VSL sodba I Cp 844/2000

Jedro

Tožeča stranka, ki trdi, da je tožena stranka povzročila škodo s svojim nedopustnim ravnanjem, mora dokazati nedopustnost ravnanja tožene stranke.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Prvo sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala plačilo zneska 1,589.500,00 SIT iz naslova neposlovne odškodninske obveznosti tožene stranke. Tako je odločilo, ker je ugotovilo, da tožeča stranka nedopustnega ravnanja tožene stranke ni dokazala. Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka in uveljavlja vse tri pritožbene razloge po 338. čl. ZPP (Ur.l. RS št. 26/99, v nadaljevanju ZPP) in sodišču druge stopnje predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa predlaga razveljavitev sodbe. V obrazložitvi pritožbe navaja, da je prvo sodišče razsodilo v nasprotju z ugotovitvami, ki jih je podalo v obrazložitvi sodbe. Protislovje je po mnenju pritožnika v tem, da iz sprejetih dejanskih ugotovitev sodišča o tem, da toženka avta ni kupila od Milana in da je avto kasneje prodal Selim in ne toženka, izhaja, da je toženki šlo za to, da s svojimi nedovoljenimi ravnanji omogoči poplačilo Milanovega dolga Selimu in da ne gre za kupoprodajo vozila pod normalnimi pogoji. Nadalje še navaja, da iz listinskih dokazov in zaslišanja prič nedvoumno izhaja, da tožena stranka ni bila dobroverni kupec. Pritožba ni utemeljena. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da zatrjevanega nasprotja v izpodbijani sodbi ni. Prvo sodišče je namreč glede na trditveno podlago tožbe natančno navedlo razloge za svojo odločitev in v obrazložitvi jasno povedalo, da nedopustno ravnanje toženke kot element splošnega civilnega delikta ni dokazan, kar je razlog za zavrnitev tožničinega tožbenega zahtevka. Pritožbeno sodišče pa tudi ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene izmed ostalih po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. čl. ZPP. Katera odločilna dejstva naj bi sodišče prve stopnje zmotno ali nepopolno ugotovilo, pritožnik v pritožbi ne pojasni, sodišče druge stopnje pa ugotavlja, da je glede na trditveno podlago tožbe sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo popolno in pravilno. Pravilno ugotavlja prvo sodišče, da je glede na trditveno podlago tožbe za presojo toženkine odškodninske obveznosti središčno vprašanje, ali je vedela, da Milan ni kupil avtomobila od tožeče stranke in tako spravila v zmoto pričo Katjo, da je z njo zapisala pisno pogodbo o prodaji avtomobila. Pravilen je sklep prvega sodišča, da tožeča stranka ni dokazala, da je toženka ravnala nedopustno. S popolnimi in pravilnimi razlogi prvega sodišča soglaša tudi sodišče druge stopnje. Nedopustnost ravnanja povzročitelja škode je eden izmed štirih elementov splošnega civilnega delikta in torej pogoj za obstoj odškodninske obveznosti, kot je to v razlogih sodbe navedlo že prvo sodišče. Opredelitev nedopustnosti ravnanja je mogoče izluščiti iz načela naeminem laedere, vsebovanem v določbi 16. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki določa, da se je vsakdo dolžan držati ravnanja, ki drugemu utegne povzročiti škodo. Nedopustno ravnanje je podano, kadar storilec prekrši pravo, ki varuje kakšen zavarovan interes oškodovanca. Zadostuje že, da je ravnanje na splošno nedopustno in ni potrebno, da bi bilo s pravno normo posebej prepovedano. Pritožbena ocena, da je toženka ravnala nedopustno, ker je "s svojimi nedovoljenimi ravnanji omogočila, da se Selim poplača za dolg (smiselno: terjatev) do Milana", je zmotno. Zgolj dejstvo, da je toženka prijatelju Selimu naredila uslugo s tem, da je nase prepisala avtomobil, čeprav ga sama ni kupila, samo posebi ne pomeni nedopustnosti, ki utegne drugemu povzročiti škodo. Tudi nadaljnje dejstvo, ki ga je prvo sodišče sprejelo, in se nanj opira pritožba, da je Milana sporni avtomobil, ki si ga je od tožnika le sposodil, dostavil Selimu kot plačilo za dolg, niti samo zase in ne v povezavi z doslej navedenim ne dovoljuje drugačnega sklepa. Kot je to v tej odločbi že navedeno, je glede na trditveno podlago tožbe bistveno za presojo toženkinega ravnanja, ali je toženka vedela, da Milana avtomobila ni kupil in je bivšo lastnico Katjušo prav zato spravila v prepričanje, da je toženka sama avto kupila pri tožnici, in torej ravnala nedopustno. Tega pa tožeča stranka, kot to ugotavlja prvo sodišče v razlogih izpodbijane sodbe, v postopku ni dokazala, čeprav je dokazno breme njeno. Pritožbeno sodišče še pripominja, da so neutemeljene in nelogične pritožbene navedbe, ki kot argument nedopustnosti omenjajo pomanjkljivosti pri toženkinem nakupu vozila, in sicer nenormalne pogoje kupoprodaje. Smiselno enako brez teže je navedba pritožnika, da iz listinskih dokazov in zaslišanja prič nedvoumno izhaja, da toženka ni bila dobroverni kupec. Prvo sodišče je namreč ugotovilo, da kupoprodaje sploh ni bilo, kar je tudi jasno in nedvoumno navedlo v razlogih izpodbijane sodbe. Glede na navedeno sodišče druge stopnje ugotavlja, da je odločitev prvega sodišča v procesnem, dejanskem in materialnopravnem pogledu pravilna. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje po določbi 353. čl. ZPP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 1807/99
• VSL sodba II Cp 611/2000
• VSL sodba II Cp 1025/93