VSL sodba II Cp 650/2000

Jedro

Pogodbeni stranki se lahko dogovorita za višjo obrestno mero zamudnih obresti od obrestne mere zakonskih zamudnih obresti. Ta dogovor je omejen le s splošnimi ugovori po ZOR.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje. Vsaka stranka trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

 

Obrazložitev

V točkah 1. in 2. izreka sodbe je prvo sodišče pravnomočno ugotovilo ničnost določb o pogodbeni obrestni meri v posojilni pogodbi, sklenjeni med pravdnima strankama dne 23.4.1992 z aneksom dne 24.6.1992, v zvezi s sporazumom opr.št. II R 467/92 Okrajnega sodišča v Ljubljani, za glavnico 29.500 DEM v tolarski protivrednosti nad obrestno mero,kot se priznava za hranilne vloge v nemških markah na vpogled v kraju izpolnitve. Pod točko 3. je višji tožbeni zahtevek, ki se nanaša na ugotovitev ničnosti zamudnih obresti, dogovorjenih v isti pogodbi in aneksu, nad obrestno mero za hranilne vloge v DEM, vezane za dobo daljšo od enega leta v kraju izpolnitve, zavrnilo. Pod točko 4. je ugodilo nasprotnemu tožbenemu zahtevku toženca B.V. (v nadaljevanju toženec) proti tožnicama M.D. in F.A. (v nadaljevanju tožnici), s katerim je zahteval ugotovitev, da je izbrisna pobotnica z dne 28.10.1992, na podlagi katere je bila izvršena vknjižba izbrisa zastavne pravice za zavarovanje terjatve v višini tolarske protivrednosti 29.500 DEM, zavarovane s sporazumom II R467/92 Okrajnega sodišča v Ljubljani, nična, nato pa pod točko 5. ugotovilo neveljavnost izbrisa zastavne pravice pri vl.št. 1985 k.o. za terjatev v tolarski protivrednosti 29.500 DEM s pripadki in pod točko 6. odredilo izbris neveljavne vknjižbe ter vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Pod točko 7. izreka je odločilo, da sta tožnici dolžni povrniti tožencu pravdne stroške v znesku 3.303.00,80 SIT. Proti sodbi se v zavrnilnem delu in v delu, s katerim je bilo ugodeno nasprotnemu tožbenemu zahtevku toženca, pritožujeta tožnici, uveljavljata vse tri pritožbene razloge in sodišču druge stopnje predlagata spremembo sodbe tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, nasprotni tožbni zahtevek pa zavrne, podrejeno pa predlagata razveljavitev sodbe. Navajata, da dogovorjena zamudna obrestna mera ni moralna, saj so se pogodbe sklepale v času visoke inflacije, gre pa tudi za denarno obveznost z devizno klavzulo. Dogovor s stranko o plačilu 30% obresti za primer zamude pri plačilu glavne terjatve je nemoralen, takšne obresti so oderuške. Ko sodišče ugotavlja, da so enako obrestno mero zamudnih obresti predpisovali veljavni predpisi, prezre, da gre za denarno obveznost z devizno klavzulo. Ni nepomembno, da tožeča stranka ni sestavljala pogodbe, marveč je tožena stranka zlorabila težko finančno situacijo tožečih strank ter močnejši položaj. Drugo posojilno pogodbo sta toženi stranki sklenili iz razloga podaljšanja roka za vračilo posojila. Tožnici sta namreč po prvi pogodbi in aneksu vrnili glavnico z obrestmi vred, nista pa mogli plačati oderuških obresti. Izbrisno pobotnico je toženec izdal prostovoljno. Sodišče bi moralo ugotavljati, ali sta tožnici po prvi pogodbi še kaj dolžni. Če že, so to lahko le oderuške obresti. Odločitev prvega sodišča pod 5. in 6. točko je nepravilna. Za takšno odločitev v dokaznem postopku ni podlage. Sodišče ne bi smelo dati varstva toženčevim nemoralnim ciljem. Znesku glavnice je že po prvi pogodbi prištet znesek pogodbenih obresti. Zato ne more biti neveljavna vknjižba izbrisa zastavne pravice za celih 29.500 DEM s pripadki. Odločitev sodišča, ki je naložilo izbris neveljavne vknjižbe, je nerazumljiva. Sodba v izpodbijanem delu nima razlogov o odločilnih dejstvih, ti razlogi so med seboj v nasprotju, zlasti pa v nasprotju s spisovnim gradivom. Toženec je na pritožbo odgovoril in predlaga njeno zavrnitev. Pritožba ni utemeljena. Tožnici sta s tožbo zahtevali ugotovitev ničnosti določb posojilne pogodbe (glede obresti) z dne 23.4.1992 z aneksom z dne 24.6.1992, v zvezi s sporazumom, sklenjenim pred Okrajnim sodiščem v Ljubljani pod opr.št. II R 467/92, nad tistimi, ki se glede pogodbenih obresti priznavajo za hranilne vloge v DEM na vpogled, glede pogodbenih zamudnih obresti pa nad tistimi, ki se priznavajo za hranilne vloge v DEM, vezane za dobo daljšo od enega leta, vse v kraju izpolnitve. Prvo sodišče je glede obrestne mere pogodbenih obresti ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke pod točkama 1. in 2. izreka sodbe, in ker se toženec proti sodbi ni pritožil, je ta odločitev postala tudi pravnomočna. V pritožbenem postopku tako najprej ostaja sporna zavrnitev tožbenega zahtevka tožeče stranke, ki se nanaša na obrestno mero dogovorjenih zamudnih obresti po posojilni pogodbi z dne 23.4.1992 z aneksom dne 24.6.1992. Sodišče odloča v mejah postavljenega tožbenega zahtevka in je tedaj vezano na trditveno podlago tožeče stranke (1. odstavek 2. člena ZPP). Tožeča stranka je v zvezi s tem v tožbi (točka III) zatrjevala, da so obresti oderuške, da je bila tožnica M. D. v stiski, ko je najemala posojilo, ker je v zasebni dejavnosti potrebovala denar. V navedbah pod točko VIII (list.št. 61) je tožeča stranka vztrajala le pri trditvi, da so dogovorjene obresti v nasprotju s pravnim redom in moralne. Odločitev prvega sodišča, ki je tožbeni zahtevek tožeče stranke glede zamudnih obresti zavrnilo, je v procesnem, dejanskem in materialnopravnem pogledu pravilna. Tožeča stranka sicer sodišču prve stopnje očita, da je v sodbi zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, vendar je ta pritožbeni očitek ostal na ravni pavšalnosti. Ob preizkusu izpodbijane sodbe in postopka pred njo po uradni dolžnosti pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da niti očitane niti kakšne druge absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora sodišče druge stopnje paziti po uradni dolžnosti, prvo sodišče ni zagrešilo. Iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča izhaja, da so bile v pogodbi dogovorjene 30% letne zamudne obresti. Pravilen je sklep prvega sodišča, da tako dogovorjene obresti ne nasprotujejo niti pravnim predpisom niti morali. S popolnimi in pravilnimi razlogi prvega sodišča, ki so v skladu z določbami Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, 10., 103., 105., 400. člen) in sodno prakso (Poročilo sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, št. 1/93, sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, II Ips 228/97, II Ips 102/93) soglaša tudi sodišče druge stopnje. Pogodbeni stranki sta se za primer zamude lahko vnaprej dogovorili za višino obrestne mere zamudnih obresti. Njuno sicer prosto dogovarjanje je lahko omejeno s splošnimi ugovori, ki jih ureja ZOR. Pravilno je prvo sodišče ugotovilo, da obrestna mera 30% torej ne nasprotuje prisilnim predpisom (Zakon o obrestni meri zamudnih obresti, ki je bil veljaven v času sklepanja pogodb ne predpisuje ničnosti tistih določb pogodbe, ki se glasijo na višjo obrestno mero zamudnih obresti, tudi ZOR v 277. členu ne uzakonja najvišje obrestne mere zamudnih obresti) in na drugačen sklep ne more vplivati dejstvo, da je bila med strankama dogovorjena valutna klavzula. S temi razlogi pa je sodišče prve stopnje zavrnilo v pritožbi ponovno izpostavljeno trditev, da so dogovorjene 30% letne zamudne obresti oderuške. Elementi oderuške pogodbe določa 141. člen ZOR: objektivni element predstavlja očitno nesorazmerjo med dajatvijo in nasprotno dajatvijo, subjektivni pa, da nasprotni pogodbenik izkoristi neugoden položaj svojega sopogodbenika in ve (se zaveda) za njegovo neugodno situacijo in prav zato sklene takšno pogodbo. Z razlogi prvega sodišča o dovoljenosti dogovorjenih zamudnih obresti, ki vsebujejo tudi kazensko funkcijo, je odgovorjeno, da objektivin element oderuštva tudi v obravnavanem primeru ni podan. Ker morata biti oba elementa podana kumulativno, se prvo sodišče z obstojem drugega - subjektivnega elementa utemeljeno ni ukvarjalo. Sicer pa lastne navedbe tožeče stranke o njeni vlogi pri najemanju posojila pod točko VI (list.štev. 24), izpovedba prve tožnice (list.št. 88), jasno izkazujejo, da tudi subjektivni element oderuštva ni podan. Odločitev prvega sodišča o tem, da je posojilna pogodba, sklenjena med pravdnima strankama dne 23.10.1992, navidezna, je pravnomočna. Med strankama je bilo namreč nesporno ugotovljeno, da sta to pogodbo sklenili le zato, ker tožnici svoje obveznosti po prvi pogodbi z aneksom (23.4.1992, 24.6.1992) nista izpolnili. Toženec, ki je posle v zvezi s posojanjem urejal preko zastavljalnice, je dne 28.10.1992 izstavil izbrisno pobotnico z neresnično vsebino, da je dolg poravnan, s čimer sta tožnici izposlovali izbris zastavne pravice, s katero je bilo posojilo po pogodbi z dne 23.4.1992 zavarovano. Toženec je z nasprotno tožbo zahteval ugotovitev ničnosti takšne pobotne izjave zaradi njene fiktivnosti in v posledici tega zahteval z izbrisno tožbo izbris neveljavne vknjižbe in vzpostavitev prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja. Tožnici sicer poskušata prikazati, da je toženec to izjavo podpisal iz razloga, ker je bilo posojilo po prvi pogodbi - razen oderuških obresti, vrnjeno. Ta pritožbena trditev pa po eni strani nasprotuje nesporni ugotovitvi sodišča (1. odstavek 8 strani sodbe), da sta pravdni stranki navidezno drugo posojilno pogodbo sklenili zato, ker tožnici terjatve iz prve posojilne pogodbe nista bili sposobni vrniti v pogodbenem roku, po drugi strani pa lastni trditvi tožnic v njunih navedbah pod točko II. tožbe, diametralno nasprotno trditev pod točko V. tožbe pa sta demantirali z lastnimi navedbami pod točko X. (tudi ob ugoditvi tožbenemu zahtevku tožečih strank v celoti, bi bil dolg minimalen), predvsem pa izpovedbi prve tožnice na list.št. 89, 90 (drugo pogodbo smo morali podpisati, ker posojilo iz prve dejansko ni bilo vrnjeno v celoti). Zato je ugotovitev prvega sodišča o tem, da je izbrisna pobotnica le navidezna in zato brez pravnega učinka, materialnopravno pravilna (66. člen ZOR). Tožnici drugačnega razloga za njeno izdajo, ki ga zatrjujeta tudi v pritožbi, nista dokazali. Zato se prvo sodišče utemeljeno ni ukvarjalo z vprašanjem ali oziroma, glede na zgoraj navedeno vsebino izpovedbe prve tožnice, koliko po veljavni posojilni pogodbi še dolgujeta. Iz zemljiškoknjižnega vpisa za vložek štev. 1985 k.o. pod številko 6 vpisa v C listu, izhaja, da je bila z zastavno pravico zavarovana toženčeva terjatev v znesku tolarske protivrendosti 29.500 DEM in 500 DEM obresti z dospelostjo in zamudnimi obrestmi v DEM 30% letno in ostalimi pogoji iz posojilne pogodbe. Pod Dn.št. 9375 - vloženo 6.11.1992, je bila zastavna pravica, s katero je bila zavarovana gornja terjatev na podlagi toženčeve izbrisne pobotnice, izbrisana. Zato ni jasno, kaj meni pritožba s trditvijo, da odločitev prvega sodišča nima podlage v dokaznem postopku in da so bili cilji toženca nemoralni, predvsem pa, da je bil znesku glavnice po prvi pogodbi prištet znesek pogodbenih obresti ter da za to ne more biti neveljavna vknjižba izbrisa zastavne pravice za celih 29.500 DEM s pripadki. Ker je bila s sodbo prvega sodišča pod točko 4. ugotovljena ničnost izbrisne pobotnice, je tudi prvo sodišče utemeljeno ugodilo nadaljnjima nasprotnima zahtevkoma toženca, ki imajo pravno podlago v 101. členu Zakona o zemljiški knjigi. Zaradi povedanega je sodišče druge stopnje pritožbo tožnic zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje po določbi 353. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama trpeti stroške pritožbenega postopka, tožena stranka pa stroške svojega odgovora na pritožbo, ki v ničemer ni pripomogel k razjasnitvi zadeve in zato ti stroški niso bili potrebni (1. odstavek 165. člena, 1. odstavek 154. člena, 1. odstavek 155. člena ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Pdp 2201/2001
• VSL sodba I Cpg 379/2000
• VDS sodba in sklep Pdp 923/2001