VSL sodba II Cp 408/2001

Jedro

Za zvišanje denarne rente so pravno upoštevne le tiste spremenjene okoliščine, ki jih je sodišče imelo pred očmi ob izdaji prejšnje odločbe. Če stranka ne dokazuje drugih okoliščin, ki jih je imelo pred očmi prejšnje sodišče, sodišče ob pogoju (na primer) znatno spremenjenih življenjskih stroškov izhaja iz nazadnje pravnomočno (torej v izreku) določene višine denarne rente.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje. Pritožnik krije sam svoje pritožbene stroške.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženka dolžna tožniku izplačati mesečno rento v znesku - 13.100,00 SIT od 01.01.1993 do 30.09.1994, - 18.392,00 SIT od 01.10.1994 do 31.01.1996, - 21.243,00 SIT od 01.02.1996 do 30.09.1997, - 24.387,00 SIT od 01.10.1997 od 31.10.1998, - 26.192,00 SIT od 01.11.1998 do 30.09.1999, - 28.078,00 SIT od 01.10.1999 do 30.06.2000 ter - 29.819,00 SIT od 01.07.2000 dalje, in sicer do pravnomočnosti sodbe dospele obroke v 15 dneh z zakonskimi zamudnimi obrestmi, v naprej dospevajoče mesečne obroke pa do vsakega 10. dne v mesecu, tožniku pa je dolžna povrniti še stroške postopka v znesku 27.303,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila, vse pod pretnjo izvršbe. Kar je tožnik zahteval več, je sodišče prve stopnje zavrnilo. Tožnik je zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje vložil pravočasno pritožbo, v kateri uveljavlja pritožbena razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava po 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99; ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Po njegovem mnenju je sodišče prve stopnje glede ugoditvenega dela pravilno izhajalo iz temeljne določbe 196. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur.l. SFRJ, št. 29/78; ZOR), pravilno je tudi upoštevalo podatek Statističnega urada z dne 08.12.2000, vendar po sicer pravilni uporabi indeksov rasti cen življenjskih potrebščin rente ni odmerilo v višini pravične odškodnine, ker ni upoštevalo okoliščine, ki jih je ob izdaji zadnje sodbe o zvišanju rente imelo pred očmi sodišče na Vrhniki. Slednje je ob izdaji sodbe o zvišanju rente ugotovilo, da bi bila višina rente pravično odmerjena v višini 12.771,00 SIT, pa je ni moglo dosoditi, ker bi odločilo ultra petitum. Sodišče prve stopnje je tako napačno izhajalo od zneska 6.735,00 SIT, v okviru postavljenega tožbenega zahtevka in podatkov rasti življenjskih potrebščin bi moralo izhajati če že ne iz tožnikovih zahtevkov, pa najmanj iz višine pravičnega zneska rente, to je 12.771,00 SIT, kot ga je ugotovilo prejšnje sodišče. Svoj tožbeni zahtevek je tožnik postavil po pravilnih kriterijih prejšnjega sodišča, zato le-ta za posamezna obdobja ni prav nič amoralen. Pritožnik poleg tega opozarja, da zahtevana renta ne bi nikoli presegla njegova upravičenja v primeru, če ga škodni dogodek ne bi doletel. Pritožba je bila v skladu z določbo prvega odstavka 344. člena ZPP vročena nasprotni stranki, ki odgovora na pritožbo ni podala. Pritožba ni utemeljena. Iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje in podatkov spisa izhaja, da je bilo o oškodovančevi renti za razliko med osebnim dohodkom, ki ga je tožnik ustvaril pred škodnim dogodkom ali pokojnino, ki bi jo prejemal v primeru, da se škodni dogodek ne bi pripetil, ter mesečno invalidsko pokojnino, ki jo zaradi škodnega dogodka dejansko prejema, že večkrat odločeno. Nazadnje je bila s sodbo Temeljnega sodišča v Ljubljani, Enote na Vrhniki, opr.št. P 25/90 z dne 01.06.1992, tožniku za obdobje od 01.01.1992 prisojena mesečna renta v višini 6.735,00 SIT. V sedanji pravdi je oškodovanec zahteval zvišanje prav te rente za čas od vložitve tožbe dalje. Kot določa 196. člen ZOR, se lahko pravnomočno določena odškodnina spreminja (zvišuje) le v primeru, če se znatneje spremenijo okoliščine, ki jih je sodišče imelo pred očmi ob izdaji prejšnje odločbe. Iz take zakonske opredelitve izhaja, da so pravno upoštevne le tiste spremenjene okoliščine, do katerih je prišlo v času po izdaji prejšnje sodbe o določitvi rente ali prejšnje sodbe o zvišanju rente. Sodišče prve stopnje je prav zaradi teh zakonskih pogojev iz 196. člena ZOR materialnopravno pravilno ugotovilo, da je edina pravno upoštevana okoliščina za zvišanje rente znatna sprememba višine življenjskih stroškov, na podlagi te ugotovitve pa je tudi materialnopravno pravilno odločilo o tožbenem zahtevku tožnika tako, da je s pomočjo podatkov Statističnega urada že določeno rento povišalo sorazmerno z rastjo indeksa rasti življenjskih stroškov. Pritožbena navedba tožnika, da je imelo prejšnje sodišče ob določitvi (zadnje) odškodnine za obdobje od 01.01.1992 dalje v višini 6.735,00 SIT mesečno v resnici pred očmi povsem druge okoliščine kot izhaja iz izreka sodbe, je v skladu z določbo prvega odstavka 337. člena v zvezi z drugim odstavkom 286. člena ZPP nedopustna novota, ki je pritožbeno sodišče ne more upoštevati. Pritožbeno sodišče tožnika vendarle opozarja, da naj tega ne pozabi navesti in seveda dokazovati v eventuelni novi tožbi za uveljavljanje ponovnega zvišanja denarne rente. Ker ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni najti razlogov, na katere se pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo tožnika zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, kot je razvidno iz izreka sklepa. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato mora sam kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 1376/99
• VSK sodba I Cp 193/2002
• VDS sodba in sklep Pdp 970/2008