VSL sklep II Cp 8/2001

Jedro

Ko je sodišče prve stopnje zaključilo, da je bilo o zahtevku že pravnomočno razsojeno, bi moralo tožbo zavreči in ne zavrniti tožbeni zahtevek. Zato je pritožbeno sodišče ob reševanju pritožbe tožeče stranke na podlagi določbe drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in tožbo zavrglo.

 

Izrek

Ob reševanju pritožbe se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje razveljavi in tožba zavrže. Sicer se pritožba zavrne. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka v znesku 140.520,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.10.2000 dalje do plačila, v 15 dneh, pod izvršbo. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da je tožena stranka dolžna izprazniti garsonjero na v Ljubljani ter jo v roku 15 dni prazno oseb in stvari izročiti tožeči stranki. Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti pravdne stroške v višini 140.520,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje odločbe sodišča prve stopnje dalje do plačila. Zoper to sodbo se je pritožila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da sporna garsonjera ni stanovanje v smislu 4. člena Zakona o stanovanjskih razmerjih (Ur. l. SRS št. 35/82 in 14/84; ZSR). ZSR je urejal inštitut opravljanja službene dolžnosti, vezane na stavbo in ne institut delovnega razmerja pri stanodajalcu. V tem je po mnenju pritožbe dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Na pritožbo tožeče stranke je odgovorila tožena stranka in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno. Ob reševanju pritožbe je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje odločilo o zahtevku, o katerem je bilo že pravnomočno razsojeno, zato je sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in tožbo zavrglo, pritožbo tožeče stranke pa zavrnilo kot neutemeljeno. V pravdni zadevi pod opr. št. V P 642/92 je tožeča stranka (Študentski domovi v Ljubljani) v tožbi zahtevala, da tožena stranka izprazni garsonjero, v tožbi pa je navajala sledeča dejstva: - da je bila tožena stranka uporabnik garsonjere v študentskem bloku, - da je bila s toženo stranko sklenjena pogodba o uporabi garsonjere z dne 21.9.1988, - da ima tožena stranka pravico uporabe stanovanja za dobo, dokler je v delovnem razmerju pri tožeči stranki, - da je toženi stranki delovno razmerje pri tožeči stranki prenehalo dne 31.3.1991, - in da tožena stranka zato zaseda garsonjero brez pravne podlage. V pravdni zadevi opr. št. V P 642/92 je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrnilo, Višje sodišče v Ljubljani pa je nato pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (sodba opr. št. II Cp 543/93 z dne 19.5.1993). Tožeča stranka je nato vložila revizijo, Vrhovno sodišče Republike Slovenije pa je s sodbo opr. št. II Ips 603/93 (z dne 6.10.1994) revizijo zavrnilo kot neutemeljeno. Poudarilo je, da je ob prenehanju toženkinega delovnega razmerja pri tožeči stranki dne 31.3.1991 veljal glede toženkinih pravic drugi odstavek 63. člena ZSR, po katerem tožeča stranka ni bila opravičena zahtevati izpraznitve stanovanja oziroma bi morala ob izselitvi toženki priskrbeti drugo primerno stanovanje. Do prenehanja delovnega razmerja je namreč prišlo zaradi organizacijskih sprememb pri tožeči stranki, torej iz razlogov, ki jih ni povzročila toženka. Odločilna dejstva, ki so bila ugotovljena v zadevi V P 642/92, so torej bila: - toženkina uporaba garsonjere je bila vezana na delovno razmerje pri tožeči stranki, - toženki je delovno razmerje pri tožeči stranki prenehalo dne 31.3.1991, - prenehalo ji je brez njene krivde, zato bi tožeča stranka morala toženki priskrbeti drugo primerno stanovanje, če bi želela, da toženka izprazni sporno garsonjero. Zato dejstvo, ki ga navaja tožeča stranka v novi tožbi (pod opr. št. III P 184/97), da je tožena stranka z dnem 9.1.1995 pričela z delom na novem delovnem mestu, to je v objektih v 21, ni odločilno glede na dejansko stanje, ki je obstajalo že ob uveljavitvi Stanovanjskega zakona in ob odločanju v pravdi pod opr. št. V P 642/92. Sedanji tožbeni zahtevek je zato identičen zahtevku v zadevi pod opr. št. V P 642/92, o katerem je bilo že pravnomočno razsojeno. Sodišče prve stopnje je glede na navedeno pravilno zaključilo, da je bilo o zahtevku že pravnomočno razsojeno, ob takšnem zaključku pa bi moralo tožbo tožeče stranke zavreči in ne zavrniti tožbeni zahtevek. Ker mora pritožbeno sodišče na negativno procesno predpostavko pravnomočno razsojene stvari paziti po uradni dolžnosti (absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 12. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku; ZPP), je ob reševanju pritožbe tožeče stranke na podlagi določbe drugega odstavka 354. člena ZPP sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo in tožbo zavrglo. Glede na zgoraj obrazloženo je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno. Ker tožeča stranka v pravdi ni uspela, mora toženi stranki povrniti stroške pravdnega postopka v skupnem znesku 140.520,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.10.2000 dalje do plačila, ki jih je pravilno odmerilo že sodišče prve stopnje. Tožena stranka mora sama kriti stroške odgovora na pritožbo, saj z njim ni bistveno prispevala k razjasnitvi zadeve, zato teh stroškov ni mogoče šteti za potrebne.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSM sklep Cpg 122/93
• VSL sklep II Cp 1729/2003
• VSL sodba in sklep I Cpg 807/99