VSL sklep II Cp 373/2000

Jedro

V primerih, ko pride do razveze zakonske zveze imetnika stanovanjske pravice, in to po uveljavitvi SZ, je za presojo,kdo je privatizacijski upravičenec za stanovanje, pomembna rešitev vprašanja, kako sta se bivša zakonca sporazumela, kdo od njiju (p)ostane najemnik stanovanja oziroma koga določi kot najemnika sodišče - ali v posebnem nepravdnem postopku ali pa, kot v tem primeru, v pravdnem postopku z reševanjem predhodnega vprašanja.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom dopustilo stransko intervencijo E.L. na strani tožene stranke ter preklicalo sklep, s katerim je pričo N.V. kaznovalo z denarno kaznijo 20.000,00 SIT. Obenem je s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika na sklenitev kupoprodajne pogodbe in odločilo, da je tožnik dolžan toženi stranki povrniti 168.037,00 SIT, stranski intervenientki pa 132.087,62 SIT pravdnih stroškov. Tožnik se z odločitvijo sodišča prve stopnje ne strinja, izpodbija jo iz vseh pritožbenih razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur.l. RS, št. 26/99, v nadaljevanju ZPP) in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni oziroma razveljavi. Med drugim poudarja, da je v tem postopku bistveno nesporno ugotovljeno dejstvo, da je bil tožnik v času uveljavitve Stanovanjskega zakona imetnik stanovanjske pravice in zato upravičen do odkupa stanovanja. Razlog tožene stranke za odklonitev odkupa stanovanja, češ da je stranska intervientka sprožila postopek za določitev najemnika, je bil neupravičen, saj je tožena stranka s tem dala pravno možnost stranski intervientki postati najemnica stanovanja. Kar zadeva oceno posameznih dokazov, zlasti v postopku zaslišanih prič, pritožnik meni, da so vse priče pokazale pretirano naklonjenost stranski intervenientki oziroma da so vse sovražno razpoložene do tožnika. Njihovim izjavam bi moralo sodišče prve stopnje zato bolj kritično slediti. Popolnoma nelogična je po mnenju tožnika ugotovitev sodišča, da naj bi v letu 1993 prenehal z redno uporabo predmetnega stanovanja. Govoriti o redni uporabi stanovanja za zadovoljevanje stanovanjskih potreb je spričo ugotovljenega spora (razveze) med tožnikom in stransko intervenientko povsem nesmiselno. Sodišče prve stopnje je nepravilno uporabilo tudi določbo drugega odstavka 57. člena Stanovanjskega zakona - absurdno je namreč tožniku pripisovati neprimeren način uporabe stanovanja, saj sta bila tožnik in stranska intervenientka v razveznem postopku, ko so spori in prepiri nekaj povsem običajnega, obenem pa po mnenju tožnika zgoraj navedena določba zakona tudi sicer ni namenjena za pokrivanje takšnih primerov. Nenazadnje se je po mnenju pritožnika sodišče prve stopnje neutemeljeno spuščalo tudi v oceno stanovanjskih potreb tožnika in stranske intervientke. Pritožba je bila v skladu z odločbo 344. člena ZPP vročena nasprotnima strankama. Stranska intervientka v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev tožnikove pritožbe in potrditev odločitve sodišča prve stopnje. Pritožba je utemeljena. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnik v pritožbi z nobeno konkretno navedbo ne izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, zajete v sklepu, tako, da je bila predmet preizkusa le prvostopenjska sodba, s katero je bil tožbeni zahtevek tožnika zavrnjen. Preizkus prvostopenjske sodbe glede na podatke spisa kaže, da je pritožba utemeljena iz naslednjih razlogov: Iz podatkov spisa izhaja, da je tožnik leta 1981 z odločbo št. 40/43-S-36/0-81 (priloga A4) na podlagi takrat veljavnega Zakona o stanovanjskih razmerjih postal imetnik stanovanjske pravice. Potem ko je njegova (sedaj bivša) žena E.L.(v tej pravdi stranska intervientka na strani tožene stranke) v letu 1989 že enkrat umaknila tožbo na razvezo, jo je 30. avgusta leta 1991 v zadevi II P 658/91 pred Temeljnim sodiščem v Ljubljani ponovno vložila. Dober mesec in pol kasneje, bolj natančno 19. oktobra 1991, je stopil v veljavo nov Stanovanjski zakon (Ur.l. RS, št. 18/91-I, v nadaljevanju SZ). Ugodnost privatizacije po novem SZ je že 5. novembra istega leta poskušal izkoristiti tožnik, tako da je pri toženi stranki vložil prvo neuspešno zahtevo za odkup stanovanja, v katerem sta živela skupaj s stransko intervientko in njeno hčerko na naslovu 8 v Ljubljani. Tožena stranka je v odgovoru na vlogo tožnika zahtevo za odkup stanovanja odklonila (priloga A6), ker da je med uporabnikoma stanovanja v teku postopek za razvezo. Sodba o razvezi bivših zakoncev je postala pravnomočna 23. novembra 1991, tega dne pa je E.L. vložila tudi že predlog za določitev najemnika stanovanja - gre za nepravdni postopek pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani, evidentiran pod opr.št. N 313/94, ki je bil leta 1994 pravnomočno prekinjen do pravnomočne rešitve v tukaj obravnavni pravdni zadevi. Tožnik je vlogo za odkup stanovanja podal še enkrat, in sicer v letu 1993 (priloga A3), takrat jo je tožena stranka ponovno zavrnila z obrazložitvijo, da je njegova bivša žena vložila zahtevo za določitev najemnika stanovanja. Iz podatkov spisa še izhaja, da najemna pogodba za stanovanje na 8 v Ljubljani ni bila nikoli sklenjena (list.št. 79). Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je bila odločitev sodišča prve stopnje, da je potrebno pri reševanju predmetnega spora (torej o reševanju vprašanja, ali je tožnik upravičenec do odkupa stanovanja) izhajati iz predhodno ugotovljenega odgovora na vprašanje, kdo izpolnjuje pogoje za sklenitev najemne pogodbe po določbi 57. člena SZ, pravilna. V primerih, ko pride do razveze zakonske zveze imetnika stanovanjske pravice, in to po uveljavitvi SZ, je namreč po dolgoletni in enotni sodni praksi za presojo, kdo je privatizacijski upravičenec za stanovanje, pomembna rešitev vprašanja, kako sta se bivša zakonca sporazumela, kdo od njiju (p)ostane najemnik stanovanja oziroma koga določi kot najemnika sodišče - ali v posebnem nepravdnem postopku ali pa, kot v tem primeru, v pravdnem postopku z reševanjem predhodnega vprašanja. Razveljavitev izpodbijane sodbe je bila vendarle potrebna, in sicer zaradi nepravilne uporabe prvega odstavka 117. člena SZ. Izpolnjevanje pogojev za najemnika in obenem pogojev za odkup stanovanja je sodišče prve stopnje presojalo predvsem glede na stanje uporabe stanovanja v letu 1993. Tak pristop k reševanju predmetnega spora, tako kot pravilno opozarja pritožnik, zagotovo ni pravilen. Utemeljenost zahteve bi bilo pravilno presojati po stanju, kakršno je bilo ob uveljavitvi SZ dne 19.10.1991 in tožnikove zahteve za odkup stanovanja. Sodišče prve stopnje sicer ne bo moglo upravičenca do odkupa stanovanja določiti po imetništvu stanovanjske pravice, ker le-ta z razvezo zakonske zveze v tem primeru ni več pravno odločilna, je pa namesto nje že po samem SZ nastopila možnost in dolžnost ugotavljanja takratne pravice do najema stanovanja - pritožbeno sodišče ponovno opozarja: ne pravice do najema stanovanja kadarkoli, ampak v skladu z določbo prvega odstavka 117. člena SZ. Napačen pristop k reševanju predhodnega vprašanja, ki je imel za posledico, da so v zadevi ostale nerazčiščene za pravilno presojo odločilne okoliščine, je torej v skladu z določbo 355. člena ZPP narekoval razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve v novo odločanje. Odločitev o stroških pritožbenega postopka, kot je razvidna iz izreka sklepa, temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena istega zakona.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sodba Cp 178/96
• VSL sodba II Cp 1366/98
• VSL sklep II Cp 1407/98