<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sodba II Cp 1998/2000

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2001:II.CP.1998.2000
Evidenčna številka:VSL45202
Datum odločbe:09.05.2001
Področje:DRUŽINSKO PRAVO
Institut:razveza zakonske zveze - višina preživnine - določitev preživnine za otroka

Jedro

1.Glede razveze je po določbi 65. člena ZZZDR odločilno le vprašanje, ali je zakonska zveza tako globoko in trajno omajana, da je ni več mogoče rešiti (tj. da je nevzdržna). V takšnem primeru sodišče zakonsko zvezo razveže ne glede na odgovornost za nevzdržnost in ne glede na to ali je zakonska zveza navzdržna le za enega od obeh zakoncev. 2.Preživnina za otroke se v zakonskih sporih praviloma določa od dneva vložitve tožbe. 3.Odmera preživnine za sedemletnega otroka: -možnosti staršev: mati - 79.000,00 SIT; oče - 83.000,00 SIT, -potrebe otroka: 45.000,00 SIT; otroški dodatek: 7.000,00 SIT, -preživnina: 20.000,00 SIT.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: 1./ razvezalo zakonsko zvezo, ki sta jo pravdni stranki sklenili 20.5.1995 na Bledu; 2./ mladoletnega otroka pravdnih strank G.V., rojenega 13.10.1993, zaupalo v varstvo, vzgojo in oskrbo tožnici; 3./ tožencu naložilo, da je dolžan k preživljanju svojega ml. otroka prispevati mesečno preživnino v znesku 20.000,00 SIT od 1.3.2000 dalje in sicer do pravnomočnosti sodbe zapadle obroke v 15 dneh, v bodoče dospevajoče obroke pa do vsakega 20. dne v mesecu vnaprej, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega posameznega zapadlega obroka do plačila, ob upoštevanju uskladitve preživnin; 4./ odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka in 5./ zavrnilo višji tožbeni zahtevek. Zoper 1. in 3. točko sodbe se brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje toženec. V pritožbi pojasnjuje, da se ne počuti krivega za porušeno stanje v zakonu. Meni, da so k razdoru pripomogli tožničini starši, kriva pa je tožnica sama, ki ni dojela, da bi morala težave reševati sama ali pa pri centru za socialno delo. Tožnica se v petih letih zakona ni bila pripravljena sporazumeti in je trmasto vztrajala pri svojem. Leta 1997/98 pa je v njeno življenje stopil drug moški. Tožničina obtožba, da je bil pritožnik ljubosumen, je zato neutemeljena, saj je izgubil zaupanje vanjo. Toženčev prispevek k razdoru zakona je zanemarljiv, čeprav priznava, da se s tožničinim starejšim sinom nista najbolje razumela. Pritožnik tudi meni, da je tožnica navedla previsoke stroške za sina G.. Toženec je malo poizvedoval in je sedaj o stroških bolje poučen. G. ne hodi v vrtec, ampak v prvi razred OŠ P.. Pritožnik je po poizvedovanju prepričan, da so stroški za G. okrog 30.000,00 SIT mesečno. Tožencu finančno stanje ne omogoča, da bi preživnino plačal tudi za nazaj, torej od 1.3.2000. Poleg tega je preživnina previsoka glede na toženčeve trenutne možnosti, saj nima nobenih prihrankov, na novo pa si bo moral tudi urediti življenje in se nekoč izseliti, saj mu tukaj nagajajo. Pritožnik prosi, da sodišče sklep (pravilno: sodbo) spremeni in pojasnjuje, da bi preživnino plačeval od septembra dalje, saj ni dokazano, kakšni so bili stiki in preživljanje od 1. marca do 14. septembra; predlaga pa tudi, da se preživnina zmanjša na 15.000,00 do 17.000,00 SIT. Poleg tega predlaga, naj se mu izplačajo vlaganja v stanovanje. Tožnica je na pritožbo odgovorila in pojasnila, da je zanjo zakonska zveza nevzdržna, krivda pa je nepomembna. V odgovoru tudi poudarja, da toženčevo premoženjsko stanje ni slabo, saj brezplačno koristi gornje stanovanje in del kletnih prostorov v hiši tožničinih staršev, da je v letu 1999 prodal meso 7 ovac, za katere so skrbeli vsi družinski člani (cena ene je približno 18.000,00 SIT), da ima lastno stanovanje v Solčavi, ki ga oddaja in prejme letno 1.800,00 DEM najemnine ter da ima čebelnjak in je samo letos s prodajo medu iztržil 60.000,00 SIT, kar je sam povedal sosedu. Sin Gašper sedaj res obiskuje prvi razred OŠ, stroški zanj pa so dokaj visoki, saj šolar porabi še večji znesek kot otrok, ki obiskuje vrtec. Gre za stroške za nabavo šolskih potrebščin, plačilo drugih obveznosti v zvezi s šolo (izleti, prehrana...) ter stroške oblačil in obutve, saj je otrok v fazi hitre rasti. Tožnica meni, da bi bilo s kakršnimkoli zmanjševanjem preživnine ogroženo preživljanje mladoletnega Gašperja, zato predlaga zavrnitev pritožbe. Pritožba ni utemeljena. V skladu z določbo 65. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR; Ur. l. SRS, št. 14/89) sme vsak zakonec zahtevati razvezo zakonske zveze, če je le-ta iz kateregakoli razloga nevzdržna. Glede razveze je torej odločilno le vprašanje, ali je zakonska zveza tako globoko in trajno omajana, da je ni več mogoče rešiti (tj. da je nevzdržna). V takšnem primeru sodišče zakonsko zvezo razveže ne glede na odgovornost za nevzdržnost in ne glede na to, ali je zakonska zveza navzdržna le za enega od obeh zakoncev. V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo ugotovljeno, da so odnosi med pravdnima strankama precej porušeni, da med njima ni več čustvene navezanosti, vzajemnega spoštovanja, razumevanja in medsebojne pomoči (zakonska zveza torej nima več vsebine, kot jo določa 13. člen ZZZDR) in tako ni temeljev za skupno življenje. Takšnih ugotovitev toženec v pritožbi ne izpodbija, ampak tudi sam priznava, da je stanje v zakonu porušeno. Zato je pravilen zaključek sodišče prve stopnje, da je zakonska zveza med pravdnima strankama nevzdržna. Ker tudi pritožbene trditve, da toženec ni kriv za razdor v zakonu, kot je bilo zgoraj pojasnjeno, na odločitev o razvezi zakonske zveze ne morejo vplivati, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 65. člena ZZZDR pravilno razvezalo zakonsko zvezo med pravdnima strankama. Odločitev o preživnini za mladoletnega sina pravdnih strank, G., rojenega 13.10.1993, temelji na določbi 79. člena ZZZDR, po kateri sodišče določi višino prispevka za preživljanje otrok v sorazmerju z možnostmi vsakega od staršev in otrokovimi potrebami. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da prejema tožnica približno 79.000,00 SIT, toženec pa približno 83.000,00 SIT mesečno. Toženec ima torej nekoliko boljše dohodke kot tožnica. Takšnih ugotovitev o prejemkih pravdnih strank pritožnik ne izpodbija. Zgolj s posplošeno trditivjo, da meni, da so stroški za sina G. le približno 30.000,00 SIT mesečno, toženec izpodbija ugotovitev o sinovih potrebah. Vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje potrebe mladoletnega sina pravdnih strank pravilno ocenilo. Stroški za šest oz. sedemletnega otroka nedvomno znašajo najmanj 45.000,00 SIT mesečno. Pri tem je seveda treba upoštevati tako stroške za otrokovo prehrano, obleko in obutev, kot stroške v zvezi z njegovim bivanjem (stanovanje, higiena) ter preživljanjem prostega časa. Glede na pritožbeno trditev, da G. sedaj obiskuje prvi razred in ne vrtca, pa pritožbeno sodišče v celoti sprejema tožničino obrazložitev v odgovoru na pritožbo, torej da so stroški šolarja celo višji kot stroški otroka, ki hodi v vrtec. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi o višini preživnine tudi pravilno upoštevalo, da tožnica za sina dobi približno 7.000,00 SIT otroškega dodatka mesečno. Nato pa je ob upoštevanju dejstva, da ima toženec nekoliko boljše premoženjske možnosti kot tožnica, kateri je prepuščena tudi glavna skrb za vzgojo sina, breme preživljanja pravilno porazdelilo med pravdni stranki tako, da je tožencu odmerilo preživnino v znesku 20.000,00 SIT. Pritožbeno sodišče sicer verjame, da se bo moral toženec izseliti iz stanovanja, v katerem trenutno biva (kot zatrjuje v pritožbi), vendar pa to do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje še ni v ničemer vplivalo na njegovo zmožnost preživljanja mladoletnega sina. Tudi pritožbene trditve v zvezi s stiki toženca z mladoletnim sinom ne morejo vplivati na obveznost toženca preživljati mladoletnega sina in na višino preživnine. Res pa je, da je v skladu z določbo 2. odstavka 106. člena ZZZDR tisti od staršev, pri katerem otrok živi, dolžan omogočiti osebne stike med otrokom in drugim roditeljem. Če se roditelja o stikih ne dogovorita, odloča o tem center za socialno delo. Neupoštevna je tudi pritožnikova navedba, da je pripravljen plačevati preživnino šele od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje. Pripravljenost plačevati preživnino ne more vplivati na višino obveznosti in čas, od katerega se prizna preživnina. Preživnina za otroke pa se v zakonskih sporih določa od dneva vložitve tožbe, zato je sodišče prve stopnje tožencu pravilno naložilo, da jo je dolžan plačevati od marca 2000 dalje. Trditev, da nima finančnih sredstev, s katerimi bi poravnal zapadle obroke preživnine, prav tako ne more vplivati na določitev preživnine. Toženec mora za preživljanje svojega otroka storiti vse, kar je v njegovi moči, da pridobi za to potrebna sredstva. Pritožbeno sodišče še poudarja, da ima toženčeva obveznost do mladoletnega sina prednost pred vsemi ostalimi obveznostmi. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo tudi dokaze, ki jih je toženec predložil v zvezi s svojimi trditvami, da je za sinovo preživljanje kupoval določene stvari. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da nakup kolesa ne more nadomestiti rednega preživljanja sina. Tudi v pritožbi pa toženec le navaja, da ni izkazano, kakšno je bilo preživljanje sina v času od marca do septembra 2000 in niti ne zatrjuje, da bi k njegovemu preživljanju prispeval. O premoženjskih razmerjih med zakoncema sodišče v postopku zaradi razveze zakonske zveze, dodelitve otroka in določitve preživnine ne odloča. S pritožbenimi trditvami, da naj se tožencu izplačajo vlaganja v stanovanje, se višje sodišče zato ni ukvarjalo. Pritožbene trditve so tako neutemeljene. Višje sodišče pa ob preizkusu sodbe v smislu določbe drugega odstavka 350. člena ZPP tudi ugotavlja, da je sodišče prve stopnje materialno pravo (to je določbe 65., 13. in 79. člena ZZZDR) uporabilo pravilno; v postopku pred sodiščem prve stopnje pa tudi ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kšitev določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče v skladu z določbo 353. člena ZPP pritožbo toženca zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.

 


Zveza:

ZZZDR člen 13, 65, 79, 13, 65, 79.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
23.08.2009

Opombe:

P2RvYy01NjAwMQ==