VSL sodba in sklep I Cp 119/2000

Jedro

Javnopravna dopustnost gradnje je brez pomena za presojo utemeljenosti sosedskopravnega varstva.

 

Izrek

Pritožbi tožencev se ugodi, pritožbi tožnikov pa se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v 1., 2. in 6. točki izreka ter se zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem se pritožba tožnikov zavrne in se v izpodbijanih a nerazveljavljenih delih (3. in 4. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje tožencema naložilo, naj na svoje stroške v celoti odstranita prizidek k stari stanovanjski hiši, zgrajen do prve plošče, stoječ na mejni liniji med zemljiščema tožnikov (parc. št. 2022 in 61/2 k.o.......) in tožencev (parc. št. 2021/3 k.o. .......) ter na zemljišču toženecev, in naj vzpostavita prejšnje stanje (razen v delu, kjer stoji drvarnica) na zemljišču tožencev v širini 2 metrov od meje z zemljiščem tožnikov ter se v bodoče vzdržita vsakršne gradnje v pasu 2 metrov od zemljišča tožnikov. Sodišče prve stopnje je v tem delu zavrnilo zahtevek tožencev, kolikor sta zahtevala varstvo v širšem pasu od meje med zemljiščema. Nadalje je zavrnilo zahtevek za odstranitev drvarnice in zahtevka za opustitev poseganja v njuno lastninsko pravico ter za vzpostavitev prejšnjega stanja z namestitvijo ograje in pospravilom opeke. Odločilo je še, da vsaka stranka sama nosi svoje pravdne stroške. Proti takšni sodbi sta se pritožila tožnika v točkah 2, 3 in 4 zavrnilnega dela ter v izreku o stroških, toženca pa v ugoditvenem delu (točka 1 izreka) in odločbi o stroških. Tožnika se pritožujeta zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlagata, naj sodišče druge stopnje njunemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, naj sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajata, da je sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo, da prizidek tožencev za tožnika pomeni neutemeljeno vznemirjanje, vendar pa se ne strinjata, da je potreben zgolj dva metra širok odmik od meje. Izvedenec je takšen odmik omenjal le kot najmanjši možni, njegove navedbe, da je običajen štirimetrski odmik in da je odmik določen z odloki ali s tehničnimi normativi, sodišče ni upoštevalo. V izvedenskem mnenju je izvedenec zapisal, da mora biti delovni odmik vsaj 3 metre, kar je potrebno za izgradnjo in redno vzdrževanje objekta. Manjši odmik ni upravičen. Tožnika se nadalje ne strinjata, da drvarnica nima vpliva na njuno zemljišče. Izvedenec je ugotovil, da je obstoječi odmik zadosten le za vzdrževanje drvarnice, hkrati pa, da meteorne vode tečejo z njene strehe na zemljišče tožnikov. O vplivih prekomernega osenčenja ga sodišče niti ni izprašalo. Stara drvarnica ni stala na istem mestu. Toženca bi morala pridobiti ustrezno dovoljenje. Zmotna je nadalja ugotovitev sodišča, da toženca nista posegala v lastninsko pravico tožnikov. Pri prizidku nista mogla storiti ničesar, ne da bi stopila na zemljišče tožnikov. Barvanje zidu z omelom je izvedenec označil za smešno. O vgradnji oken bi lahko izpovedal, kot sta predlagala, tudi J. Ž.. Sodišče ni obrazložilo, zakaj tega dokaza ni izvedlo. Sodišče je še nekritično verjelo pričama A. J. in I. K., ki sta s tožencema očitno v prijateljskih odnosih, I.K. pa jima je celo pomagala pri delih. Ni logično, da bi veter odnesel zidake, zložene v zaveterju, tako daleč. Da to ni res, potrjuje tudi izpovedba priče A. S., ki je prepričljivo izpovedala, da so delavci tožencev hodili po parceli tožnikov in sedeli na njunih zidakih. Toženca se pritožujeta zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlagata, naj sodišče druge stopnje sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajata, da gre za stvar, ki ni v sodni pristojnosti in bi se sodišče moralo izreči za nepristojno in tožbo zavreči. Ne glede na to je izrek sodbe v nasprotju z njenimi razlogi oziroma so navedbe o vsebini zapisnikov v razlogih sodbe v nasprotju z izpovedbami v postopku. Sodišče je ob ogledu ugotovilo, da ne gre za novogradnjo, temveč nadzidavo že obstoječega objekta, kar je razvidno tudi iz skice v zadevi N 24/70. Sodišče ne more posegati v pravnomočno lokacijsko in gradbeno dovoljenje. Iz obrazložitve upravne odločbe je razvidno, da so pri gradnji možni manjši odmiki, oziroma da ti sploh niso predpisani, pod pogoji, da gradnja ne ogroža zdravja ljudi in tudi ne bo bistveno poslabšala pogojev v stanovanjskem objektu tožnikov. Toženca še pojasnjujeta, da je iz gradbenega dovoljenja razvidno, da bo pritlična etaža odmaknjena od meje v predpisanih odmikih. Edino, v čemer sta toženca kršila lokacijsko in gradbeno dovoljenje, je da med obstoječim zidom, ki je njuna last, in kletjo in garažo nista pustila praznega prostora, temveč sta ga hotela racionalno izrabiti. Toženca morata že zaradi vzdrževanja kamnite ograje občasno uporabljati zemljišče tožnikov. Tožnikoma ne nastaja nobena škoda in tudi če bi šlo za imisije, jima ne gre varstvo po določbah 156. člena ZOR ne 42. in 5. člena ZTLR. Škoda, ki bi nastala tožencema, je daleč večja od koristi tožnikov zaradi zahtevanega varstva. Ni upravičeno rušenje sezidanega prizidka le zato, ker bi za njegovo morebitno vzdrževanje toženca morala občasno uporabiti zemljišče tožnikov. Tudi odvod meteornih vod je mogoče sanirati z minimalnimi stroški. Pritožba tožencev je utemeljena, pritožba tožnikov pa je delno utemeljena. Sodišče druge stopnje najprej odgovarja na ugovor tožencev, da odločanje v tej zadevi ni v sodni pristojnosti. Takšno stališče je zmotno. Tožnika kot lastnika nepremičnin zahtevata varstvo svojih civilnopravnih pravic ne pa varstva javnopravnih pravic oziroma interesov. V skladu s 1. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99) odloča v takšnih sporih po pravilih pravdnega postopka sodišče. Prav tako se utemeljenost zahtevanega varstva ne presoja po pravilih javnopravnih predpisov in v skladu z upravnimi določbami, temveč na podlagi predpisov civilnega prava - stvarnega in obligacijskega - ter po pogojih, določenih z njimi. Tožnika tako glede na svoje navedbe zahtevata varstvo na podlagi določb 5. in 42. člena Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR, Ur. l. RS, št. 6/80 - 36/90) ter 156. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89). Določbe 42. člena ZTLR varujejo lastnika pred vsemi nedovoljenimi posegi tretjega. Določba 5. člena ZTLR utemeljuje varstvo proti lastniku nepremičnine glede dejanj in vzrokov, ki izvirajo iz njegove nepremičnine in otežkočajo uporabo drugih nepremičnin čez mero, ki je glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna, ali povzročajo znatnejšo škodo. Določbe 156. člena ZOR pa dajejo vsakomur varstvo, da zahteva od drugega, da odstrani vir nevarnosti, od katere grozi njemu ali nedoločenemu številu oseb večja škoda, ter da se vzdrži dejavnosti, iz katere izvira vznemirjanje ali škodna nevarnost, če nastanka vznemirjanja ali škode ni mogoče preprečiti z ustreznimi ukrepi. Medtem ko je varstvo po prvi citirani določbi utemeljeno proti vznemirjanju, ki je posledica človekovega voljnega ravnanja, drugi dve določbi upravičujeta varstvo tudi zaradi naravnih lastnosti stvari. Sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek glede vznemirjanja lastninske pravice s hojo po zemljišču tožnikov, odstranitvijo ograje in opeke ter drugih predmetov, zloženih ob meji med zemljiščema tožečih in toženih strank. Pravilno je tudi zavrnilo zahtevek za odstranitev drvarnice. V tem delu sodišče druge stopnje v celoti sledi razlogom sodišča prve stopnje. Tožnika nista dokazala navajanih vznemirjanj. Na podlagi mnenja izvedenca, ki ga je podal na kraju samem, toženčeve izpovedbe in izpovedb prič A. J. in I. K. je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so bila vsa dela opravljena z zemljišča tožencev; tako tudi vgradnja oken in prelitje prizidka s katranom. Če je izvedenec to označil za smešno, je s tem menil, da ni smiselno, ne pa, da ni mogoče; sodišče prve stopnje je tako tudi pravilno povzelo njegovo izjavo, dano na zapisnik, v razlogih izpodbijane sodbe. Ob tem sodišče druge stopnje meni, da niti zaslišanje inšpektorja J. Ž o možnem načinu izvedbe del ne more pripeljati do drugačne dokazne ocene in drugačnih ugotovitev o odločilnih dejstvih. Možne načine izvedbe del je pojasnil že izvedenec, toženca pa v pritožbi niti ne navajata, da bi predlagana priča izpovedala o lastnih zaznavah. Sodišče prve stopnje je nadalje tudi pojasnilo, zakaj izpovedba A. S. v zadevi ni odločilna, očitek neverodostojnosti prvih dveh prič pa le iz razloga njunih dobrih odnosov s tožnikoma pri sodišču druge stopnje tudi ne vzbuja dvoma v zaključek sodišča prve stopnje, napravljen še v zvezi z izvedenskim mnenjem. Sodišče druge stopnje nadalje ponovno poudarja, da je vprašanje javnopravne (ne)dopustnosti gradnje brez pomena za utemeljenost civilnopravnega zahtevka. To je pravilno pojasnilo že tudi sodišče prve stopnje. Samo dejstvo, da meteorne vode s strehe drvarnice odtekajo na zemljišče tožnikov prav tako še ne opravičuje zahtevanega pravnega varstva. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je streha drvarnice delno segala v zračni prostor tožnikov, vendar sta toženca ta del med postopkom odstranila, eventualno odtekanje meteornih voda pa samo po sebi še ne pomeni prepovedane imisije, saj ni sodišče prve stopnje ugotovilo ne elementa prekomernosti in ne da bi tožnikoma zato nastajala znatnejša škoda (5. člen ZTLR). Prav tako glede na ugotovljeno dejansko stanje večja škoda ne grozi (1. odstavek 156. člena ZOR). Kolikor pa tožnika v pritožbi sodišču prve stopnje očitata, da ni izvajalo dokazov v zvezi z osenčenjem, jima velja odgovoriti, da v nasprotju s svojim procesnim bremenom (določbe 1. odstavka 7. člena in 212. člena ZPP) niti nista navajala dejstev, na podlagi katerih bi sodišče prve stopnje lahko presojalo prekomernost osenčenja, ali škode zaradi le-tega. Sodišče prve stopnje tako niti ni imelo možnosti preizkušati navedb o pravnoodločilnih dejstvih. Sodišče druge stopnje pa ne sledi v celoti razlogom sodišča prve stopnje glede odločitve o zahtevku, ki se nanaša na prizidek. Sodišče prve stopnje v tem delu ni v celoti pravilno uporabilo materialnega prava in zato tudi ni ugotovilo vseh odločilnih dejstev. Predvsem sama ugotovitev, da je za vzdrževanje objekta potrebna uporaba zemljišča tožnikov, ne upravičuje varstva po 5. členu ZTLR in ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da toženca doslej pri gradnji nista posegala v lastninsko pravico tožnikov, tudi ne na podlagi 42. člena ZTLR. Gre za bodoča negotova ravnanja, šele ob nastopu katerih se bo zastavilo vprašanje vznemirjanja lastninske pravice na eni in eventualne služnosti na drugi strani. Pač pa je v zvezi s prepovednim zahtevkom nadaljevanje gradnje neposredno ob meji potrebno presojati tudi v smislu 1. odstavka 156. člena ZOR kot dejavnost, iz katere izvira vznemirjanje ali škodna nevarnost, ne glede na to, ali iz samega objekta izvirajo imisije. Sodišče prve stopnje je sledilo izvedenčevemu mnenju, da je minimalen odmik, potreben za vzdrževanje objekta 2 metra, in je zmotno upoštevaje to kot odločilno dejstvo, tožbenemu zahtevku ugodilo tako, da je naložilo tožencema odstranitev objekta v tej širini, namesto da bi presodilo, kakšni ukrepi so potrebni za preprečitev nastajanja prepovedanih imisij. Ni samo na sebi pomembno, na kakšni oddaljenosti od zemljišča tožnikov stoji objekt, temveč ali nanj negativno deluje v smislu citiranih določb ZTLR ali ZOR ter v kakšni oddaljenosti teh učinkov ne bi več bilo, če jih ni mogoče preprečiti z drugimi milejšimi ukrepi, kot pa je rušenje. Na ostale pritožbene navedbe sodišče druge stopnje ne odgovarja, saj niso odločilnega pomena za preizkus izpodbijane sodbe. V novem sojenju bo sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, ali je neposredne imisije (odtekanje vode) in eventualne prekomerne posrednih imisij (odvzem svetlobe) mogoče preprečiti tudi tako, kot predlagata toženca, to je z ustreznim odvodom meteornih voda. Posebej pa bo moralo ugotoviti, ali je nadaljevanje gradnje potrebno v celoti prepovedati ali omejiti, četudi bi restitucijski zahtevek ne štelo za v celoti utemeljen, ob pogojih 156. člena ZOR. Sodišče druge stopnje je zato pritožbi tožencev ugodilo, pritožbi tožnikov pa delno ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo v 1., 2. in 6. točki izreka ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje na podlagi 355. člena ZPP. V ostalem pa je pritožbo tožnikov zavrnilo kot neutemeljeno in v nerazveljavljenem izpodbijanem delu (3. in 4. točka izreka) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 353. člena ZPP. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je sodišče druge stopnje pridržalo za končno odločbo na podlagi 4. odstavka v zvezi s 3. odstavkom 165. člena ZPP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 15/2002
• VSL sklep Kp 1417/93
• VSM sodba I Cp 55/2005