ni mogoče ugotoviti kakšen del teh parcel se vrača v obliki odškodnine. Nadalje pritožnica navaja, da je po 8. členu Zakona o zemljiški knjigi (Ur. l. RS, št. 33/95; v nadaljevanju ZZK) dokaz lastninske pravice na nepremičnini le izpisek iz zemljiške knjige, ne pa posestni list. Prvostopenjsko sodišče je lastništvo novonastalih parcel ugotavljalo le iz posestnih listov. Šele s pomočjo zemljiškoknjižnih izpiskov je mogoče ugotoviti zavezanca za plačilo premoženja in obseg premoženja, ki ga je mogoče vrniti v naravi. Prvostopenjsko sodišče je, kot izhaja iz obrazložitve v odškodnino štelo tudi odškodnino za inventar, čeprav je bila z zaplembno sodbo zaplenjena I.F. le nepremična imovina. Zaplemba nepremičnin, navedenih v komisijskem zapisniku z dne 1.2.1946, nima osnove v zaplembni sodbi. Sodišče prve stopnje bi lahko vrnilo le tisto premoženje, ki je bilo zaplenjeno in ne več. Pritožnica se pritožuje tudi zoper odločbo o stroških nepravdnega postopka. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijane odločbe samo navedlo, da je izračun odškodnine za zaplenjena kmetijska zemljišča tako enostaven, da bi ga lahko samo opravilo. Torej so stroški postavitve izvedenca v tem delu nepotrebni, saj sodišče postavi izvedenca le, kadar z določenim znanjem ne razpolaga. Nepotrebni so tudi stroški izvedenca postavljenega za izračun odškodnine za premičnine. Pritožba je delno utemeljena. Ob preizkusu izpodbijanega sklepa pritožbeno sodišče ni našlo nobenih procesnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (366. člen ZPP v zvezi z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi z 37. členom Zakona o nepravdnem postopku; Ur. l. SRS, št. 30/86, v nadaljevanju ZNP). Pritožba posebej ne navaja, v čem naj bi bile bistvene procesne kršitve. Ta pritožbeni razlog torej neutemeljeno uveljavlja. Glede zatrjevane zmotne uporabe materialnega prava pritožbeno sodišče ocenjuje, da nasprotna udeleženka za takšen očitek nima pravnega interesa in je zato neutemeljen. Nasprotna udeleženka bi morala namreč v vsakem primeru plačati enak znesek odškodnine. Ni bistvenega pomena komu bo plačana odškodnina, ali v celoti pokojnemu obsojencu ali pa njegovim dedičem. Sicer je stališče nasprotne udeleženke o uporabi prvega odstavka 145. člena ZIKS po oceni pritožbenega sodišča pravilno. Zaplenjeno premoženje se vrne obsojencu oziroma dedičem. Po oceni pritožbenega sodišča je potrebno omenjeno določilo razlagati v smislu, da se premoženje vrne obsojencu, če je ta (še) živ, če pa je umrl, je potrebno premoženje vrniti dedičem. V konkretnem primeru bi bila pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da se premoženje vrne dedičem. Dediči in njihovi deleži so bili znani (sklep o dedovanju Temeljnega sodišča v Ljubljani opr. št. I D 167/94 z dne 23.5.1994, dodatni sklep o dedovanju Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. I D 167/94 z dne 26.7.1996, sklep o dedovanju Okrajnega sodišča na Vrhniki opr. št. D 205/97 z dne 18.12.1997, dodatni sklep o dedovanju Okrajnega sodišča na Vrhniki opr. št. D 205/97 z dne 10.9.1998) in sodišče prve stopnje bi že v okviru odločanja o vrnitvi zaplenjenega premoženja lahko odločilo, da se zaplenjeno premoženje vrne dedičem ter določilo, kakšen del odškodnine gre posameznemu dediču, ne pa, da je premoženje vrnilo pokojnemu obsojencu, kar bo v nadaljevanju zahtevalo izdajo dodatnega sklepa o dedovanju glede pozneje najdenega premoženja (prvi odstavek 122. člena ZD) v zapuščinskem postopku. Tudi v primeru, da dediči še ne bi bili znani, ker zapuščinska obravnava po pokojnem obsojencu še ne bi bila opravljena (iz razloga, ker obsojenec ne bi imel premoženja), bi bila pravilna odločitev sodišča, da se zeplenjeno premoženje vrne dedičem. V tem primeru bi bilo potrebno kot predhodno vprašanje z veljavnostjo za ta postopek v nepravdnem postopku rešiti vrašanje dedičev in njihovih dednih deležev. Glede pritožbenega očitka, kaj je navedel predlagatelj (in ne predlagatelji, kot zmotno navaja nasprotna udeleženka) v vlogi z dne 15.10.1998, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je predlagatelj res navedel tudi parcele, ki so že bile vrnjene z delnim sklepom z dne 10.10.1993, vendar iz obrazložitve izpodbijane odločbe jasno izhaja, da v dosojeni odškodnini ni zajeta vrednost že vrnjenih parcel, kar bi, če bi bila zajeta, utemeljevalo pritožbeni očitek. Samo očitno pomotno navajanje dejstev v vlogi na končno odločitev ni imelo nobenega vpliva in je takšna pritožbena navedba pravnonerelevantna. Glede pritožbene navedbe, da identifikacijsko potrdilo (predloženo na predlog nasprotne udeleženke same) za izračun odškodnine v konkretnem primeru ne zadostuje, pritožbeno sodišče ugotavlja, da v konkretnem primeru za izračun odškodnine ni bistveno kakšen del zaplenjene parcele se sedaj nahaja kje in v kakšnem delu novonastale parcele. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, je sodišče prve stopnje pri izračunu odškodnine upoštevalo cenitvi obeh izvedencev. V cenitvi izvedenke S. vrednost že vrnjenih kmetijskih zemljišč ni upoštevana, kar je po oceni pritožbenega sodišča bistveno za odločitev o zahtevi. Ta pritožbeni očitek je torej neutemeljen. Zgolj pavšalno navajanje pritožnice, da bi bilo mogoče ugotoviti zavezanca za vrnitev zaplenjenega premoženja in obseg premoženja, ki ga je potrebno (še) vrniti, le na podlagi zemljiškoknjižnih izpiskov novonastalih parcel, je neutemeljeno. Pritožnica ne zatrjuje, da bi bilo lastništvo kakšne konkretne novonastale parcele drugačno, kot kot izhaja iz posestnih listin. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje upoštevalo vso obsežno dokumentacijo v spisu (historične zemljiškoknjižne izpiske, potrdila o zemljiškokatasterskih podatkih parcel v času podržavljenja, mapne kopije v času podržavljenja in sedaj, potrdilo o identifikacijii parcel, posestne liste), ki v zadostni meri utemeljuje sprejeto odločitev, tako da je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno. Pritrditi pa gre pritožbenemu očitku, da je bilo z izpodbijanim sklepom obsojencu vrnjeno več, kot mu je bilo zaplenjeno. Sodišče prve stopnje je pravilno v celoti sprejelo cenitev izvedenca K. o vrednosti zaplenjenega inventarja, napačno pa je upoštevalo pri izračunu odškodnine cenitev tudi tistih premičnin, ki so bile, kot izhaja iz zaplembne odločbe Okrajnega sodišča v Kočevju, opr. št. Zp 31/46 z dne 14.2.1946, izločene. V obrazložitvi zaplembne odločbe je pojasnjeno, da je bila obsojencu na podlagi obsodbe Vojaškega sodišča opr. št. II Sod 1508/45 z dne 28.8.1945 izrečena kazen zaplembe nepremičnega premoženja, zaradi česar so iz zaplembe izločene tiste premičnine, ki niso bile pritikline zaplenjenih nepremičnin. Izvedenec Kopač je cenitev opravil na osnovi komisijskega zapisnika (priloga A7) in tako ocenil tudi premičnine, ki niso bile zaplenjene. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati le 60% vrednosti velike tračne žage, brusilnega stroja, nategalnika za žage, granika za vlečenje hlodov, stroja za lotanje žag, elektromotorja, tračnic v=7, transmisije dolge 2 m, transmisije dolge 4,5 m in tračnih žag 5X, kar znaša upoštevajoč cenitev izvedenca 11.439,04 US$. Pritožbeno sodišče je zaradi zmotne presoje listin izpodbijani sklep v skladu z določilom 2. točke prvega odstavka 358. člena ZPP spremenilo, tako da je odškodnino znižalo za znesek 1.252.084.79 SIT, ki zajema vrednost nezaplenjenega premoženja. V zvezi s pritožbeno navedbo o nepotrebnosti dela nepravdnih stroškov (cenitev zaplenjenih kmetijskih zeljišč in cenitev premičnin) pritožbeno sodišče ocenjuje, da so ti stroški v skladu z določilom prvega odstavka 155. člena ZPP bili potebni in je pritožbeni očitek neutemeljen. Ugotovitve sodišča prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa o enostavnosti izračuna vrednosti zaplenjenih kmetijskih zemljišč so popolnoma odveč. Nasprotna udeleženka ni nasprotovala izvedbi dokaza s cenilcema. Glede na njeno vlogo z dne 28.11.1995 je moč zaključiti prav nasprotno, to je da se je s postavitvijo izvedencev strinjala. Ker je glede na navedeno pritožba deloma utemeljena je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 3. točke 365. člena ZPP v zvezi z 37. členom ZNP odločilo, kot je razvidno iz izreka odločbe.  

Datum zadnje spremembe:

24.09.2014

Podobni dokumenti:

• VSC sklep Kp 277/2003
• VSL sodba I Kp 275/2000
• VSL sodba I Kp 763/2000