VSL sodba in sklep I Cp 605/2001

Jedro

1. Obravnavana zadeva predstavlja primer, ki ni tako redek v slovenski sodni praksi, ko je ugotavljanje dejanskega stanja v zvezi z možnostjo za preživljanje preživninskega zavezanca oteženo iz razloga, ker le ta pridobiva sredstva iz različnih naslovov, zato njegova plača ni ustrezen pokazatelj njegove sposobnosti za preživljanje mladoletnih otrok. Nobenega dvoma ni, da je v takšni situaciji treba raziskati, ali morda način življenja preživninskega zavezanca kot indikatorno dejstvo kaže na večjo možnost za preživljanje od zatrjevane. Tako je k razčiščevanju dejanskih okoliščin pristopilo tudi sodišče prve stopnje, ki pa je dejansko stanje v določenih točkah vendarle nepravilno oziroma nepopolno ugotovilo. 2. Zmotno pa je materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje, ki je preživninski zahtevek tožene stranke obravnavalo le ob upoštevanju 81. člena ZZZDR. Tožeča stranka je namreč v nasprotni tožbi postavila preživninski zahtevek že za čas, ko je njena zakonska zveza s tožečo stranko še trajala. Zakonec, ki nima sredstev za življenje, pa brez svoje krivde ni zaposlen, ali je nezposoben za delo, ima pravico, da ga drugi zakonec preživlja, kolikor je to v njegovi moči (50. člen ZZZDR). Ob izpolnjenih pogojih iz 81. člena ZZZDR ima nepreskrbljeni zakonec pravico do preživnine tudi po razvezi zakonske zveze, pri čemer je mogoče priznati preživnino tudi za določen čas, da se razvezani zakonec vživi v nov položaj in da si uredi razmere (82. člen ZZZDR).

 

Izrek

Pritožbi tožene stranke oziroma tožeče stranke po nasprotni tožbi T.J. se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi v zavrnilnem delu glede preživljanja mladoletnih otrok od 29.1.2001 dalje, preživljanja T.J. za čas od 19.9.2000 do 11.1.2001 in glede pravdnih stroškov in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem delu se pritožba tožene stranke oziroma tožeče stranke po nasprotni tožbi, pritožba tožeče stranke oziroma tožene stranke po nasprotni tožbi J. J. pa v celoti, zavrneta in se v nerazveljavljenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank, mladoletna otroka pravdnih strank U. in J.J. dodelilo v varstvo in vzgojo materi, očetu pa od 29.1.2001 dalje naložilo plačevanje preživnine za vsakega mladoletnega otroka po 35.000,00 SIT mesečno. Višji tožbeni zahtevek glede preživnine za mladoletna otroka in preživnine za T. je zavrnilo. Odločilo je še, da pravdni stranki sami nosita vsaka svoje stroške pravdnega postopka.

Proti sodbi sta se po odvetnikih pritožili obe pravdni stranki, ki izpodbijata odločitev sodišča o preživnini za mladoletna otroka oziroma bivšega zakonca. Tožeča stranka oziroma tožena stranka po nasprotni tožbi (v nadaljevanju tožeča stranka) uveljavlja vse pritožbene razloge in predlaga, naj pritožbeno sodiče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da določi nižjo preživnino za mladoletna otroka oziroma podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno cenilo premoženjsko stanje tožnika. Le ta ne prejema drugih sredstev za preživljanje razen plače, ki trenutno znaša 89.000,00 SIT, nadomestilo za prehrano med delom in prevoz na delo. Pri preživljanju mu finančno pomagajo starši. Družba Y. d.o.o. je v času celotnega poslovanja v obdobju desetih let ustvarila skupno 26.956.000,00 SIT dobička, ki pa tožniku nikoli ni bil izplačan, temveč je bil reinvestiran v družbo. Prav tako je neutemeljen zaključek, da znaša tržna vrednost družbe 35.633.000,00 SIT. Tržna vrednost družbe ne izhaja iz prenesenega dobička podjetja, temveč je treba upoštevati tudi druge postavke. Že iz priloženega obrazca BON 3 je jasno razvidno, da družba ne ustvarja tekočega prometa, saj praktično ne posluje in nima zaposlenih. Družba ni bila nikoli lastnik v sodbi naštetih avtomobilov. Vsa vozila so bila na leasing. Sodišče pri odmeri deleža preživnine, ki naj bi ga prispeval tožnik, ni upoštevalo dejstva, da otroka pravdnih strank dejansko preživita polovico časa pri tožniku.

Tožena stranka oziroma tožeča stranka po nasprotni tožbi (v nadaljevanju tožena stranka) prav tako uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da določi višjo preživnino za mladoletna otroka in ugodi tožbenemu zahtevku po nasprotni tožbi za plačevanje preživnine bivšega zakonca oziroma podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje sojenje. Navaja, da je mesečni znesek, ki ga tožnik dejansko zasluži, v resnici bistveno višji od 170.000,00 SIT. Upoštevajoč samo dejstvo, da znaša mesečni obrok po dveh pogodbah o varčevanju v nacionalni stanovanjski varčevalni shemi 150.000,00 SIT, tožnik mesečno prejema najmanj 320.000,00 SIT. Kljub navedenemu pa so njegovi dohodki še višji. Družba, katere edini družbenik je tožnik, ima na leasingu štiri avtomobile. Sodišče v dokaznem postopku ni izvedlo predlaganega dokaza v smeri poizvedb pri pristaniški kapitaniji v Kopru glede lastništva plovila Formula. Gre za gliser dolžine dvanajst metrov, katerega stroški vzdrževanja in hrambe so izredno visoki. V tej smeri je prišlo do enostavnega zaključka, da tožena stranka ni dokazala, da bi bil tožnik lastnik motornega čolna ali vodnega skuterja, predlaganih dokazov v tej zvezi pa ni izvedlo, čeprav so bili pomembni za odločitev. Prav tako ni zahtevalo predložitve originala prodajne pogodbe za nepremičnine v Izoli. Spregledalo je dejstvo, da je tožnik v zvezi s prodajo poslovnih deležev v družbi Y. d.o.o. dne 14.1.1999 prejel kupnino 45.000.000,00 SIT in da je na podlagi pogodbe o odplačnem prenosu poslovnega deleža v družbi Yanni GSM svetovanje d.o.o. z dne 19.11.1999 prejel 3.000.000,00 SIT. V letu, ko je razpadla ekonomska skupnost pravdnih strank, je prejel približno 500.000,00 DEM, česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Le to se tudi ni opredelilo do trditev tožene stranke, da tožnik v družbah S d.o.o., V d.o.o. in N C d.o.o. kot družbenik participira pri dobičku. Nerazumljiva je odločitev sodišča, da je tožnik dolžan preživnino plačevati šele od 29.1.2001 in en od meseca novembra 1999, ko se je toženka z otrokoma odselila. Glede preživninskega zahtevka za toženko je treba poudariti, da je zakonska zveza med pravdnima strankama postala nevzdržna zaradi intimnih razmerij, ki jih je imel tožnik z drugimi ženskami. Toženka je prvo zaposlitev po razpadu ekonomske skupnosti s tožnikom v novembru 1999 dobila šele po enem letu. O tem pričajo pisma različnih delodajalcev, ki so njeno prošnjo za zaposlitev zavrnili. Glavni razlog za zavrnitev njenih prošenj je, da je bila toženka več kot šest let nezaposlena. Nezaposlena je bila izključno po volji tožnika, ki je trdil, da je njena plača tako minimalna, da je bolje, da ostane doma in skrbi za otroke in moža. Vsekakor so podani pogoji, da sodišče toženki prisodi preživnino kot nepreskrbljenemu zakoncu vsaj za dobo enega leta od prekinitve ekonomske skupnosti s tožnikom. Tožena stranka je mnenja, da bi moralo sodišče plačilo pravdnih stroškov naložiti tožniku, saj je do nevzdržnosti njune zakonske zveze prišlo izključno iz razlogov na njegovi strani. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo tožeče stranke predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Pritožba tožene stranke je delno utemeljena, pritožba tožeče stranke pa je neutemeljena.

I. O preživnini za mladoletna otroka:

Višino prispevka za preživljanje otrok določi sodišče v sorazmerju z možnostmi vsakega izmed staršev in otrokovimi potrebami (79. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Uradni list SRS 14/89 p.b. - Uradni list RS št. 82/94 - v nadaljevanju ZZZDR). O možnostih za preživljanje tožeče stranke: Sodišče prve stopnje je svoj sklep, da znašajo mesečni dohodki tožeče stranke najmanj 170.000,00 SIT, podkrepilo z naslednjimi dejanskimi ugotovitvami:

-tožnikova mesečna netto plača znaša 80.000,00 SIT;

-je lastnik stanovanja v izmeri 67 m2, za katerega režijski stroški znašajo 8.000,00 SIT mesečno (brez ogrevanja);

-je edini družbenik družbe Y. d.o.o., ki ima poslovni delež v višini 70% v družbi V. d.o.o.;

-družba Y. d.o.o. posluje pozitivno, dobiček v letu 1999 pa je znašal 53.000,00 SIT;

-ni dokazano, da bi bil tožnik lastnik nepremičnine v Izoli; -tožnik nima poslovnih deležev v družbah Y. d.o.o., Y G d.o.o. in S. d.o.o.;

-tožnik v centralnem registru vrednostnih papirjev ni vpisan kot imetnik vrednostnih papirjev niti ni lastnik kakršnegakoli motornega vozila;

-ni dokazano, da bi bil tožnik lastnik motornega čolna ali vodnega skuterja;

-družba Y. d.o.o. je imela v letu 1999 sklenjene leasing pogodbe za avtomobile Mercedes Jeep, kombi Boxer, Cady in Kangoo;

-tožnik večkrat potuje poslovno v Ameriko, s sabo vzame tudi prevajalko;

-že sedaj je tožnik za preživljanje obeh otrok prispeval najmanj 80.000,00 SIT mesečno;

-po razpadu ekonomske skupnosti s toženko si je tožnik privoščil potovanje na Fidji, v letu 2000 pa je bil skupaj z otrokoma in prijateljico na morju;

-1.7.1999 je z Novo Ljubljansko banko d.d. in SKB banko d.d. sklenil dve pogodbi o varčevanju v nacionalni stanovanjski varčevalni shemi za skupni znesek 150.000,00 SIT.

Obravnavana zadeva predstavlja primer, ki ni tako redek v slovenski sodni praksi, ko je ugotavljanje dejanskega stanja v zvezi z možnostjo za preživljanje preživninskega zavezanca oteženo iz razloga, ker le ta pridobiva sredstva iz različnih naslovov, zato njegova plača ni ustrezen pokazatelj njegove sposobnosti za preživljanje mladoletnih otrok. Nobenega dvoma ni, da je v takšni situaciji treba raziskati, ali morda način življenja preživninskega zavezanca kot indikatorno dejstvo kaže na večjo možnost za preživljanje od zatrjevane. Tako je k razčiščevanju dejanskih okoliščin pristopilo tudi sodišče prve stopnje, ki pa je dejansko stanje v določenih točkah vendarle nepravilno oziroma nepopolno ugotovilo. Tožeča stranka s svojimi pritožbenimi izvajanji ne more izpodbiti ocene sodišča prve stopnje, da družba Y . d.o.o. očitno ne posluje slabo. Prav ima le toliko, da znesek 35.633.000,00 SIT ne predstavlja tržne vrednosti družbe, saj se ta praviloma ugotavlja z metodo pričakovanih bodočih donosov družbe. Bilanca stanja oziroma bilanca uspeha sta zgolj računovodski kategoriji, pri katerih je mogoče z izbiro določenih dejavnikov (metode vrednotenja zalog, višine amortizacije, itd.) pomembno vplivati na višino ugotovljenega dobička. Namenjeni sta ugotavljanju višine poslovnega izida (dobička ali izgube) podjetja in ne moreta predstavljati zanesljivega pokazatelja premoženjskega stanja tožeče stranke. Za potrebe preživninske pravde je relevantno, kakšne so tiste koristi, ki izvirajo iz dejstva, da ima preživninski zavezanec poslovni delež v določeni družbi z omejeno odgovornostjo. Odgovor na to zastavljeno vprašanje pa je sodišče prve stopnje med drugim utemeljeno našlo v leasing pogodbah, ki jih je družba Y. d.o.o. sklenila za najem večjega števila vozil. Medtem ko tožena stranka svoje trditve o dobičku iz naslova tihega družabništva v družbah Y. d.o.o., Y G d.o.o. in S. d.o.o. ni podkrepila z nobenim dokazom, pa je v zvezi z navedbama, da je tožnik lastnik gliserja Formula in lastnik nepremičnine v Izoli, predlagala, naj sodišče glede lastništva plovila opravi poizvedbe pri Pristaniški kapitaniji v Kopru, tožečo stranko pa naj pozove na predložitev originala prodajne pogodbe za nepremičnine v Izoli. Sodišče prve stopnje se do dokaznega predloga tožene stranke ni opredelilo, prav tako pa ni sledilo predlogu tožeče stranke o predložitvi izvirnika. Ker sodišče prve stopnje ni uporabilo določil 3. odstavka 107. člena in 2. odstavka 287. člena ZPP, to pa bi lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe, je podana relativna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 1. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje prav tako ni zavzelo stališča o sredstvih, ki jih je tožnik prejel kot kupnino za prodajo poslovnih deležev v družbah Y. d.o.o. in Y. G.svetovanje d.o.o.. Ko bo sodišče ponovno sklepalo o višini mesečnih dohodkov tožeče stranke, ne bo moč mimo vsote, ki jo mora tožeča stranka mesečno odšteti po obeh pogodbah o varčevanju v nacionalni stanovanjski varčevalni shemi (150.000,00 SIT). Upoštevaje še že ugotovljeni način življenja tožeče stranke, ki ga obeležujejo tudi nadstandardna potovanja v tujino, se nakazuje, da tožnikova možnost za preživljanje presega tisto, ki jo je sodišče prve stopnje ocenilo v višini 170.000,00 SIT. Ob v pritožbah neprerekani višini potreb mladoletnih otrok torej ne more biti nobenega dvoma, da znaša preživninska obveznost tožeče stranke do mladoletnih otrok najmanj 35.000,00 SIT mesečno za vsakega. Sodišče prve stopnje je pri tem ustrezno ovrednotilo prispevek tožeče stranke otrokoma v času, ki ga preživita pri očetu. Na podlagi zapisnika o ureditvi osebnih stikov med očetom in otrokoma z dne 22.11.1999 (priloga A23) je pravilno štelo, da otroka precej časa preživita z očetom, ne pa polovico, kot to zatrjuje tožeča stranka. Ker utegnejo morebitne večje možnosti tožeče stranke za preživljanje vplivati na drugačno porazdelitev bremena med pravdnima strankama za preživljanje mladoletnih otrok, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo, razveljavilo sodbo v zavrnilnem delu glede preživnine za mladoletna otroka od 29.1.2001 dalje in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odstavek 354. člena ZPP). O zavrnitvi preživninskega zahtevka za mladoletna otroka do 29.1.2001: Glede omenjene odločitve tožena stranka očita sodišču prve stopnje le, da je nerazumljiva, kar smiselno predstavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Razlog za takšno odločitev je sodišče prve stopnje našlo v dejstvu, da je tožnik že od vložitve tožbe dalje prispeval za preživljanje obeh otrok, kar je tudi povsem jasno zapisalo v obrazložitev sodbe (10. stran sodbe, list. št. 81).

II. O preživninskem zahtevku toženke:

Preživnina gre zakoncu od dneva vložitve tožbe, ne pa od trenutka razpada ekonomske skupnosti pravdnih strank. Nasprotni tožbeni zahtevek tožene stranke do 19.9.2000, ko je vložila nasprotno tožbo, je že iz tega razloga neutemeljen. Zmotno pa je materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje, ki je preživninski zahtevek tožene stranke obravnavalo le ob upoštevanju 81. člena ZZZDR. Tožeča stranka je namreč v nasprotni tožbi postavila preživninski zahtevek že za čas, ko je njena zakonska zveza s tožečo stranko še trajala. Zakonec, ki nima sredstev za življenje, pa brez svoje krivde ni zaposlen, ali je nezposoben za delo, ima pravico, da ga drugi zakonec preživlja, kolikor je to v njegovi moči (50. člen ZZZDR). Ob izpolnjenih pogojih iz 81. člena ZZZDR ima nepreskrbljeni zakonec pravico do preživnine tudi po razvezi zakonske zveze, pri čemer je mogoče priznati preživnino tudi za določen čas, da se razvezani zakonec vživi v nov položaj in da si uredi razmere (82. člen ZZZDR). V dosedanjem postopku je sodišče prve stopnje ugotavljalo le obstoj okoliščin iz 81. člena ZZZDR. Po presoji pritožbenega sodišča pa so, ne glede na zaposlitev toženke v času njenega zaslišanja 11.1.2001, odločilne tudi okoliščine, ki so obstajale v času razpada ekonomske skupnosti pravdnih strank. Tožena stranka je namreč zatrjevala, da je bila nezaposlena izključno po volji tožnika, ki je želel, da ostane doma ter skrbi zanj in za otroke. Če je ta trditev točna, ne more biti nobenega dvoma, da je toženka zaradi popolne spremembe eksistenčnega položaja do trenutka, ko si je uspela na novo urediti življenje in najti zaposlitev, čeprav ne v obliki rednega delovnega razmerja, upravičena do preživnine, seveda pod pogojem, če v navedenem času ni imela sredstev za preživljanje.

Ker je sodišče prve stopnje v tem delu zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno (355. člen ZPP), je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi toženke, sodbo razveljavilo glede preživnine zanjo od 19.9.2000 do 11.1.2001 in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti točen začetek pogodbenega dela toženke, nato pa, upoštevajoč že dana napotila, odločiti o njenem preživninskem zahtevku v delu, ki še ni postal pravnomočen. Razveljavitev izreka o pravdnih stroških je posledica razveljavitve odločbe o glavni stvari. V zvezi s pritožbenimi očitki tožene stranke pa je dodati, da sodišče o stroških v zakonskih sporih odloča po prostem preudarku (413. člen ZPP), pri čemer je izhodišče, ko sodišče upošteva tudi razloge za razvezo in ne zgolj rezultata postopka, pravilno.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 744/2000
• VSL sodba II Cp 48/94
• VSL sodba I Cp 1470/98