VSL sklep I Cp 11/2001

Jedro

Roka za zahtevek za vrnitev vrnitev darila po 84. čl. ZZZDR zakon ne določa, tožena stranka, ki se sklicuje na enoletni rok, pa ima najbrž v mislih rok iz 117. čl. ZOR, ki pa ne pride v poštev, saj ne gre za razveljavitev darilne pogodbe (ta je bila veljavno sklenjena), temveč v bistvu za njen preklic. Za to pa pride v poštev splošni zastaralni rok (371. čl. ZOR). Če je podarjeno zemljišče zaradi gradnje hiše prešlo v novo stvar (23. čl. ZTLR), ni mogoče uporabiti določila 84. čl. ZZZDR o vrnitvi nesorazmernega darila, pač pa bi tožnica lahko vrednost podarjenega zemljišča uveljavljala v svojo korist le pri ugotavljanju deležev na skupnem premoženju (59. čl. ZZZDR). Dejstvo, da je objekt šele v postopku legalizacije, na takšo presojo nima vpliva. To pomeni le, da je bil objekt zgrajen brez upravnih dovoljenj (lokacijskega in gradbenega dovoljenja), kar pa na civilnopravne pravice strank tega pravdnega postopka ne vpliva.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženec dolžan vrniti tožnici darilo, idealni solastninski delež do 3/12 nepremičnin, vpisanih v vl. št. 235 k.o....., dano v času trajanja zakonske zveze s tem, da ji izstavi za vknjižbo lastninske pravice sposobno listino, na podlagi katere bo možna vknjižba lastninske pravice do 3/12 idealne solastnine nepremičnin, vpisanih v vl. št. 235 k.o.... na ime tožnice. Tožencu je še naložilo, da tožnici povrne njene pravdne stroške v znesku 158.393,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje, s sklepom pa je ugodilo tožničinemu predlogu za oprostitev plačila sodnih taks. Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS št. 26/99, v nadaljevanju ZPP). Sodišče ni pravilno vabilo toženca na obravnavo, saj mu vabilo za zaslišanje ni bilo vročeno na nobenega od načinov, ki jih določa ZPP. Odvetnica ni oseba, ki opravlja vročanje kot registrirano dejavnost (2. odst. 132.čl. ZPP), kar je imelo verjetno sodišče v mislih, ko je od nje zahtevalo vročitev vabila stranki. Toženi stranki torej z opustitvijo vročitve ni bila dana možnost obravnavanja pred sodiščem in je s tem podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP. Sodišče nadalje obrazlaga, da zaslišanje toženca odločitve ne bi spremenilo ne glede na to, kaj bi povedal. Gre za kršitev iz 14. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, saj sodišče po eni strani razlaga, zakaj toženca ni zaslišalo, čeprav je sprejelo tak dokazni predlog, po drugi pa da njegovo zaslišanje ni potrebno. Če je menilo, da zaslišanje toženca ni potrebno, bi moralo tak dokazni predlog zavrniti. Med pravdnima strankama je bila sklenjena darilna pogodba in se morajo zato upoštevati zastaralni roki, ki veljajo zanjo, to pa je enoletni rok, ki je pričel teči od razveze zakonske zveze in je potekel pred vložitvijo tožbe. Tudi odločitev, da mora tožnec vrniti 3/12 nepremičnine ni pravilna. Temu je toženec nasprotoval že v odgovoru na tožbo z obrazložitvijo, da sta pravdni stranki na podarjeni nepremičnini s skupnimi sredstvi v času trajanja zakonske zveze zgradili hišo, ki pa je nista dokončali. Kot dokaz je predložil izvedensko mnenje, o tem dokaznem pedlogu pa sodišče prve stopnje sploh ni odločilo. Tožeča stranka je priznala, da sta pravdni stranki na podarjeni parceli zgradili objekt do podaljšane III. gradbene faze, vendar pa je objekt v postopku legalizacije in ni vpisan v zemljiško knjigo. Vrnitev darila v obsegu, kot je odločilo sodišče prve stopnje, ni mogoča. S takšno odločitvijo je prikrajšano skupno premoženje toženca, ki je nastalo z njegovimi vlaganji v gradnjo hiše na vrnjeni nepremičnini. Če bi sodišče štelo, da so podani pogoji za vrnitev darila, bi moralo ovrednotiti prejeto darilo v primerjavi s sedanjo vrednostjo nepremičnine ter tako ugotoviti dejanski idealni solastninski delež, ki ga je pridobila tožena stranka na nepremičnini z daritvijo in ki je še morebiti lahko predmet tožbenega zahtevka. Določilo 24. čl. Zakona o temeljih lastninskopravnih razmerij (v nadaljevanju ZTLR) ne more predstavljati pravne podlage v konkretnem primeru, saj je bil toženec v času gradnje solastnik zemljišča, na katerem je gradil in torej ni gradil na tujem zemljišču. Navedeno določilo ne daje sodišču pravne podlage za odločitev, da mora tožena stranka svoj zahtevek iz naslova vlaganja v skupno premoženje v času trajanja zakonske zveze uveljaviti v posebnem postopku in to po legalizaciji objekta. Predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zavrne, ali pa razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila. Pritožba je utemeljena. Pritožba utemeljeno očita sodišču prve stopnje, da toženca ni pravilno povabilo na narok, na katerem naj bi bil zaslišan kot stranka. To vabilo je treba po določilu 1.odst. 261. čl. ZPP vročiti stranki osebno, kako se vroča osebno, pa določa 142. čl. ZPP in ureja tudi, kako se vroči stranki pisanje, kadar je ni mogoče najti tam, kjer naj bi se ji vročilo (3. in 4. odst.). Poziv odvetniku, da o naroku sam obvesti svojo stranko, če ocenjuje, da je njeno zaslišanje potrebno, je sicer mogoč in dopusten način vabljenja stranke, vendar pa sodišče v primeru strankinega izostanka ne more izvajati posledic, ki jih za to predvideva zakon. Praviloma se zaslišita obe stranki, izjeme od tega pa določa 258. čl. ZPP. Okoliščine iz 2. odst. glede na to, da toženec ni bil pravilno povabljen, niso podane, iz obrazložitve, da "zaslišanje toženca ne glede na to, kar bi lahko izpovedal, odločitve sodišča ne bi spremenilo," pa je mogoče sklepati, da je sodišče prve stopnje štelo, da toženi stranki niso znana sporna dejstva in je s tem izpolnjen pogoj iz 1. odst. 258. čl. ZPP. Temu pa ni tako, kar bo razvidno iz nadaljnje obrazložitve in opredelitve relevantnih dejstev v obravnavanem primeru. Ker pa je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev tudi na zaslišanje tožnice, je s tem storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, ki jo uveljavlja tudi pritožba. Katera dejstva so odločilna za odločitev v sporu, izhaja iz določb materialnega prava, ki jih je treba uporabiti. V konkretnem primeru predstavlja glede vrnitve darila po razvezi zakonske zveze pravdnih strank materialnopravno podlago določilo 84. čl. Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR), po katerem se morajo darila, ki niso sorazmerna premoženjskemu stanju darovalca, vrniti in sicer v tistem stanju, v katerem so bila v trenutku, ko je nastal vzrok za razvezo. Roka za zahtevek za vrnitev zakon ne določa, tožena stranka, ki se sklicuje na enoletni rok, pa ima najbrž v mislih rok iz 117.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki pa ne pride v poštev, saj ne gre za razveljavitev darilne pogodbe (ta je bila veljavno sklenjena), temveč v bistvu za njen preklic. Za to pa pride v poštev splošni zastaralni rok (371. čl. ZOR), ki pa do vložitve tožbe še ni potekel. Vendar pa se glede na dejstvo, da sta pravdni stranki na solastni parceli v času trajanja zakonske zveze (z)gradili objekt, materialnopravna podlaga spora ne izčrpa že s 84.čl. ZZZDR. Na objektu sta na podlagi 22. čl. ZTLR pridobili lastninsko pravico, ker pa je bil zgrajen v času trajanja zakonske zveze, to po 2. odst. 51. čl. ZZZDR predstavlja njuno skupno premoženje. S tem je prišlo do spojitve dveh stvari in s tem tudi dveh lastninskih mas (solastnega in skupnega premoženja). Če so stvari, ki pripadajo različnim lastnikom tako spojene ali pomešane, da se ne dajo več ločiti brez znatne škode ali brez nesorazmernih stroškov, nastane na novi stvari solastninska pravica dotedanjih solastnikov in sicer v sorazmerju z vrednostjo, ki so jo imele posamezne stvari ob spojitvi ali pomešanju. Nadaljnjo materialnopravno podlago za razsojo v sporu torej predstavljajo 23.čl. ZTLR in določila ZZZDR, ki urejajo premoženjska razmerja med zakonci. Odločilna dejstva za razsojo po navedeni materialnopravni podlagi so torej poleg tistih iz 84. čl. ZZZDR, katerih obstoj je sodišče prve stopnje ugotovilo, tudi tista iz 23.čl. ZTLR in 6.poglavja drugega dela ZZZDR. O teh pa sodba prve stopnje, izhajajoč iz druge materialnopravne podlage, nima ugotovitev. Sodba sicer govori o novi hiši, ki je bila zgrajena na delu podarjene nepremičnine, vendar pa ne gre za ugotovitev dejstva (kot posledico izvedenega dokaznega postopka), temveč le za povzemanje navedb zlasti tožene stranke, ki je z lastnim zaslišanjem in mnenjem izvedenca, ki ga je sama angažirala, dokazovala dejstva iz 23. čl. ZTLR in v zvezi s skupnim premoženjem, medtem ko je tožnica z izpovedbo, da nova hiša zaseda le del podarjenega zemljišča (po njeni oceni 6 x 12 metrov) in da toženec ni v ničemer prispeval k izgradnji hiše, dokazovala nasprotno. Če je objekt v skupni lastnini pravdnih strank, bi se lahko njun prispevek iz posebnega premoženja le vračunal v njun delež na skupnem premoženju. To bi pomenilo, da tožnica ne bi mogla zahtevati vrnitve darila, ne da bi obenem zahtevala tudi ugotovitev deležev na skupnem premoženju in delitev skupnega premoženja po 58. in naslednjih členih ZZZDR. Zakonec lahko v takem primeru zahteva ob delitvi skupnega premoženja tudi vrnitev darila in nato vračunanje svojega večjega prispevka iz posebnega premoženja (vrednosti vrnjenega darila) k ustvarjenemu skupnemu premoženju. Ali povedano drugače: Če je bil na podarjenem zemljišču zgrajen objekt in je zemljišče potrebno za njegovo rabo, se je podarjena stvar spremenila in ne obstaja več takšna, kot je bila ob daritvi. Če je podarjeno zemljišče zaradi gradnje hiše prešlo v novo stvar, ni mogoče uporabiti določila 84.čl. ZZZDR o vrnitvi nesorazmernega darila, pač pa bi tožnica lahko vrednost podarjenega zemljišča uveljavljala v svojo korist le pri ugotavljanju deležev na skupnem premoženju (59. čl. ZZZDR). Dejstvo, da je objekt šele v postopku legalizacije, na takšno presojo nima vpliva. To pomeni le, da je bil objekt zgrajen brez upravnih dovoljenj (lokacijskega in gradbenega dovoljenja), kar pa na civilnopravne pravice strank tega pravdnega postopka ne vpliva. O vseh navedenih dejstvih, kot odločilnih za razsojo v sporu, bi lahko nedvomno največ izpovedali pravdni stranki. Ti dve sta nedvomno glavni vir spoznanja o odločilnih dejstvih, čeprav glede na interes uspeha v pravdi najbolj nezanesljiv in zato potreben še posebno vestne dokazne presoje. Očitno sodišče prve stopnje ni ocenilo dokaza za zaslišanje strank kot nepotrebnega, saj je tožnico zaslišalo in na njeno izpovedbo (kateri je sledilo) tudi oprlo odločbo. Glede na to in glede na opredelitev relevantnih dejstev tega spora, pa se ni mogoče strinjati s tem, da toženčevo zaslišanje, ne glede na to, kar bi lahko izpovedal, odločitve sodišča ne bi spremenilo. To pa ob nepravilnem vabljenju toženca na narok, na katerem naj bi bil zaslišan, pomeni uvodoma navedeno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP, kar je narekovalo razveljavitev izpodbijane sodbe na podlagi 1.odst. 354. čl. ZPP in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Glede na razčlenitev matrerialnopravne problematike spora, opredelitev odločilnih dejstev in storjene bistvene kršitve določb pravdnega postopka nadaljnji napotki sodišču prve stopnje za novo odločanje niti niso potrebni. V nadaljevanju postopka pa ne gre povsem zanemariti tudi dejstva, se je z zgraditvijo objekta povečala vrednost cele stvari v solastnini, kar bi utegnilo vplivati tudi na solastninski delež drugih solastnikov.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 1531/2000
• VSL sklep I Cp 1860/99
• VSL sodba in sklep I Cp 1204/2000