<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sodba in sklep II Cp 427/2001

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2001:II.CP.427.2001
Evidenčna številka:VSL45254
Datum odločbe:20.06.2001
Področje:ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:popolna odškodnina

Jedro

Odškodnina mora biti takšna, da oškodovanec zaradi škodnega dogodka ni ne prikrajšan ne obogaten.

 

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba prve stopnje; -razveljavi v 1. tč. izreka za zneska 759.673,00 SIT in 432.268,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi in v 3. tč. izreka za stroške pravdnega postopka ter se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; -spremeni v 1. tč. izreka tako, da se odškodnina za nepremoženjsko škodo zniža za 200.000,00 SIT (torej na 1.600.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9.1.2000 dalje). V ostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem in nerazveljavljenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, naj tožnici plača 3.048.591,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Znesek predstavlja odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 1.800.000,00 SIT, in sicer za telesne bolečine 600.000,00 SIT, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti 900.000,00 SIT in za strah 300.000,00 SIT; nadalje odškodnino za premoženjsko škodo, in sicer zaradi izgube zaslužka v višini 759.673,00 in zaradi stroškov v zvezi s poslovanjem oziroma v zvezi s prispevki za socialno varnost zasebnikov v višini 432.268,00 SIT, preostanek pa odškodnino za stroške zdravljenja in v zvezi z zdravljenjem. Višji tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje zavrnilo in toženi stranki še naložilo, naj tožnici povrne njene pravdne stroške v znesku 331.275,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zoper ugodilni del sodbe (1. in 3. tč. izreka) se je pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnica je v prometni nesreči utrpela zvin vratne hrbtenice, zaradi katerega se je zdravila slaba dva meseca, izvedenec pa je ugotovil, da je tožnica že prej imela degenerativne spremembe; ugotovil je tudi, da so tožničine življenjske aktivnosti zmanjšane za 5 %. Sodišče je tožnici glede na ugotovitve izvedenca, čas zdravljenja, težave med zdravljenjem in naravo poškodbe prisodilo previsoko odškodnino za telesne bolečine. Primerna bi bila odškodnina v znesku 400.000,00 SIT. Previsoka je tudi odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, saj sodišče ni upoštevalo že prisotnih degenerativnih sprememb. Tožena stranka predlaga odškodnino v znesku 500.000,00 SIT. V prometni nesreči je šlo za manjši in blažji trk v zadnji del vozila in ne za hudo prometno nesrečo. Strah ni mogel biti hud in dolgotrajen. Tudi za sekundarni strah je odškodnina glede na naravo poškodbe pretirana. Predlaga odškodnino v znesku 100.000,00 SIT. Tožena stranka se nadalje ne strinja z odločitvijo o premoženjski škodi. Tožnica je upravičena do povrnitve izgubljenega zaslužka za čas odsotnosti z dela, in sicer v višini razlike med nadomestilom, ki ga je v tem času prejemala, in zaslužkom, ki bi ga prejela, če bi delala. Tožena stranka pa se ne strinja z odškodnino za izpad dobička tožnice kot samostojne podjetnice. Že pred sodiščem prve stopnje je tožena stranka ugovarjala tožničino aktivno legitimacijo za ta zahtevek. Sodišče prve stopnje o tem ni odločilo, temveč je v celoti sledilo mnenju izvedenca in tožnici priznalo škodo, ki naj bi jo v času njene odsotnosti utrpela njena obratovalnica oziroma dejavnost. Tožena stranka nadalje nasprotuje delu sodbe, s katero ji je naloženo plačilo zneska 432.268,00 SIT stroškov za socialno varnost za zasebnike, ki jih je tožnica plačevala davčnemu uradu. To niso stroški zaradi nesreče, ampak bi jih tožnica morala kot samostojna podjetnica redno plačevati zaradi obratovanja delavnice; ni izkazano, da bi nastali ali bili večji zaradi nesreče. Pritožba je delno utemeljena. O odškodnini za nepremoženjsko škodo Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vsa dejstva, ki so odločilna za prisojo odškodnine tožnici za pretrpljene in bodoče telesne bolečine, duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in strah, ki so posledica prometne nesreče z dne 8.12.1997. Ob nesreči je tožnica utrpela zvin vratne hrbtenice in udarnine po telesu. Sodišče prve stopnje je ugotovilo stopnjo in trajanje telesnih bolečin ter nevšečnosti med zdravljenjem, kakor tudi zmanjšanje življenjske aktivnosti na podlagi zaslišanja tožnice in izvedenskega mnenja: tožnica je 33 dni trpela neprenehne zmerne in nato 8 dni neprenehne lahke telesne bolečine, lahke bo občasno trpela še v bodoče pri vožnji z avtom in pri hitrem obračanju glave; 53 dni je nosila mehko vratno ortozo, obiskovala je fizioterapijo (enajstkrat v termah, nato jo je izvajala doma), večkrat je bila pregledana pri splošnem zdravniku (trinajstkrat), enkrat v radiološki ambulanti in štirikrat rentgensko. Trajna posledica poškodbe je omejena gibljivost vratne hrbtenice, zaradi česar mora vlagati večje napore pri delu z računalnikom, pri prenašanju bremen nad 10 kg in pri daljših vožnjah z avtom ter pri gospodinjskih delih in delih na vrtu, ne more se več ljubiteljsko ukvarjati s tenisom. Tako ugotovljenemu dejanskemu stanju tožena stranka ni nasprotovala. Glede na izvedensko mnenje je sodišče prve stopnje nadalje obrazložilo, da so bile pri tožnici sicer ugotovljene degenerativne spremembe vratne hrbtenice, ki pa so bile začetne in se pred nesrečo niso klinično manifestirale. Težave, ki so povezane s funkcijo hrbtenice, so nastale po poškodbi in so zato klinične posledice popoškodbene. Vzrok za posledice je bila tako poškodba in tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje niti ni predlagala dopolnitve izvedenskega mnenja ali izvedbe drugih dokazov za to, da je deloma vzrok za omejeno gibljivost vratne hrbtenice in občasne bolečine ob obračanju glave in vratu ter s tem duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, ki je posledica opisanih težav, tudi v degenerativnih spremembah in ne v celoti posledica poškodbe. Pritožbeno sodišče se ob takšnem dejanskem stanju strinja z odmerjeno odškodnino za telesne bolečine v višini 600.000,00 SIT in za duševne bolečine v višini 900.000,00 SIT. Zneska predstavljata pravično odškodnino na podlagi določb 1. in 2. odstavka 200. člena in 203. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89). Zlasti glede na ugotovljeno trajanje škode tudi v bodoče (izvedenec je pojasnil, da do izboljšanja ne more priti), nižja odškodnina ne bi mogla doseči namena zadoščenja niti ne bi bila v skladu z odškodninami, ki jih sodišča prisojajo v podobnih primerih. Vendar pa je sodišče prve stopnje tožnici prisodilo previsoko odškodnino za strah. Sodišče mora namreč pri odmeri odškodnine za negmotno škodo upoštevati stopnjo strahu in njegovo trajanje, kakor tudi pomen prizadete dobrine in namen odškodnine, gledati pa mora tudi na to, da odškodnina ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in namenom. Pri tem mora obseg nepremoženjske škode in odškodnine zanjo primerjati z drugimi primeri poškodovanja iste ter drugih pravno varovanih dobrin in prisojenimi odškodninami (primerjalna pravičnost). Individualizirana odškodnina mora tako praviloma ostati v okviru odškodnin, ki jih sodišča prisojajo za takšno vrsto škode, hkrati pa mora zadostiti posebnim okoliščinam primera (satisfakcija). Merilo za odmero odškodnine ne more biti le subjektivna prestrašenost tožnice, temveč utemeljenost strahu glede na škodni dogodek in škodne posledice. V konkretni zadevi tožnica ni bila poškodovana v hudi prometni nesreči niti glede na naravo poškodbe ni bilo nevarnosti, da bo ta pustila hujše zdravstvene posledice. Zato se pritožbeno sodišče strinja s pritožbo, da znaša pravična odškodnina za strah, ki ga je pretrpela tožnica, 100.000,00 SIT. O odškodnini za premoženjsko škodo Na podlagi 1. odstavka 195. člena ZOR je tožnica upravičena tudi do povrnitve stroškov v zvezi z zdravljenjem in drugih potrebnih stroškov, ki so s tem v zvezi, ter zaslužka, izgubljenega zaradi nezmožnosti za delo med zdravljenjem. Sodišče prve stopnje je toženi stranki pravilno naložilo, naj tožnici povrne zneske, ki jih je ta plačala za izdano zdravniško potrdilo ter za kopanje in masažo v termah, ter ustrezne potne stroške in zoper odločitev o tem se tožena stranke ne pritožuje. Pritožbeno sodišče se nadalje strinja s sodiščem prve stopnje, da je tožnica upravičena do odškodnine za izgubljeni zaslužek. Tožnica je samostojna podjetnica in njen zaslužek predstavlja dobiček iz dejavnosti, ki jo opravlja. Zmotno je mnenje tožene stranke, da tožnica ni legitimirana za tak zahtevek. Samostojni podjetnik je fizična oseba (7. odst. 1. čl. Zakona o gospodarskih družbah) in subjekt pravic in obveznosti iz svoje pridobitne dejavnosti je tožnica sama. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo, da znaša tožničin izgubljeni dobiček 759.673,00 SIT ter dodatno škoda v zvezi z njenim poslovanjem v višini 432.268,00 SIT. Slednji znesek naj bi predstavljal stroške v zvezi s prispevki za socialno varnost za zasebnike za mesece december 1997 ter januar in februar 1998, ki jih je tožnica plačala davčnemu uradu, pri čemer se je sodišče prve stopnje sklicevalo na specifikacijo, ki jo je podal izvedenec v zadnji dopolnitvi svojega mnenja. Ni pa pojasnilo, ali so ti prispevki (ki jih je tožnica v tožbi opredelila kot izgubljeni zaslužek zaradi bolniškega staleža) v vzročni zvezi s škodnim dogodkom, torej ali jih je morala tožnica plačati prav zaradi nesreče oziroma v višjem znesku, kot pa bi jih sicer. Tožnica kot podjetnica je namreč po Zakonu o zdravstvenem varstvu in zavarovanju zavezanka za plačilo prispevkov za zavarovanje za primer poškodbe. Ker v izpodbijani sodbi tako ni razlogov o tem elementu odškodninske terjatve, je v tem delu podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99). Iz razlogov izpodbijane sodbe nadalje ni razvidno, ali in v kakšni višini je sodišče prve stopnje upoštevalo nadomestilo, ki ga je tožnica dobila v času, ko ni mogla delati, kar je tožena stranka uveljavljala že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Na podlagi 190. člena ZOR je tožnica upravičena do odškodnine v znesku, ki je potreben, da postane njen premoženjski položaj takšen, kakršen bi bil, če do škodnega dogodka ne bi prišlo. Tožena stranka ima tako prav, da je tožnica upravičena le do razlike med izgubljenim zaslužkom (dobičkom) in tistim, kar je eventualno prejela na račun škodnega dogodka. Sodišče prve stopnje torej ni ugotovilo vseh dejstev, od katerih je odvisna višina odškodnine (340. člen ZPP). Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavilo tudi za znesek odškodnine za izgubljeni zaslužek v višini 759.673,00 SIT. Pritožbeno sodišče je torej pritožbi delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu na podlagi 4. točke 358.člena ZPP delno spremenilo, na podlagi 1. odstavka 354.člena in 355. člena ZPP pa delno razveljavilo, v nespremenjenem in nerazveljavljenem delu pa jo potrdilo na podlagi 353. člena ZPP. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje predvsem ugotoviti, ali je tožnica prispevke za socialno varnost zasebnikov za sporno obdobje morala plačati prav zaradi škodnega dogodka oziroma ali so bili ti zaradi škodnega dogodka višji, kot bi bili sicer, ali pa gre za tožničino neodvisno obveznost, in nato znova odločiti o utemeljenosti tega dela zahtevka. Moralo bo tudi ugotoviti, ali in v kakšnem znesku je tožnica prejela nadomestilo za odsotnost z dela ali drugo korist iz naslova škodnega dogodka, ki jo je potrebno upoštevati pri določitvi odškodnine, nato pa ugotovljeni znesek odšteti od zneska izgubljenega dobička in toženi stranki naložiti v plačilo le razliko.

 


Zveza:

ZOR člen 190, 190.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy01NjEyNw==