VSL sodba II Cp 278/2001

Jedro

Določilo 122. člena ZD ureja poseben način prenehanja pogodbe o dosmrtnem preživljanju zaradi smrti preživljalca. Ker ni vedno mogoče šteti, da je preživljalčeva obveznost osebne narave, zaradi njegove smrti pogodba ne preneha vedno, ampak lahko preide na osebe iz prvega odstavka 122. člena ZD, če te v to privolijo (drugi odstavek 122. člena ZD). Ker je pogodba o dosmrtnem preživljanju z dne 14.8.1978 prenehala, tožnica uveljavlja zahtevek po tretjem odstavku 122. člena ZD. Vse okoliščine, s katerimi tožeča stranka želi pri sodišču ustvariti prepričanje o neizpolnjevanju obveznosti s strani tožnice in F. Z. ml., sestavljajo civilno dejansko stanje v primeru razveze pogodbe po drugem ali tretjem odstavku 120. člena ZD, ne pa, kadar gre za prenehanje pogodbe po 122. členu ZD. Drugače povedano: čeprav preživljalec preživljanca ne preživlja tako, kot je bilo dogovorjeno, to še ne izključuje njegove volje, da svojo obveznost na takšen način, to je pomanjkljivo, izpolnjuje še naprej. V takem primeru za nadaljevanje pogodbe o dosmrtnem preživljanju privolitev preživljanca ni potrebna, seveda pa lahko zahteva razvezo pogodbe po drugem in tretjem odstavku 120. člena ZD.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je vzelo na znanje umik tožbe proti L. Z., F.Z., A.Z. in E.B. in pravdni postopek v tem obsegu ustavilo. Toženki L.Š. je naložilo, da mora tožnici plačati 1,000.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.12.2000 dalje do plačila in ji povrniti 294.223,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.12.2000 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Proti ugodilnemu delu sodbe se je po odvetniku pritožila L. Š. (v nadaljevanju toženka), ki uveljavlja pritožbena razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne oziroma podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da tožeča stranka v svoji pripravljalni vlogi z dne 13.5.1992 ni zahtevala odškodnine v smislu 122. člena Zakona o dedovanju (Ur. l. SRS, št. 15/76 - Ur. l. RS, št. 117/2000, v nadaljevanju ZD). V izreku popravljenega podrejenega tožbenega zahtevka tožeča stranka sicer res govori o odškodnini v višini 370.400,00 SIT, vendar v smislu ugotovitve, da ta znesek spada v zapuščino po pokojnem F.Z.. Pomembna je izjava tožeče stranke v točki VIII. te pripravljalne vloge, s katero je privolila, da nanjo preidejo obveznosti pokojnega preživljalca. ZD v tretjem odst. 122. člena pa določa, da imajo zakonec in drugi sorodniki preživljalca pravico zahtevati odškodnino le, če ne morejo prevzeti pogodbenih obveznosti. Tožeča stranka je pravno podlago zneska 370.400,00 SIT jasno opredelila v pripravljalni vlogi z dne 19.9.1990, in sicer pod točko VI., kjer je navedeno, da uveljavlja delo F.Z. ml. za dobo osmih let ter investicije v kopalnico, kanalizacijo in greznico, kar vse naj bi spadalo v zapuščino po pokojnem F.Z.. Ne gre torej za zakončev odškodninski zahtevek v smislu tretjega odstavka 122. člena ZD, ampak za zahtevek glede obsega zapuščine po pokojnem. Tako je mogoče zaključiti, da je tožeča stranka svoj tožbeni zahtevek postavila šele v letu 1999 in je le-ta zastaral. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da niti pokojni F.Z. ml. niti tožnica pogodbe nista izpolnjevala že v času, ko je F.Z.ml. še živel, po njegovi smrti pa sploh ne. Pri tem ni upoštevalo izjave zaslišanih strank in prič, zlasti E.Š.. Ni šlo za položaj, ko naj bi tožnica skrbela oziroma si želela skrbeti za B., ampak je B. kot lastnica kmetije "skrbela" za to, da je imela tožnica hrano in stanovanje ter pijačo pri hiši, pa to ne le zase, temveč še za njenega sina in sestro. Pri oceni želje tožnice, da bi skrbela za B., seveda ni mogoče upoštevati izjav, ki jih je med pravdo kasneje podajala tožnica. Dejstvo, da zanjo nikoli ni primerno skrbela, kaže, da je šlo le za premoženjski interes tožnice. Pomanjkljiva skrb tožnice za B. ne more biti podlaga za ugotovitev, da bi tožnica, tudi če bi vedela za izročilno pogodbo, hotela izpolnjevati njena določila namesto pokojnega F. Z. ml. Našteta dejstva bi moralo sodišče upoštevati v okviru prostega preudarka pri določitvi višine odškodnine v primeru, če je zahtevek po temelju utemeljen. Tožeča stranka svojega zahtevka po višini ni dokazala, zato ugotovitve sodišča prve stopnje, koliko naj bi F.Z. ml. delal na kmetiji, nimajo podlage v podatkih spisa. Pritožba ni utemeljena. Določilo 122. člena ZD ureja poseben način prenehanja pogodbe o dosmrtnem preživljanju zaradi smrti preživljalca. Ker ni vedno mogoče šteti, da je preživljalčeva obveznost osebne narave, zaradi njegove smrti pogodba ne preneha vedno, ampak lahko preide na osebe iz prvega odstavka 122. člena ZD, če te v to privolijo (drugi odstavek 122. člena ZD). Ker je pogodba o dosmrtnem preživljanju z dne 14.8.1978 prenehala, tožnica uveljavlja zahtevek po tretjem odstavku 122. člena ZD. Iz njenega trditvenega gradiva izhaja, da zahteva nadomestilo vrednosti koristi, ki jo je dosegla tožena stranka. Ker gre torej za obogatitveni, ne pa odškodninski zahtevek, velja splošni zastaralni rok petih let iz 371. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Zastaranje začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom predpisano kaj drugega (prvi odstavek 361. člena ZOR). Tožeča stranka je pridobila pravico terjati izpolnitev povračilne obveznosti po prenehanju pogodbe o dosmrtnem preživljanju z dne 14.8.1978. Pravnomočna delna sodba z dne 27.9.1996, s katero je sodišče prve stopnje odločilo o primarnem tožbenem zahtevku, temelji na dejstvu, da je tožnica od preživljanke E.B. zahtevala, da kmetijo takoj prepiše nanjo, zato ni mogoče sklepati, da je bila pripravljena prevzeti preživljalčeve obveznosti pod enakimi pogoji kot njen pokojni izvenzakonski partner. Pogodba o dosmrtnem preživljanju je torej prenehala v trenutku, ko je tožnica podala takšno izjavo. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je pričela tožeča stranka dejansko podlago zahtevka, ki jo uveljavlja še sedaj, zatrjevati že s pripravljalno vlogo z dne 13.5.1992. Iz navedb pod točko X. pripravljalne vloge, v kateri predlaga, naj se oceni vrednost investicij tožnice in pokojnika in vrednost preživljanja, ki je bilo nudeno preživljanki, jasno izhaja, da od tožene stranke terja povračilo za vložena sredstva in delo. Ni odločilno, da je kasneje med pravdnim postopkom ob nespremenjeni dejanski podlagi zahtevka natančneje opredelila pravno kvalifikacijo spornega razmerja, za rešitev katerega je treba uporabiti že citirano določilo iz drugega do četrtega odstavka 122. člena ZD. Le-to pa v svojih glavnih značilnostih ne odstopa bistveno od ureditve neupravičene obogatitve po splošnih pravilih premoženjskega prava, saj vsebuje posebna dodatna merila za določitev odškodnine le v četrtem odstavku 122. člena ZD. Ko tožena stranka v pritožbi zatrjuje, da je tožnica s pripravljalno vlogo z dne 13.5.1992 privolila, da nanjo preidejo obveznosti pokojnega preživljalca, zato odškodninskega zahtevka v smislu 122. člena ZD ni mogla zahtevati, pozablja, da je tožeča stranka v omenjeni vlogi oba zahtevka objektivno kumulirala, in sicer tako, da je denarni zahtevek proti toženi stranki naperila kot podrejeni tožbeni zahtevek (tretji odstavek 182. člena ZPP). Ker je torej povračilni zahtevek postavila v splošnem petletnem zastaralnem roku, ugovor zastaranja ni utemeljen. Sodišče prve stopnje je štelo, da tožnica ni mogla prevzeti pogodbenih obveznosti iz pogodbe o dosmrtnem preživljanju (tretji odstavek 122. člena ZD). Takšen zaključek je oprlo na verigo naslednjih dejanskih okoliščin: - tožnica obveznosti do E.B. ni želela sprejeti, ne da bi slednja nanjo napisala kmetijo; - v trenutku razveze pogodbe o dosmrtnem preživljanju z vsebino pogodbe z dne 14.8.1978 tožnica ni bila seznanjena; - spričo dejstva, da je pogodba o dosmrtnem preživljanju prenehala, tožnica izročilne pogodbe z dne 27.11.1989 ni mogla uspešno izpodbiti. Ob takih dejanskih ugotovitvah, ki jih tožena stranka ne prereka, je ocena sodišča prve stopnje, da tožnici ni mogoče očitati, da ni želela prevzeti obveznosti iz pogodbe o dosmrtnem preživljanju, materialnopravno pravilna. Če je bila skrb tožnice in F. Z. ml. za E.B. dejansko pomanjkljiva, to še ne pomeni, da tožnica ne bi privolila v nadaljevanje pogodbe z dne 14.8.1978, če bi vedela za njeno natančno vsebino. Vse okoliščine, s katerimi tožeča stranka želi pri sodišču ustvariti prepričanje o neizpolnjevanju obveznosti s strani tožnice in F.Z. ml., sestavljajo civilno dejansko stanje v primeru razveze pogodbe po drugem ali tretjem odstavku 120. člena ZD, ne pa, kadar gre za prenehanje pogodbe po 122. členu ZD. Drugače povedano: čeprav preživljalec preživljanca ne preživlja tako, kot je bilo dogovorjeno, to še ne izključuje njegove volje, da svojo obveznost na takšen način, to je pomanjkljivo, izpolnjuje še naprej. V takem primeru za nadaljevanje pogodbe o dosmrtnem preživljanju privolitev preživljanca ni potrebna, seveda pa lahko zahteva razvezo pogodbe po drugem in tretjem odstavku 120. člena ZD. Malomarna skrb in nega, ki jo je preživljalec nudil preživljanki, tudi ni dejstvo, ki bi ga moralo sodišče po materialnem pravu (četrti odstavek 122. člena ZD) upoštevati pri odmeri odškodnine po prostem preudarku. Citirano določilo sodišču nalaga le, da mora ovrednotiti premoženjske razmere preživljanca in tistih, ki so bili upravičeni do nadaljevanja pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Ker je omenjeno pravilo odraz želje, da se ne ogrozi eksistence preživljanca, je to v konkretnem primeru terjalo tehtanje materialnega položaja tožnice in E.B.. Nepravilna interpretacija pravne norme s strani sodišča prve stopnje pa vendarle ni povzročila, da bi ostalo dejansko stanje v zadevi nepopolno ugotovljeno. Sodišče prve stopnje je namreč ocenjevalo premoženjske razmere toženke, katere edino nepremično premoženje pa predstavlja prav nepremičnina, ki jo je pridobila z izročilno pogodbo z dne 27.11.1989 od E.B.. Pritožbena graja, ki se nanaša na višino odškodnine, vsebuje en sam konkretiziran ugovor, to je, da ugotovitev sodišča, koliko naj bi F.Z. ml. delal na kmetiji, nima podlage v podatkih spisa. Sodišče prve stopnje je imelo trdno in objektivno podlago za svoj zaključek, da je preživljalec v kmetijo vložil najmanj eno uro svojega dela dnevno, v njenem stanju v času smrti F.Z. ml. Obrazložitev, da B. ne bi imela standarda, kakršnega je imela po sklenitvi pogodbe o dosmrtnem preživljanju, saj glede na svojo starost in zdravstveno stanje ne bi mogla ne obdelovati kmetije ne vzdrževati objektov, če preživljalec ne bi organiziral dela na kmetiji, je logična in prepričljiva. Ker niso podani ne uveljavljani pritožbeni razlogi ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 45/94
• VSC sklep Cp 1032/2006
• VSL sodba in sklep I Cpg 462/2002