<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sodba II Cp 704/2001

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2001:II.CP.704.2001
Evidenčna številka:VSL45205
Datum odločbe:30.05.2001
Področje:civilno procesno pravo
Institut:varstvo pravic - zastopanje - pravdna stranka

Jedro

Iz pravice do enakega varstva pravic v postopku po 22. členu Ustave izhajata tudi pravica do zastopanja po odvetniku ter pravica do svobodne izbire odvetnika. To med drugim pomeni, da mora biti obema strankama zastopanje po odvetniku omogočeno, ne pomeni pa, da bi moralo sodišče eni stranki ne glede na okoliščine predlagati ali celo vsiliti zastopanje v primerih, ko odvetnik zastopa drugo stranko. Iz podatkov v spisu nikjer ne izhaja, kar trdi tožeča stranka, naj bi mu bilo, kar zadeva civilnopravni del poravnave, proti njegovi volji onemogočeno, da v postopku sodeluje tudi njegov strokovni pomočnik.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je Okrajno sodišče v Črnomlju zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev sodne poravnave, ki sta jo toženi stranki sklenili s tožečo stranko pred Okrajnim sodiščem v Črnomlju v zadevi pod opr. št. K 130/98 z dne 27.12.1999, tožeči stranki pa je v plačilo tudi naložilo pravdne stroške tožene stranke. Zoper izdano sodbo se je pravočasno pritožila tožeča stranka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Višjemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni, tako da bo tožbenemu zahtevku ugodeno, podrejeno pa, naj izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Pritožba ni utemeljena. Tožeča stranka v pritožbi poudarja, da v kazenskem postopku, v katerem je bila sklenjena predmetna sodna poravnava, ni imela pooblaščenca, ima pa pooblaščenca v vseh pravdnih zadevah, ki se vodijo pred istim prvostopenjskim sodiščem. Ker se predmetna sodna poravnava nanaša tudi na premoženjskopravna vprašanja, ki so predmet teh pravdnih zadev, toženi stranki pa sta v kazenskem postopku imeli pooblaščenca, ki je v postopku tudi aktivno sodeloval, tožeča stranka kazenskemu sodniku, pred katerim je bila sklenjena sodna poravnava, očita, da ni zagotovil enakega varstva pravic v postopku pred sodiščem in je s tem kršil ustavno načelo enakega varstva pravic. Le ta ni ukrenil ničesar, da bi mu omogočil, da ga v pogajanjih in sklepanju poravnave o premoženjskih vprašanjih zastopal njegov pooblaščenec. Tožeča stranka zaključuje, da je šlo za poravnavanje v okoliščinah izkazane sile, govoriti pa je mogoče tudi o zmoti, kar vse so na podlagi 392. člena ZPP razlogi za razveljavitev sodne poravnave. Sodišče se strinja s stališčem tožeče stranke, da mora biti enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem zagotovljeno tudi, kadar se sklepa sodna poravnava. Vendar pa tožeča stranka nima prav, ko zatrjuje, da enako varstvo pravic v primeru sklepanja predmetne sodne poravnave ni bilo zagotovljeno. Za pošteno sojenje je bistveno, da ima oseba, katere pravice, dolžnosti ali pravni interesi so predmet sodnega postopka, ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot glede pravnih vidikov zadeve in da v razmerju do nasprotne stranke ni zapostavljena (tako Ustavno sodišče, med drugim v odločbi Up 120/97 z dne 18.3.1999 - OdlUS VIII, 126). Pravica do obrambe z zagovornikom po lastni izbiri (3. odstavek 19. člena Ustave v povezavi z drugo alineo 29. člena Ustave) je poleg tega eno izmed nujnih jamstev poštenega kazenskega postopka. Iz pravice do enakega varstva pravic v postopku po 22. členu Ustave izhajata tudi pravica do zastopanja po odvetniku ter pravica do svobodne izbire odvetnika. To med drugim pomeni, da mora biti obema strankama zastopanje po odvetniku omogočeno, ne pomeni pa, da bi moralo sodišče eni stranki ne glede na okoliščine predlagati ali celo vsiliti zastopanje v primerih, ko odvetnik zastopa drugo stranko. Iz podatkov v spisu nikjer ne izhaja, kar trdi tožeča stranka, naj bi mu bilo, kar zadeva civilnopravni del poravnave, proti njegovi volji onemogočeno, da v postopku sodeluje tudi njegov strokovni pomočnik. Če bi bila ta navedba dokazana, bi v postopku dejansko lahko govorili o vplivu sile. Vendar pa za utemeljitev te bistvene navedbe tožeča stranka ni predlagala nobenega dokaza, ne v postopku na prvi stopnji ne v pritožbi. Tožnik je v drugih postopkih pred sodiščem imel pooblaščenca in se je nedvomno zavedal, da ga lahko ima tudi v predmetnem kazenskem postopku. Iz njegovih lastnih navedb izhaja, da se je odločil, da mu v predmetnem kazenskem postopku pooblaščenec ni potreben. Iz podatkov v spisu, zlasti iz navedb tožnika, prav tako ne izhaja, da bi v času sklepanja predmetne sodne poravnave kadarkoli izrazil željo po zastopanju ali v zvezi s tem predlagal preložitev sklenitve sodne poravnave. Prav tako iz nobene navedbe tožnika in iz nobenega drugega dokaza ne izhaja, da bi mu bila odvzeta možnost enakopravnega sodelovanja v postopku poravnavanja. Prav tako ne drže navedbe, naj bi zaslišanje tožnika potrjevalo, da ni bilo njegove prave volje za sklenitev poravnave in da je na koncu privolil v podpis poravnave zato, da se je zadeva končala, saj je postopek njegovega pregovarjanja trajal že skoraj tri ure. Kot je glede na izvedene dokaze pravilno ugotovilo in obrazložilo sodišče prve stopnje, je bil postopek dolgotrajen, ker sta v njem obe stranki aktivno sodelovali s svojimi predlogi, na te predloge odgovarjali in se usklajevali. Pri tem je treba zlasti opozoriti, da je tožnik v svojem zaslišanju izjavil, da je šlo za njegovo trenutno odločitev. Kasnejša sprememba volje glede predmeta sodne poravnave pa ni takšna okoliščina, zaradi katere bi bilo mogoče sklenjeno sodno poravnavo izpodbijati. Možnost izdaje obsodilne kazenske sodbe, ki je nedvomno vplivala na pripravljenost tožnika za podpis sporne sodne poravnave, tudi ni nezakonita grožnja, zaradi katere bi bila poravnava izpodbojna iz razloga neprave volje tožnika. Končno so zmotna tudi izvajanja tožnika, češ da je bil v zmoti o tem, kaj podpisuje, kajti vidik fizične delitve je bil v predmetni sodni poravnavi v celoti izpuščen. Načeloma bi lahko bila fizična delitev nepremičnine v določenih primerih ugodnejša za tožnika in je tako mogoče, da se je z dogovorom o denarnem izplačilu odrekel pravici, ki bi mu lahko pripadala. Vendar je treba upoštevati, da je samo bistvo (sodne ali izvensodne) poravnave prav v popuščanju obeh strani v situaciji, ko je odločitev o stvari oz. stvareh negotova (primerjaj 1089. in 1090. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih). Zgolj dejstvo, da se je v sodni poravnavi tožnik odpovedal nečemu, kar je sicer zahteval s tožbo, zato ne kaže na to, da je bil v zmoti glede tega, kaj podpisuje in kakšne so posledice njegovega podpisa. Sam tožnik je v postopku potrdil, da se je pogajal glede roka izselitve, kar jasno kaže na to, da se je dobro zavedal, da bo (ena od) posledic podpisa predmetne sodne poravnave njegova izselitev iz dela stanovanjske hiše, ki jo je do tedaj zasedal. Prav tako sodišče meni, da jezik poravnave ni takšen, da bi bil tožniku kot prava neuki stranki nerazumljiv, zlasti upoštevaje njegovo izobrazbo ter dejstvo, da se je s svojo pooblaščenko že pogovarjal o stvareh, ki jih ureja predmetna sodna poravnava. Zaradi vseh navedenih razlogov se pritožbeno sodišče strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, ki je na podlagi predloženih dokazov presodilo, da predmetna sodna poravnava ni bila sklenjena v zmoti, pod vplivom zvijače ali pod vplivom sile. Pritožba niti izrecno niti smiselno ne vsebuje drugih konkretnih pritožbenih razlogov razen teh, na katera je sodišče že odgovorilo, zato je pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti le še preverilo, ali je prišlo v postopku na prvi stopnji do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katera mora paziti po uradni dolžnosti na podlagi 350. člena ZPP. Takšnih kršitev sodišče ni našlo. Pritožbo je zato zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

 


Zveza:

URS člen 22, 22.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy01NjAwMw==