VSL sodba II Cp 1887/2000

Jedro

Zapadlo terjatev ima pravico upnik zahtevati v tolarjih, četudi sta se stranki dogovorili za uporabo valutne klavzule. Od takšne glavnice pa tečejo zakonske zamudne obresti.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 2.140.834,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.10.1999 do plačila, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Obenem je sodišče še odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti njegove pravdne stroške v višini 86.736,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Zoper sodbo se zaradi napačne uporabe materialnega prava pritožuje tožena stranka. Sodišču predlaga, naj sodbo ustrezno spremeni, podrejeno pa predlaga njeno razveljavitev. Navaja, da so zavarovalne vsote po polici številka D4039476 dogovorjene v tuji valuti. Splošni pogoji, ki so sestavni del zavarovalne police, določajo, da se pri zavarovanjih, pri katerih je zavarovalna vsota izražena v tuji valuti, zavarovalnina izraža v tolarski protivrednosti na dan plačila. Sodišče je zato po mnenju pritožnika obveznost tožene stranke preračunalo v tolarsko protivrednost na 1.10.1999 v nasprotju z določili zavarovalne pogodbe. Sodišče, ki je to svojo odločitev oprlo na določbo 2. odstavka 919. člena ZOR govori le o zapadlosti obveznosti, medtem ko o trenutku konverzije deviznega zneska v tolarsko protivrednosti govori pogodba ter kot dan preračuna določa dan plačila. Po mnenju pritožnika gredo zato tožniku do plačila le zamudne obresti po obrestni meri, ki se priznavajo od terjatev v tuji valuti, to pa je obrestna mera, ki jo plačujejo banke v kraju izpolnitve za devizne vloge na vpogled. Pritožba ni utemeljena. Res je, da 2. odstavek 919. člena Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR določa le to, kdaj pride zavarovalnica v zamudo z izplačilom svoje obveznosti. Ni spora o tem, da je v obravnavani zadevi obveznost tožene stranke v skladu z gornjim določilom dne 1.10.1999 že zapadla v plačilo. To dejstvo pa nima za posledico le tega, da je od takrat dalje tožena stranka v zamudi in da je zato tožnik upravičen do plačila zamudnih obresti, marveč tudi to, da je odtlej tožnik upravičen zahtevati izplačilo dolgovane vsote. Dejstvo, da sta se stranki dogovorili za valutno klavzulo, torej za institut ohranjanje realne vrednosti denarja, ne pomeni, da mora tožnik zahtevati plačilo izraženo v nemških markah. Tožnik je v skladu z zavarovalno polico upravičen do plačila v tolarjih in takšen znesek je zato tudi upravičen zahtevati. Nenazadnje je bil v trenutku zahteve do tega zneska tožnik upravičen oziroma mu ga je bila zavarovalnica dolžna izplačati in sicer v tolarjih. Ker je bila z izpolnitvijo te svoje obveznosti v zamudi, dolguje v skladu z 277. členom ZOR zamudne obresti, kot jih je z izpodbijano sodbo prisodilo prvo sodišče. Iz navedenih razlogov je pritožba neutemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi soglaša z razlogi in odločitvijo izpodbijane sodbe. Ker tudi niso podani razlogi, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnsoti, je bilo potrebno izpodbijano sodbo potrditi (353. člen ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 417/94
• VSL sklep III Cp 2631/2004
• VSL sklep II Cpg 1364/99