VSL sodba in sklep II Cp 980/2000

Jedro

Menjava zavor v kompoziciji vlaka.

 

Izrek

Pritožbi tožnika se delno ugodi in se izrek o stroških spremeni tako, da se glasi: "Toženi stranki sta dolžni nerazdelno povrniti tožeči stranki njegove pravdne stroške v višini 272.257,00 SIT, drugotožena pa še 86.625,00 SIT, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14.3.2000, v 15 dneh pod izvršbo." V ostalem delu se pritožba tožnika in pritožbi toženih strank v celoti zavrnejo ter se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženima strankama naložilo, da sta dolžni nerazdelno plačati tožniku znesek 2.000.000,00 SIT z zakonskimi zamudmimi obrestmi od 3.10.1995 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je sodišče zavrnilo ter odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške pravdnega postopka. V odločbo je sodišče povzelo še sklep, da se predlogu tožnika za oprostitev plačila sodnih taks ugodi.

Zoper sodbo se zaradi napačne uporabe materialnega prava pritožuje tožnik. Sodišču predlaga, naj sodbo spremeni in tožniku dosodi višjo odškodnino ter povrnitev stroškov pravdnega postopka. Pritožnik izpostavlja, da je izvedenec v svojem mnenju dopustil obe možnosti, torej, da je do respiratornega infekta prišlo zaradi posledic poškodbe ali pa zaradi dejstva, da je tožnik kadilec. Glede na kasnejšo navedbo tožnika, da poleti sploh ne kadi, pozimi pa pokadi komaj tretjino zavojčka dnevno, bi moralo sodišče po prepričanju pritožnika odločiti drugače. Pritožniku se zdi prisojena odškodnina v višini 700.000,00 SIT glede na ugotovljeno dejansko stanje telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjen prenizka. Pri tem posebej izpostavlja bodoči strah, ki ga je sodišče zanikalo. Seveda je večja pazljivost okoliščina, ki predstavlja konkretizirano obliko trajnih posledic, vendar pa se pokriva tudi s pojmom strahu, ki ga tožnik kljub poteku časa še vedno občuti. Pritožnik zato sodišču predlaga, naj glede na izvedeni dokaz z izvedencem in zaslišanjem tožnika v odškodnino vključi še odškodnino za nevšečnosti, bolečine in strah za komplikacijo po zdravljenju - respiratorni infekt. Pritožnik pa nasprotuje tudi odločitvi o stroških postopka ter meni, da bi moralo sodišče stroške priznati v celoti v zvezi s temeljem zahtevka, glede višine pa do polovice po načelu uspeha. Zaradi napačne uporabe materialnega prava se zoper sodbo pritožuje prvotožena stranka. Sodišču predlaga, naj sodbo spremeni in zahtevek zavrne, sicer pa naj sodbo vsaj razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Prvotožena stranka vztraja na svojem stališču, da je tožnik kršil predpise o varstvu pri delu, saj mu je bilo znano, kar so potrdile tudi vse zaslišane priče, da delavci ne smejo začeti z delom na zavorah, dokler ne pristopi vozovni preglednik. Tožena stranka je prepričana, da do škode ne bi prišlo, če bi bil prisoten vlakovni preglednik. Pritožnik se nadalje ne strinja, da je mirujoči vagon nevarna stvar oziroma popravilo zavor nevarna dejavnost. Temelj odgvornosti bi bilo zato treba utemeljiti na principu krivdne odgovornosti. Pritožnik se nadalje ne strinja niti s prisojeno višino odškodnine. Za telesne bolečine in nevšečnosti se mu zdi primeren znesek 500.000,00 SIT, za strah meni, da je prisojeni znesek pretiran, enakega mnenja pa je tudi glede odškodnine, ki jo je sodišče prisodilo za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenskih aktivnosti. Ob tem pritožnik posebej izpostavlja dejstvo, da je tožnik desničar, poškodoval pa si je levo roko.

Zoper ugodilni del sodbe pa se pritožuje tudi drugotožena stranka. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremni "v smislu pritožbenega razloga". Sodišču očita, da je bilo dolgotrajno tožnikovo zdravljenje ne le posledica poškodbe pri delu, marveč tudi posledica respiratornega infekta. Kot primerno odškodnino iz tega naslova zato pritožnik navaja znesek 400.000,00 SIT. Glede strahu pritožnik priznava predvsem primarni strah, za sekundarnega pa navaja, da je bil ta manj intenzivem ter se mu zdi znesek 100.000,00 SIT dovoljšen. Glede odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenskih aktivnosti pa navaja, da je tožnik desničar in tudi svoje delo lahko opravlja predvsem z desno roko. V zvezi s tem postavlja pod vprašaj ugotovitev izvedenca, da si tožnik pri delu pomaga z desnico. Kot primerno odškodnino iz tega naslova navaja 600.000,00 SIT. Na pritožbo drugotoženca je odgovorila tožeča stranka. Navaja, da je sodišče v sodbi izključilo vzročno zvezo med poškodbo pri delu in nastalim zapletom - respiratornim infektom. Predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba tožnika je delno utemeljena, pritožbi toženih stranka pa sta v celoti neutemeljeni.

Izvzemši odločitev o stroških postopka, kot bo obrazloženo na koncu, pritožbeno sodišče soglaša z odločitvijo sodišča prve stopnje in sprejema razloge izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče se sicer strinja s prvotožencem, ki v pritožbi zatrjuje, da mirujoči vagon ni nevarna stvar, vendar pa tudi prvo sodišče objektivne odgovornosti ne utemeljuje s tem, da je mirujoči vagon sam po sebi nevarna stvar. Iz razlogov izpodbijane sodbe je namreč mogoče razbrati, da je delovni proces, ki je sodil tudi v okvir tožnikovih del in nalog, vse do nesreče potekal na tak način kot na dan škodnega dogodka. Ne ravnanje tožnika in tudi ne ravnanje vlakovnega preglednika nista bili deviacija od siceršnje dejavnosti prvotožene stranke v zvezi s pregledom kompozicije mirujočih vagonov in menjave zavor. Ta dejavnost je potekala tako, da je bila na eni strani kompozicija več ton težkih vagonov in tej teži ustrezajoč mehanizem zavor, na drugi strani pa ustaljen postopek delavcev prvotožene stranke, začenši s tem, da je vlakovni preglednik zavoro izzračil in izločil, nato pa jo je urejevalec zavor (tožnik) zamenjal. Res je sicer, da je elektromotorna garnitura popolnoma brez zraka šele tedaj, ko so izzračene tudi pomožne posode na vagonih, vendar pa je izzračenje slednjih postalo del ustaljenega postopka menjave zavor šele po obravnavanem škodnem dogodku. Iz takšnega delovnega postopka, kot je de facto veljal do nesreče in je bil, kot rečeno, ustaljena, običajna dejavnost, pa je, upoštevaje tehnične (mehanika, tlak, masa) lastnosti vlakovno - zavornega ustroja, izvirala povečana nevarnost za delavce prvotožene stranke, kar utemeljuje odškodninsko odgovornost po 173. členu Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR v zvezi z 2. odstavkom 154.člena ZOR in 73.členom Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja - ZTPDR. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba prvotoženca, ki skuša utemeljiti vsaj tožnikov soprispevek v zvezi s škodnim dogodkom. Na podlagi izčrpnega dokaznega postopka je namreč sodišče prve stopnje ugotovilo, da ne tožnik ne drugi delavci na istovrstnem delovnem mestu niso bili seznanjeni z natančnim postopkom izzračevanja in izločanja zavor, kar pa za obravnavano zadevo niti ni toliko pomembno. Iz pravilno ugotovljenega dejanskega stanja namreč izhaja, da je tožniku in njegovemu sodelavcu B. preglednik M. na dan škodnega dogodka povedal, da je že opravil predhodno izzračenje in izločenje zavor ter sta šele nato pričela z delom. Vlakovni preglednik M. je, ko ga je sodišče zaslišalo kot pričo, povedal še to, da bi zgolj njegova prisotnost v trenutku, ko je tožnik menjal zavoro, nezgode ne preprečila. Ob takšnem stanju stvari pa ni mogoče govoriti o kakršnemkoli prispevku tožnika k nastali škodi, saj je ta zgolj opravljal svoje delo, kakor se ga je pri prvotoženi stranki vse dotlej ustaljeno opravljalo. Neutemeljeno pa je tudi pritožbeno vztrajanje tožnika, da je respiratorni infekt utrpel kot posledico nezgode. Sodišče je namreč svojo odločitev oprlo na strokovno mnenje izvedenca, ki je pojasnil, kateri vse so možni dejavniki za nastanek takšne posledice. Po splošni strokovni razlagi je nato podal tudi svoj komentar ob konkretenem primeru. Zgoščen zaključek, na katerega se opira sodba, je, da je šlo verjetneje za infekt dihal pri bolniku - kadilcu. Ko je izvedenec utemeljeval strokovno mnenje, ki govori proti možnosti vzročne povezave med operacijo in respiratornim infektom, je navedel še tri razloge (starost, dejstvo, da je šlo za manjšo operacijo, ki ni pomembneje spremenila strjevalnih krvnih mehanizmov, bila pa je tudi kratkotrajnešja in ne iz rizične skupine operativnih posegov ter nazadnje - takojšnja mobilizacija po operaciji oziroma kratkotrajna hospitalizacija). Golo dejstvo, na katerega se opira pritožba, da je namreč izvedenec kot strokovnjak dopustil tudi možnost (vendar zelo majhno), da je respiratorni infekt posledica operativnega posega (in s tem v pravno relevantni vzročni zvezi z nezgodo), pa je zgolj v mejah običajnega znanstvenega dvoma. Pritožbeno izhodišče, češ da je izvedenec dopustil obe možnosti, je zato zavajajoče. Izvedenec se je namreč strokovno izrecno opredelil, da možnost, ki jo zatrjuje tožnik, ni dovolj verjetna, le ovreči se je ne da. Ob argumentirano zgrajenem strokovnem mnenju pa tožnik ne more dokazati nasprotnega niti z zatrjevanjem o količini cigaret, ki jih pokadi v zimski ali poletni sezoni. Pritožbeno sodišče pa v celoti soglaša tudi z višino prisojene odškodnine po posameznih odškodninskih postavkah ter so pritožbeni predlogi za zvišanje na eni in za znižanje zneska, ki ga je prisodilo sodišče prve stopnje, na drugi strani, neutemeljeni. Odločitev sodišča je v vseh treh primerih (odškodnina za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljanjem, za strah ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenskih aktivnosti) materialnopravno pravilna (200.člen ZOR) in ustreza tudi višini zneskov, kot jih v podobnih primerih (22.člen Ustave) prisojajo sodišča (podobna primera glede vseh treh odškodninskih postavk sta navedena v zbirki Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV 2001 pod številkama 198 in 209). Ob dejanskem stanju, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, bo namreč takšna odškodnina dosegla svoj namen, to pa je ustrezno tožnikovo zadoščenje za prestano telesno in duševno trpljenje. Kolikor pritožbe pravdnih strank svoje predloge glede višine odškodnine obrazlagajo, bo pritožbeno sodišče nanje odgovorilo, v vsem ostalem pa se sklicuje na razloge, ki jih je podalo že sodišče prve stopnje. Tožnikovo vztrajanje na tem, da bi mu moralo sodišče v okviru odškodnine za strah priznati tudi škodo, ki se odraža v njegovem nelagodju ob delu, saj naj bi se zavedal, da se na varnost pri delu ne more zanesti nič bolj kot pred nesrečo, je pravno napačno. Takšne posledice namreč ne ustrezajo pojmu strahu, kot ga je vsebinsko napolnila sodna praksa, marveč se bistveno bolj prilegajo pojmu zmanjšanih življenskih aktivnosti. Gre namreč za nelagodje, ki ga mora tožnik premagovati pri svojem delu. Edino tako ovrednotena škoda, ki je tudi pravno priznana, utemeljuje prisoditev odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenskih aktivnosti. Navedbe prvotožene stranke, da je tožnik desničar, poškodoval pa si je levo roko, so sicer same po sebi lahko relevantne, vendar pa pritožbeno sodišče ob tem odgovarja, da sodišče prve stopnje ob prisojanju in utemeljevanju višine pravične odškodnine, svoje odločitve ni oprlo na izhodišče, da si je tožnik poškodoval svojo močnejšo roko, zato tudi takšna pritožbena navedba ne more izpodbiti pravilnosti sodbe. Prav tako pa je neutemeljena podobna pritožbena navedba drugotožene stranke, saj je splošno znano, da ljudje (predvsem pa fizični delavci) uporabljajo obe roki, odvisno pač od situacije ter ni zato nič nelogičnega v ugotovitvi, da mora tožnik z desnico večkrat priskočiti na pomoč svoji levici. Iz navedenih razlogov so vse tri pritožbe zoper odločitev o glavni stvari neutemeljene. Ker niso podani niti razlogi, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo potrdilo (353.člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Ker pritožniki s pritožbo niso uspeli (razen tožnika v sorazmerno majhnem delu o stroških postopka), nosijo vsak svoje stroške pritožbenega postopka (154.člen ZPP). Nazadnje je pritožbeno sodišče odločalo še o pritožbi tožnika zoper izrek o stroških. V tem delu je njegova pritožba utemeljena, saj odločitev sodišča temelji na napačni predpostavki, da je tožnik uspel s približno polovico zahtevka. Navedeno ne drži, saj je tožnik po temelju uspel v celoti, po višini pa do polovice. Upoštevaje povedano, pa je njegov skupni pravdni uspeh do treh četrtin. V skladu s takšnim razmerjem uspeha je tudi potrebno odmeriti stroške postopka. Tožniku je sodišče priznalo 484.655,00 SIT pravdnih stroškov, prvotožencu 354.937,00 SIT, drugotožencu pa 18.437,00 SIT. Upoštevaje 75 odstotni uspeh, je tožnik upravičen do povračila 363.491,00 SIT, toženi stranki pa sta upoštevaje uspeh do petindvajsetih odstotkov upravičena do povračila 91.234 oziroma 4.609,00 SIT. Medsebojno pobotanje da rezultat, ki je naveden v izreku.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSM sodba I Cp 1559/2013
• VSK sodba I Cp 858/2004
• VSL sodba II Cp 449/2005