VSL sklep I Cp 1010/2000

Jedro

Zakon ne predpisuje, kaj je nevarna stvar oz. dejavnost, zato mora v vsakem konkretnem primeru na to vprašanje z zapolnitvijo pravnega standarda odgovoriti sodišče. Ker izpodbijana sodba na omenjeno vprašanje ne odgovarja, nima razlogov o odločilnih dejstvih, ki se nanašajo na odgovornost tožene stranke.

 

Izrek

Pritožbama se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo, da je dolžna tožniku v 15 dneh plačati 1.500.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje ter 58.778,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27.9.1999 dalje. Višji tožbeni zahtevek tožeče stranke je sodišče prve stopnje zavrnilo. Zoper takšno sodbo se zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pravočasno pritožujeta obe pravdni stranki. Tožena stranka v pritožbi pojasnjuje, da iz izvedenskega mnenja doc. dr. A. Ž. izhaja, da je tožnik zaščitno opremo uporabljal občasno, ne pa redno in stalno, kot bi jo moral po veljavnih internih predpisih delodajalca. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je odgovornost na strani tožene stranke, je tako protispisna. Pritožnica se zato sprašuje, kako je do dolgotrajne akustične travme pri tožniku sploh prišlo. Tožena stranka meni, da je uspela dokazati, da gre izgubo sluha pripisati tožniku, ki zaščitnih sredstev ni uporabljal, kot bi jih moral. Pritožnica meni, da enako velja tudi za ugotovitve glede kroničnega vnetja žrelne sluznice. Iz izvedenskega mnenja doc. dr. A. Ž. namreč izhaja, da je kronično vnetje žrelne sluznice med ljudmi nasploh razširjeno in je lahko posledica dolgotrajnega vdihavanja prašnih delcev. Toženi stranki glede na to ni jasno, zakaj je ravno ona odgovorna za nastanek kroničnega vnetja žrelne sluznice pri tožniku. Ob tem so v istem okolju kot tožnik delali njegovi sodelavci, ki niso oboleli. Pritožnica zato meni, da tožnik ni uspel dokazati vzročne zveze med dejstvom, da je delal v delavnici, in nastankom kroničnega vnetja žrelne sluznice. Odločitev sodišča prve stopnje je torej napačna tako glede ugotovljene odgovornosti za izgubo sluha kot glede kroničnega vnetja žrelne sluznice. Zato tožena stranka predlaga spremembo izpodbijane sodbe in zavrnitev tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnik pa v pritožbi zoper zavrnilni del sodbe pojasnjuje, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje v zvezi z obstojem škode zaradi išiasa oz. lumboishialgije. Tožnik je delal v takšnih delovnih razmerah, ki so pogojevale nastanek degenerativnih sprememb na hrbtenici; zato mu gre odškodnina tudi iz tega naslova. Pritožnik še pojasnjuje, da mu je sodišče verjelo, da je trpel tudi strah pred nastankom raka na grlu najmanj do prejema izvedenskega mnenja doc. dr. A. Ž.; nato pa je napačno sklenilo, da mu odškodnina iz tega naslova ne pripada, ker da ob zaključku obravnavanja strahu ni bilo več. Če je sodišče ugotovilo, da je tožnik trpel strah, bi mu moralo priznati primerno odškodnino iz naslova pretrpljenega strahu. Po prepričanju tožnika sodišče tudi ni pravilno ugotovilo višine primerne odškodnine zaradi kroničnega vnetja grla in za okvaro sluha na obeh ušesih. Okvara sluha predstavlja najtežjo vrsto prizadetosti telesne integritete; v primerljivih zadevah je sodišče prisojalo zneske, ki so ustrezali do 35 povprečnim plačam na zaposlenega v RS. Zaradi navedenega tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. Pritožbi sta utemeljeni. Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur. l. SFRJ; št. 60/89) v 73. členu, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, določa, da mora delodajalec, če delavec utrpi škodo pri delu ali v zvezi z delom, povrniti škodo po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti. Splošne predpostavke za nastanek odškodninske obveznosti pa določa Zakon o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR; Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89) - te so: protipravnost (škodljivo dejstvo); nedopustna škoda; vzročna zveza med škodljivim dejstvom (dogodkom) in škodo ter odgovornost. Pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe v okviru pradnega preizkusa po določbi drugega odstavka 350. člena (v nadaljevanju ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99) Zakona o pravdnem postopku ugotavlja, da so razlogi sodišča prve stopnje v zvezi z odgovornostjo tožene stranke za nastalo škodo pomanjkljivi. V zvezi s tem je sodišče v izpodbijani sodbi le povzelo ugotovitve o delovnih pogojih na tožnikovem delovnem mestu pri toženi stranki. Pri tem je pojasnilo, da je splošno, znano v kakšnih razmerah poteka delo v decimirnici, da so vse priče izpovedovale o intenzivnem hrupu in motečem prahu; povzelo pa je tudi izpoved priče J. R., ki je izpovedal, da je odsesavanje prahu slabo urejeno, v zraku pa ostaja prah, ki moti dihanje in povzroča kašelj. Sodišče prve stopnje je štelo, da tožena stranka odgovarja za nastalo škodo po 173. členu ZOR. Očitno je torej štelo, da je škoda pri tožniku nastala v zvezi z nevarno stvarjo oz. nevarno dejavnostjo, vendar pa ni pojasnilo, kaj v delovnem procesu pri toženi stranki in zakaj šteje za nevarno stvar oz. nevarno dejavnost. Zakon ne predpisuje, kaj je nevarna stvar oz. dejavnost, zato mora v vsakem konkretnem primeru na to vprašanje z zapolnitvijo pravnega standarda odgovoriti sodišče. Ker izpodbijana sodba na omenjeno vprašanje ne odgovarja, nima razlogov o odločilnih dejstvih, ki se nanašajo na odgovornost tožene stranke in je v tem delu podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pritožbeno sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v skladu z določbo prvega odstavka 354. člena ZPP razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje razčistiti, kaj je podlaga za odškodninsko odgovornost tožene stranke. Določbo 173. člena ZOR bo lahko uporabilo le, če bo ugotovilo, da je tožniku nastala škoda v zvezi z nevarno stvarjo ali nevarno dejavnostjo. V tem primeru bo moralo natančno ugotoviti in pojasniti, kaj pri tožnikovem delu oz. pri delovnih pogojih pri toženi stranki ter zakaj predstavlja nevarno stvar ali nevarno dejavnost. Pri tem bo moralo upoštevati, da je nevarna dejavnost tista dejavnost, ki je izvor večje škodne nevarnosti, torej da gre za tisto dejavnost, ki povzroča več poškodb, kot običajne oz. povprečne dejavnosti in prav zato odstopa od drugih dejavnosti. Poostrena odgovornost po načelu vzročnosti je namreč podana v tistih primerih, ko so stvari ali dejavnosti same po sebi tako nevarne, da nevarnosti ni mogoče preprečiti. Če pa bi sodišče prve stopnje ugotovilo, da v obravnavani zadevi ne gre za primer objektivne odgovornosti, bo moralo tudi razčistiti, ali tožena stranka za nastalo škodo odgovarja krivdno. Dolžnost tožene stranke kot delodajalca je, da zagotovi varne pogoje za delo. V zvezi s tem bo moralo sodišče prve stopnje proučiti pravila tožene stranke o varstvu pri delu in ugotoviti, ali je bil delovni proces organiziran v skladu z le-temi. Organizacijo delovnega procesa in varstvo pri delu pri toženi stranki pa bo moralo oceniti tudi v luči določb v kritičnem obdobju veljavnega Zakona o varstvu pri delu (Ur. l. SRS, št. 32/74 - 47/86), Pravilnika o higienskih in tehničnih varstvenih ukrepih pri mehaničnem predelovanju in obdelovanju lesa in podobnih materialov (Ur. l. FLRJ, št. 40/61) in Pravilnika o splošnih ukrepih in normativih za varstvo pri delu pred ropotom v delovnih prostorih (Ur. l. SFRJ, št. 21/71). Po tako dopolnjenem dokaznem postopku bo moralo sodišče prve stopnje o tožbenem zahtevku v celoti ponovno odločiti, torej ponovno ugotoviti, ali so podane vse predpostavke civilnega delikta glede zatrjevanih oblik nepremoženjske škode; ob pritrdilnem odgovoru na prejšnje vprašanje pa tudi ponovno odmeriti pravično denarno odškodnino za nepremoženjsko škodo. Na posamezne pritožbene navedbe pravdnih strank, ki se nanašajo na ostale predpostavke odškodninske odgovornosti ter odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo, pritožbeno sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP, ne odgovarja, saj zaradi razveljavitve sodbe zaenkrat niso odločilnega pomena. Razveljavitev odločitve o stroških postopka je posledica razveljavitve sodbe. Odločitev o stroških pritožbenega postopka pa temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 2413/2008
• VDS sodba in sklep Pdp 1329/2007
• VDS sodba Pdp 929/99