VSL sklep II Cp 1269/2000

Jedro

Ko o nekaterih dokaznih predlogih ni bilo niti odločeno, nekateri dokazi, ki jih je prvostopno sodišče na začetku dolgotrajnega postopka izvedlo in ki se nanašajo na pravno odločilna dejstva, v izpodbijani sodbi niso bili upoštevni in ocenjeni, ne more vzdržati presoje dokazne ocene prvostopnega sodišča, da tožeča stranka škode in vzročne zveze med škodnim dogodkom in škodo ni dokazala.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

V ponovnem sojenju je prvostopno sodišče zavrnilo primarni in podredni zahtevek tožeče stranke za plačilo odškodnine in sicer izgubljenega zaslužka, nastalega zaradi tožnikove nezmožnosti za delo po prometni nesreči z dne 24.6.1985. Primarni zahtevek se glasi na plačilo zneska 773.473,39 CHF z 9 % obrestmi od dospelosti vsakega posameznega mesečnega obroka za čas od 1.6.1987 dalje, podredni zahtevek pa na tolarsko protivrednost navedenega zneska. Razlog za zavrnitev zahtevkov je, da tožeča stranka ni z zadostno gotovostjo dokazala, da je bila tožnikova storilnost oziroma sposobnost za delo zaradi posledic nesreče zmanjšana za 50 %, zaradi česar naj bi prejemal samo 50 % plače. Iz istega razloga in zaradi nove nesreče dne 29.3.1992 je neutemeljen tudi zahtevek za izgubljeni dobiček za čas od tožnikove upokojitve dalje. Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka in uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odst. 338. čl. ZPP. V pritožbi navaja, da ni resnična in je v nasprotju s podatki spisa trditev sodišča, da je izvedlo vse ponujene dokaze. Sodišče ni izvedlo dokaza z zaslišanjem tožnika in ne dokaza z zaslišanjem direktorja firme, pri kateri je bil nazadnje zaposlen, ni izvedlo dokaza po že izdanih (?) in ne po izvedencu finančne stroke. Sodišče se je že v začetku zapletlo v protislovje. Najprej je pravilno ugotovilo, da se pri oceni izgubljenega dobička upošteva dobiček, ki bi ga bilo mogoče utemeljeno pričakovati glede na normalen tek stvari. Takoj nato pa to pravilo prevede v svoje zmotno stališče, da tožnik ni s stopnjo prepričanja oziroma gotovosti izkazal izgubljenega dobička. Zakonsko formulacijo "utemeljeno pričakovanje glede na normalen tek stvari" je kar mimo grede spremenilo v "prepričanje oz. gotovost" in na tej samovoljni spremembi zgradilo svojo sodbo. Glede na normalen tek stvari je bilo utemeljeno pričakovati, da bi tožnik kot uveljavljen in priznan inženir projektant dosegel vsaj povprečno storilnost drugih inženirjev - projektantov v Švici, ko je to storilnost pred nesrečo znatno presegal. Koliko znaša povprečna plača takšnih inženirjev v Švici je razvidno iz predloženih uradnih pregledov. Iz predloženih potrdil je razvidno, da je tožnik po nesreči dosegel s svojim delom bistveno nižjo plačo od povprečne plače projektantov. Vse to pa je posledica nenormalnega poteka dogodkov, to je prometne nesreče, ki je po poročilih izvedencev v predhodni pravdi o nematerialni škodi, kar je tožnik tudi predlagal kot dokaz, pa sodišče tudi teh dokazov ni izvedlo, zaradi težke poškodbe glave bistveno prizadelo tožnikove umske sposobnosti in s tem njegovo zmožnost za ustvarjalno umsko delo, kar samostojno projektiranje vsekakor je. Sodišče bi torej moralo izvesti ponudene dokaze in ugotoviti, kakšno plačo bi tožnik glede na njegov poklic in izkušnje ter plačo pred nesrečo ob normalnem teku stvari lahko dosegel s svojim delom in kakšno plačo je dejansko dosegel glede na zmanjšano delovno uspešnost po nesreči, ugotoviti, ali so vzrok za zmanjšano delovno uspešnost posledica nesreče, predvsem hude poškodbe glave in mu prisoditi razliko med utemeljeno pričakovano in dejansko doseženo plačo. Prav ima sodišče, da ne zadošča navedba, da je bila tožnikova delovna uspešnost polovična in da je zaradi tega prejemal samo 50 % plače. Vendar tožnik ni dal samo te navedbe, amapak je tudi navajal, da se je to zgodilo zaradi posledic nesreče in prizadetosti njegovih umskih sposobnosti zaradi udarca v glavo. Razen tega ni dal samo navedb, ampak je ponudil tudi dokaze za svoje navedbe: izvedenska poročila oziroma zaslišanje izvedencev, zaslišanje tožnika in njegovega delodajalca, listine s podatki o povprečnih plačah enakih strokovnjakov, itd. Nobenega od predlaganih dokazov sodišče ni izvedlo in ocenilo, navedlo pa je, da tožnik svojih navedb ni dokazal s stopnjo prepričanja oziroma gotovosti. Kako naj tožnik karkoli dokaže, ko sodišče ponujenih dokazov noče izvesti in oceniti. Popolnoma odveč je razprava o drugi nesreči, ki je za to pravdo nepomembna. Pomembno je samo, kolikšno pokojnino, katere višina je odvisna od predhodne plače, je prejemal in jo sedaj prejema in kakšno bi prejemal, če bi pred upokojitvijo imel normalno delovno uspešnost in normalno visoko plačo. Ni pomembno, kdaj in zakaj se je upokojil, pomembno je samo koliko manjšo pokojnino prejema od tiste, ki bi jo prejemal, če ne bi bilo posledic nesreče. Pravda teče samo za izgubljeni dobiček, ta pa obstaja tudi pri zmanjšani pokojnini. Če je bila plača zaradi posledic nesreče manjša, je zaradi posledic nesreče tudi manjša pokojnina, ki znaša 80 % predhodne plače. Vse to bi lahko sodišču pojasnil izvedenec finančnik. Nesmiselna je trditev, da ing. B.S. ni pristojen za ocenjevanje, koliko je bila tožnikova storilnost zaradi nesreče zmanjšana, ker bi to lahko storil samo izvedenec medicinske stroke. Direktor je še kako pristojen za ocenjevanje tožnikove delovne uspešnosti in za določanje plače za njegovo delo. Sprenevedanje pomeni trditev, da potrdila niso verodostojna, ker so izdana za potrebe pravde. Vsi dokazi so sodišču predloženi za potrebe pravde. Izpodbijana sodba pravi, da tožnik ni izkazal dejstva, da se ni mogel zaposliti na mestu, ki je ustrezalo njegovi izobrazbi in izkušnjam. Kako naj to dejstvo izkaže, če pa ga sodišče ni hotelo zaslišati, ko ni hotelo pregledati izvedenskih poročil ali zaslišati izvedencev, ko ni hotelo zaslišati predlaganih prič. Na nepremišljenost kaže trditev, da je tožnik na nižjo plačo sam pristal. Seveda se je sam odločil, saj vendar druge izbire ni imel ali naj bi se odločil še za slabšo službo, ali celo, da bi ostal brez službe. Tožnik je poskušal dobiti boljšo plačo in službo na nešteto mestih, vendar v zahodnem svetu dajejo plačo za delovno uspešnost. Tožnik je privolil v najboljše, kar mu je - glede na osebne razmere, v dosegljivi okolici pač uspelo dobiti. Tožeča stranka predlaga razveljavitev prvostopne sodbe in določitev drugega sodnika. V odgovoru na pritožbo prva tožena stranka Zavarovalnica Triglav d.d. Ljubljana meni, da pritožba ni utemeljena in predlaga njeno zavrnitev. Poudarja, da je sodišče pravilno upoštevalo dejstvo, da je bil tožnik na dan prometne nesreče brezposeln. Zato ni mogoče govoriti o priznanem in uveljavljanem inženirju, temveč o osebi, ki je bila iskalec zaposlitve in pripravljena sprejeti vsako delo, ki bi ji nudilo določeno socialno varnost. Tožnik glede na svojo brezposelnost ne more trditi, da je utemeljeno pričakoval, glede na normalen tek stvari, da bo čez nekaj let dobil službo, v kateri bo zaslužil več kot 4.500,00 CHF brutto. Tožnik bi lahko pričakoval tudi, da take službe ne bi mogel dobiti. Pridobitev dobička izhaja iz razmerij v katerih se tožeča stranka nahaja. Dogovor o plači 4.500,00 CHF brutto je bil še zmeraj v okviru plač za gradbene inženirje. Sicer pa dokazov, ki bi potrdili s strani tožeče stranke zatrjevano dejansko stanje ni, očitki pritožbe, naslovljeni na sodišče pa so neumestni. Pritožba je utemeljena. Številne ugotovitve prvostopne sodbe in njeni razlogi so pravilni ter jih pritožbeno sodišče sprejema. Ko gre za uveljavljanje odškodnine zaradi škodnega dogodka, je dokazno breme za dokazovanje obstoja škode in vzročne zveze na strani tožeče stranke. Prvostopno sodišče je prišlo do zaključka, da ga tožeča stranka z dokazi ni prepričala, da je bil tožnik zaradi posledic nesreče z dne 24.6.1985 zmanjšano delovno sposoben in nadalje, da je zaradi zmanjšane delovne sposobnosti za redno delo pri družbi B. za delo v polnem delovnem času prejemal za 50 % manjšo plačo, kot bi jo prejemal, če škodnega dogodka ne bi bilo in bi imel normalno delovno uspešnost. To stališče prvostopnega sodišča s celotno utemeljitvijo bi bilo po presoji pritožbenega sodišča sprejemljivo, če bi držala trditev prvostopnega sodišča v 3. odst. 3. strani sodbe, da je sodišče izvedlo vse ponujene dokaze in nadalje, če bi sodišče vse izvedene dokaze ocenilo v skladu z določbo 8. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99). Tožeča stranka v pritožbi namreč pravilno poudarja, da prvostopno sodišče vseh predlaganih dokazov ni izvedlo, že izvedenih dokazov pa ni ocenilo. Tožeča stranka sicer sama očitno nima evidence o izvedenih dokazih, saj trdi, da sodišče ni zaslišalo tožnika, kar ne drži, saj je bil med postopkom kot stranka zaslišan trikrat (list. št. 11, 12; list. št. 18-20; list. št. 131-134). Nadalje ne drži pritožbena trditev, da sodišče ni izvedlo dokazov po poročilih izvedencev iz predhodne pravde o nematerialni škodi. V resnici je prvostopno sodišče v tej pravdi pridobilo izvedensko mnenje izvedenca nevrologa dr. I.K. (list. št. 26-30) in izvedensko mnenje nevrologa (list. št. 47-48), ki obravnavata vprašanje tožnikove delovne sposobnosti oziroma zmožnosti zaradi posledic nesreče. Prvostopno sodišče pa res ni izvedlo dokazov oziroma ni niti sklepalo o predlaganih dokazih in predlogom ugodilo ali jih zavrnilo, kot bi moralo po 287. čl. ZPP, ko je šlo za predlog tožeče stranke za izvedenca finančne stroke (list. št. 77) in za predlog za zaslišanje tožnikovega delodajalca B.S. (list. št. 193). V zvezi s tema dokaznima predlogoma prvostopno sodišče ni pojasnilo, ali sta pomembna ali ne za odločitev v tej pravdni zadevi, v zvezi z zatrjevano tožnikovo zmanjšano delovno storilnostjo pa je sodišče izrecno navedlo, da bi jo lahko ugotovil le izvedenec ustrezne medicinske stroke, pri tem pa dveh v tej pravdi pridobljenih izvedenskih mnenj zdravnikov nevrologov, ki sta v spisu, na glavni obravnavi ni obravnavalo v smislu 284. in 302. čl. ZPP ter skladno s pravili o dokazovanju z izvedenci. V izpodbijani sodbi navedena relevantna dokaza nista niti omenjena, kaj šele ustrezno ocenjena. Ko torej o nekaterih dokaznih predlogih tožeče stranke ni bilo niti odločeno, nekateri dokazi, ki jih je prvostopno sodišče na začetku dolgotrajnejšega pravdnega postopka izvedlo in ki se nanašajo na pravno odločilna dejstva, pa v izpodbijani sodbi niso bili upoštevani in ocenjeni, ne more vzdržati presoje dokazna ocena prvostopnega sodišča, da tožeča stranka škode in vzročne zveze med škodnim dogodkom in škodo ni dokazala. Zaradi zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja je bilo treba pritožbi ugoditi, sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. čl. ZPP). V ponovljenem postopku bo potrebno odločiti o podanih dokaznih predlogih in predlagane dokaze izvesti, če bo sodišče ocenilo, da so pomembni za odločitev. V skladu z določbami 243. - 256. čl. ZPP bo potrebno izvesti dokaz z izvedencema nevrologoma, izvedenska mnenja in izpoved tožnika kot stranke pa bo poleg ostalih dokazov potrebno upoštevati pri odločitvi o zahtevku ter v obrazložitvi sodbe. Pritožbeno sodišče niti iz razlogov sodbe, niti iz poteka postopka ne ugotavlja negativnega odnosa prvostopne sodnice do tožnika, kot zatrjuje pritožba, niti formalističnega ali nestrpnega pristopa do zadeve. Tovrstne trditve tožene stranke so nekonkretne in nedokazane, zato jih ni mogoče upoštevati. Po mnenju pritožbenega sodišča ni ovir, da sodeča sodnica ne bi pravilno in nepristransko rešila te pravde. Zato pritožbeno sodišče ni odredilo novega obravnavanja pred drugim sodnikom. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 3. odst. 165. čl. ZPP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 371/99
• VSC sodba Kp 399/2003
• VSL sodba in sklep II Cp 1923/98