VSL sodba I Cp 569/2001

Jedro

Preživljanje otroka ima prednost pred preživljanjem zakonca.

 

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki 1 in 3 izreka spremeni tako, da se s strani sodišča prve stopnje določena preživnina za čas od 1.10.2000 dalje v višini 52.000,00 SIT mesečno zniža na 38.000,00 SIT mesečno, v presežku (do zneska 52.000,00 SIT) pa se tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne, pravdni stranki pa krijeta vsaka svoje stroške postopka na prvi stopnji. V preostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je toženec dolžan namesto preživnine, določene z dogovorom o preživljanju št. 57-7/80 z dne 16.2.1998, nazadnje usklajene z obvestilom Centra za socialno delo Cerknica z dne 2.10.2000 na 31.527,00 SIT, plačevati tožnici za čas od 1.2.2000 do 30.9.2000 preživnino v višini 38.000,00 SIT mesečno, za čas od 1.10.2000 dalje pa v višini 52.000,00 SIT mesečno. Do pravnomočnosti sodbe zapadle obroke je dolžan plačati v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Naprej dospevajoče obroke pa je dolžan plačevati do vsakega 15. dne v mesecu za tekoči mesec na devizno hranilno knjižico tožnice (točka 1 izreka). Kar je tožnica zahtevala več, je zavrnilo (točka 2 izreka). Odločilo je, da je tožnica dolžna v roku 15 dni povrniti tožencu njegove pravdne stroške v znesku 715,00 SIT (3. točka izreka). Zoper ugoditveni del sodbe se je pritožil toženec iz pritožbenih razlogov nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da so njegovi osebni prejemki sorazmerno nižji od tistih, ki jih je ugotovilo sodišče v sodbi. Iz potrdila, ki ga prilaga, je razvidno, da je toženec v mesecu decembru 2000 dobil znesek 2.347,15 CHF osebnega dogodka, od tega pa ima določene stroške, za katere predvideva, da znašajo približno 972 CHF, poleg tega mora skrbeti še za lastno prehrano. Iz podatkov spisa je razvidno, da je toženec brez dela tudi tri mesece, lahko pa tudi več, vendar mora v tem času plačevati vse stroške za svoje življenje in v času, ko prične ponovno delati, mora vračati prejete zneske iz naslova denarnega nadomestila. Toženec se ne strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da v spisu ni dokazov, da bi toženec preživljal oba otroka, to je A. in T. Č. in svojo ženo, ker sta oba otroka že polnoletna. Iz poznavanja razmer, ki so v kraju, kjer živi njegova ž ena in dva otroka, je po mnenju pritožnika zaključiti, da mora toženec svoji ženi in otrokoma domov pošiljati denar za njihovo preživljanje, ker v kraju, kjer stanujejo, ni mogoče opravljati nobenih del, ki bi bila vezana na kakršenkoli dohodek. Tožnica v času obravnave štipendije ni imela, ker ni izpolnjevala pogojev za vpis v 2. letnik Ekonomske fakultete v Ljubljani. Kljub temu je sodišče tožnici verjelo na besedo, ko je ta povedala, da je naredila vse izpite in da bo sedaj začela z izpiti iz 2. letnika. Sodišče ni počakalo na čas, ko bi tožnica lahko predložila potrdilo o morebiti prejeti štipendiji, ki jo bo prav gotovo dobila s povračilom za nazaj, v kolikor bo izpolnila pogoje za vpis v 2. letnik. Sodišče je prenizko ocenilo potrebe toženca in njegove družine, to je žene in obeh otrok, ki živijo v njegovem rojstnem kraju, previsoko pa je ocenilo potrebe tožnice. Sodišče je verjelo tožnici, ko je navajala, kakšen je dohodek matere, to je invalidnina, ki jo prejema mesečno in kakšni so stroški z zvezi z uporabo stanovanja. Od tožnice pa ni zahtevalo, tako kot je predlagal toženec, da dostavi sodišču vsa potrdila o višini pokojnine za mater, kakor tudi o višini stroškov za stanovanje. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi zapisalo, da naj toženec prispeva k preživljanju tožnice v obdobju od 1.10.2000 do 30.9.2000 38.000,00 SIT, nato pa 52.000,00 SIT. Sodišče v tem delu ni natančno, saj toženec ne ve, na katero obdobje se nanaša navedba sodišča. Sodišče oceni, da toženec prejema nadomestilo, ki je mnogo višje od prejemkov matere, pri tem pa ne upošteva, da mora toženec denarno nadomestilo vrniti. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe. Tožnica je vložila odgovor na pritožbo. V njem navaja, da v kolikor bi bili nameni toženca iskreni, bi sam sodišču predložil celoten dohodek lanskega leta in morebitna potrdila o sklicevanem vračanju za čas nezaposlenosti. Prav tako bi bil dolžan predložiti potrdila o morebitni mladoletnosti ali šolanju otrok. Tožnica v dokaz prilaga potrdilo o višini pokojnine njene matere, ki znaša le 59.810,00 SIT. Prav tako je iz priloženih položnic razvidno, da znašajo obratovalni stroški stanovanja 39.388,00 SIT. Utemeljeno je sodišče verjelo tožnici, da je opravila vse izpite za 1. letnik fakultete. 26.1.2001 je prejela odločbo o dodelitvi štipendije, ker izpolnjuje pogoje. Znesek štipendije pa bo komaj zadoščal za sobo v Ljubljani, da bi se izognila naporni dnevni vožnji. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo toženca zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Pritožba je delno utemeljena. Sodišče sme po predlogu prizadetega zvišati z dogovorom določeno preživnino, če se pozneje spremenijo okoliščine, na podlagi katerih je bila določena (peti odstavek 132. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih; ZZZDR). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da so se tožničine potrebe od tedaj, ko je bila preživnina nazadnje določena (dogovor pred CSD dne 16.2.1998) zvišale in sedaj znašajo najmanj 84.000,00 SIT mesečno. Ker je tožnica v obdobju od 1.2.2000 do 30.9.2000 prejemala štipendijo v znesku 28.000,00 SIT in otroški dodatek v višini 7.000,00 SIT, je ugotovilo, da znašajo njene nepokrite potrebe 49.000,00 SIT ter da mora toženec v skladu z njegovimi možnostmi prispevati 38.000,00 SIT mesečno za preživljanje tožnice. Za obdobje od 1.10.2000 dalje pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožnica štipendije ne prejema, zato je določilo ustrezno višji prispevek, ki ga mora plačevati toženec (52.000,00 SIT). Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe namesto datuma 1.2.2000 pomotoma res zapisalo datum 1.10.2000. Toda ker je iz predhodne obrazložitve v sodbi jasno razvidno, da je sodišče različno obravnavalo obdobje od vložitve tožbe (1.2.2000) do 30.9.2000 (šolsko leto 1999/2000) in od 1.10.2000 dalje (šolsko leto 2000/2001), ta napaka ni takšna, da bi povzročila nejasnost ali nasprotje v razlogih sodbe in s tem bistveno kršitev določb postopka. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da se tožnica redno šola, saj je tudi ponovni vpis v 1. letnik šteti za redno šolanje. Tako zaenkrat ni relevantno, ali je tožnica že izpolnila pogoje za vpis v 2. letnik Ekonomske fakultete v Ljubljani, kot to navaja toženec v pritožbi. Toženec v pritožbi trdi, da bo tožnica tudi za leto 2000/2001 gotovo prejela štipendijo, s povračilom za vse mesece nazaj. Na to pritožbeno trditev je tožnica v odgovoru na pritožbo navedla, da je res prejela odločbo o dodelitvi štipendije (v znesku 29.162,00 SIT). Ker gre za dejstvo, ki je med pravdnima strankama nesporno, je pritožbeno sodišče to dejstvo upoštevalo. Ker je sodišče prve stopnje ugotovilo, da znašajo potrebe tožnice najmanj 84.000,00 SIT mesečno, ob upoštevanju dejstva, da tožnica v obdobju od 1.10.2000 dalje prejema otroški dodatek v znesku 7.000,00 SIT in štipendijo v znesku 29.162,00 SIT, nepokrite potrebe tožnice od 1.10.2000 dalje znašajo približno 48.000,00 SIT. Pri tem pa je po mnenju pritožbenega sodišča potrebno upoštevati tudi splošno rast življenjskih stroškov, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da mora toženec plačevati v obdobju od 1.10.2000 dalje enako preživnino kot v obdobju od 1.2.2000 do 30.9.2000 (38.000,00 SIT). Tako zvišana preživnina je po oceni pritožbenega sodišča sorazmerna zmožnostim obeh staršev in potrebam tožnice (79. člen ZZZDR). Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da ima toženec mnogo (osemkrat) višje dohodke kot tožničina mati, zato mora temu ustrezno več prispevati k preživljanju tožnice. Sodišče prve stopnje je upoštevalo, da toženec nima stalne zaposlitve, da pa je vendar večino leta zaposlen, v obdobju, ko pa je nezaposlen, pa prejema denarno nadomestilo. Toženec v pritožbi sicer trdi, da mora prejeto nadomestilo vrniti, vendar pa tega za mesece v letu 2000, ko je bil nezaposlen (februar, marec, november), ni z ničemer izkazal, zato sodišče prve stopnje tega pravilno ni upoštevalo. Toženec v pritožbi navaja, da je za mesec december 2000 prejel 2.347,00 CHF osebnega dohodka (kar je približno 327.000,00 SIT), s čimer dokazuje, da so njegovi dohodki sorazmerno nižji, kot jih je ugotovilo sodišče prve stopnje. Pritožbeno sodišče je mnenja, da je tudi v primeru, da toženec res prejema le takšen dohodek, ki ga navaja v pritožbi in kljub izdatkom, ki jih ima toženec za lastno preživljanje in ki jih je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, preživnina v znesku 38.000,00 SIT mesečno primerna in v skladu z njegovimi možnostmi. Na pritožbene trditve o tem, da mora toženec preživljati svojo ženo in dva otroka, ki se zaradi razmer v kraju bivanja ne morejo zaposliti, je pravilno odgovorilo že sodišče prve stopnje ko je navedlo, da toženec ni zatrjeval niti dokazal, da obstajajo okoliščine oziroma pogoji za preživljanje zakonca in obeh otrok, ki sta že polnoletna. Pritožbeno sodišče v zvezi s tem le še dodaja, da ima preživljanje otroka prednost pred preživljanjem zakonca, zato pritožbene navedbe toženca v zvezi s tem niso utemeljene. Sodišče prve stopnje je verjelo tožnici, da njena mati kot invalid tretje kategorije prejema le približno 60.000,00 SIT denarnega nadomestila pri Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje (ZPIZ), ker ni zaposlena. Glede na to, da je tožnica odgovoru na pritožbo priložila potrdilo ZPIZ-a, ki ugotovitve sodišča prve stopnje potrjuje, pritožba toženca, ki graja višino nadomestila, ki ga tožničina mati prejema pri ZPIZ-u, ni utemeljena. Tudi glede višine stanovanjskih stroškov, ki po ugotovitvah sodišča prve stopnje odpadejo na tožnico (15.000,00 SIT mesečno), pritožbeno sodišče glede na splošno znana dejstva o tem, kakšni so stroški dvočlanskega gospodinjstva, nima pomislekov. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi toženca v delu, ki se nanaša na preživnino od 1.10.2000 dalje, ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je s strani sodišča prve stopnje določeno preživnino za to obdobje znižalo iz 52.000,00 SIT mesečno na 38.000,00 SIT mesečno, v presežku do zneska 52.000,00 SIT pa je tožbeni zahtevek tožnice zavrnilo (358. člen Zakona o pravdnem postopku; ZPP). V preostalem delu pa je pritožba toženca neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Ker je pritožbeno sodišče delno spremenilo odločitev sodišča prve stopnje, je odločilo o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). V skladu z določbo 413. člena ZPP je po prostem preudarku odločilo, da morata obe pravdni stranki sami kriti svoje stroške postopka na prvi stopnji (temu ustrezno je pritožbeno sodišče spremenilo odločitev sodišča prve stopnje v točki 3 izreka) in pritožbene stroške.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 2081/99
• VSL sklep I Cp 367/2001
• VSL sklep II Cp 1569/2000