VSL sodba in sklep II Cp 1200/99

Jedro

Po določbi prvega odstavka 328. člena ZPP/77 (sedaj: prvega odstavka 313. člena ZPP) sodišče, kadar se v sodbi naloži kakšna dajatev, določi tudi rok, v katerem se mora le-ta izpolniti. Ker sodišče prve stopnje tega ni storilo, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo dopolnilo in v skladu z določbo drugega odstavka 328. člena ZPP/77 (sedaj: drugega odstavka 313. člena ZPP) določilo rok petnajstih dni za izpolnitev dajatve.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba: v 2. točki, 3. točki, drugem stavku 4. točke (zavrnilni del) ter 5. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; v prvem stavku četrte točke spremeni tako, da se doda rok za izpolnitev obveznosti, tako da je toženka v tem stavku izreka navedeno terjatev dolžna tožniku poravnati v 15 dneh. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo: 1./ da obstoji terjatev tožnika v višini tolarske protivrednosti 2.750,00 DEM, preračunano po prodajnem tečaju Banke Slovenije za DEM na dan plačila z obrestmi po obrestni meri, kot se v kraju izpolnitve obrestujejo hranilne vloge na vpogled za DEM, ki tečejo od 28.11.1992 dalje do plačila in 2./ da obstoji nasprotna terjatev toženke v višini 66.824,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.1992 dalje do plačila. Sodišče je 3./ obe terjatvi med seboj pobotalo do višine terjatve toženke v višini 66.824,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.1992 do 28.11.1992, to je 124.459,07 SIT oz. 2.061,53 DEM in tožbeni zahtevek tožnika v tem delu zavrnilo. 4./ Toženki je sodišče prve stopnje naložilo, da je dolžna tožniku plačati 688,47 DEM v tolarski protivrednosti po prodajnem tečaju Banke Slovenije na dan plačila z obrestmi po obrestni meri, kot se v kraju izpolnitve obrestujejo hranilne vloge na vpogled za DEM, ki tečejo od 28.11.1992 dalje do plačila ter zavrnilo višji oz. drugačen zahtevek tožnika. 5./ Tožniku pa je sodišče prve stopnje naložilo, da je dolžan v 8 dneh toženki povrniti 66.676,00 SIT pravdnih stroškov. Zoper takšno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 353. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP/77; Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/90 in Ur. l. RS, št. 55/92) pravočasno pritožuje tožnik. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje v sodbi ni navedlo paricijskega roka, zato sodba ni izvršljiva. Sodišče prve stopnje pa je tudi nepravilno pobotalo zahtevek tožnika z zahtevkom toženke. Terjatev toženke je sporna tako po višini, kot po temelju, sploh pa ni zapadla. Iz listin, ki jih je predložila toženka izhaja, da je nekatere terjatve pri pobotu upoštevala dvakrat, tako npr. obresti ZARJE, navedene enkrat v položnici z dne 12.1.1992, enkrat pa v spisku "plačane obresti za leto 91 v letu 92". Iz položnice z dne 23.9.1992 je razvidno, da znesek predstavlja plačilo obresti; na roko pa je s pisavo toženke pripisano "za leto 1991". Takšen virman ni dokaz, da se obresti nanašajo na obdobje skupnega poslovanja. Tudi iz vrimana z dne 4.5.1992 ne izhaja, da bi Z. prejela plačilo za terjatve nastale s skupnim poslovanjem oz. ni jasno, kaj je toženka plačala. Sodišče neutemeljeno zaključuje, da je tožnik dolžan toženki povrniti 66.824,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.1.1992 dalje do plačila. Iz listin izhaja, da toženka virmanov ni plačala tega dne, ampak dosti kasneje. Obresti bi ji torej pripadale šele od dneva izpolnitve obveznosti. Tožnik poudarja, da toženki ne dolguje ničesar. Pravdni stranki sta namreč 28.12.1991 sklenili Dogovor o sporazumni prekinitvi pogodbe o skupni obratovalnici, kjer sta se v 4. in 5. točki jasno dogovorili, da toženka prevzame v upravljanje skupno obratovalnico z vso njeno imovino in obveznostmi. Po zaključnem računu za leto 1991 se razlika deli na polovico. Ker sta se stranki zavedali, da bo morala toženka poravnati še nekatere skupne obveznosti, sta se dogovorili, da toženka prevzame tudi vse prilive, izvirajoče iz skupnega poslovanja. Tožnik je toženki tako prepustil 205.521,00 SIT, iz katerih naj bi poravnala obveznosti. Toženka je prevzela vse blago v vrednosti 680.327,60 SIT, nabavljeno v času skupnega obratovanja. Tožnik je toženki prepustil tudi sredstva na žiro računo v višini 168.693,00 SIT. Toženka je tako ob prevzemu poslovalnice prejela 1.054.541,60 SIT, torej precej več, kot je bilo dolgov. Preostanek bi morala toženka v skladu s V. točko dogovora po izdelavi zaključnega računa izročiti tožniku. Zaključnega računa za leto 1991 pa toženka tožniku ni izročila. Toženka vse do 16.11.1998 ni postavila zahtevka po plačilu česarkoli iz naslova poslovanja skupne obratovalnice. Njen zahtevek je zato zastaral. Zaradi navedenega pritožnik predlaga, da višje sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da sodbo spremeni. Pritožba je bila v skladu z določbo 359. člena ZPP/77 vročena toženki, ki je nanjo odgovorila ter predlagala zavrnitev pritožbe. Glede zastaranja pobotnega ugovora toženka opozarja na določbo 339. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR; Ur. l. SFRJ, št. 29/78 - 57/89). Toženka poudarja, da razen dvoma, tožnik ni predložil nobenega dokaza glede plačila obveznosti, ki izvirajo iz skupnega poslovanja pravdnih strank. Pritožba je utemeljena. Pritožnik pravilno opozarja, da v prvem stavku 4. točke izreka izpodbijane sodbe ni naveden rok, v katerem je toženka dolžna tožniku plačati v izreku navedeni znesek. Po določbi prvega odstavka 328. člena ZPP/77 sodišče, kadar se v sodbi naloži kakšna dajatev, določi tudi rok, v katerem se mora izpolniti. Zato je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v prvem stavku 4. točke izreka spremenilo tako, da je izrek dopolnilo in v skladu z določbo drugega odstavka 328. člena ZPP/77 določilo rok petnajstih dni za izpolnitev dajatve. V obravnavani zadevi je toženka proti tožnikovi (sedaj v 1. točki izreka izpodbijane sodbe pravnomočno ugotovljeni) terjatvi v pobot uveljavljala svojo terjatev. Sklicevala se je torej na določbe 336. do 343. člena ZOR. Sodišče prve stopnje je tako moralo ugotoviti, ali obstoji terjatev tožnika in ali obstoji toženkina terjatev. Ko bi ugotovilo, da obe terjatvi obstajata, bi ju lahko pobotalo in zavrnilo tožbeni zahtevek. V pritožbenem postopku sta sporna obstoj ter višina toženkine v pobot uveljavljane terjatve. Pritožbeno sodišče soglaša s prepričljivimi zaključki sodišča prve stopnje, da sta se pravdni stranki po določbah VIII. točke pogodbe o ustanovitvi skupne obratovalnice (priloga A 1 v spisu) ter 5. točke dogovora o prenehanju skupne obratovalnice (priloga A 3 v spisu) dogovorili, da bosta na polovico razdelili dobiček ali izgubo oz. neplačane obveznosti, ki so nastale v času skupnega poslovanja. Pritožbene navedbe tožnika, da je toženki prepustil določena sredstva, da je prevzela prilive od dejavnosti in zato tudi vse obveznosti, je ocenilo že sodišče prve stopnje in ne vzbujajo dvoma v prepričljivo dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki se je oprlo na pogodbo in dogovor, ki ju je tožnik podpisal in njune vsebine ni izpodbijal. Utemeljen je torej zaključek sodišča, da obstaja dolg tožnika do toženke za povrnitev sorazmernega dela (polovice) neplačanih obveznosti iz obdobja skupnega poslovanja, ki jih je toženka poravnala po prenehanju skupne obratovalnice. Pritožnik pa utemeljeno opozarja na nejasnosti v zvezi z višino toženkine terjatve ter dnem zapadlosti omenjene terjatve. Sodišče prve stopnje se v izpodbijani sodbi glede višine toženkine terjatve le sklicuje na predložene listine (priloge B 1 do B 8 ter B 11 v spisu) ter zaključi, da je toženka z omenjenimi listinami izkazala svojo terjatev do tožnika. Sodišče prve stopnje pa omenjenih listin ni analiziralo in ocenilo; niti ni pojasnilo, iz katerih od listin je razvidno, da je seštevek neplačanih obveznosti za leto 1991 prav 133.649,00 SIT. Sodišče prve stopnje pa tudi ni pojasnilo, zakaj je odločilo, da so začele zakonske zamudne obresti od toženkine terjatve teči že 1.1.1992. Zakonske zamudne obresti so namreč posledica zamude z izpolnitvijo denarne obveznosti (določba 277. člena ZOR). Dokler toženka svojih obveznosti do upnikov ni poravnala (kdaj pa jih je poravnala, sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ni ugotovilo), ji tožnik ni dolgoval ničesar in ni mogel biti v zamudi. Zato tudi zakonske zamudne obresti še niso začele teči. Ker sodišče prve stopnje listin, na katere se sklicuje, ni ocenilo v opisanih smereh, izpodbijane sodbe glede višine v pobot uveljavljane terjatve in glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti od te terjatve, ni mogoče preizkusiti. Zato je pritožbeno sodišče v skladu z določbo prvega odstavka 369. člena ZPP/77 pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo v tem delu (2., 3. in drugi stavek 4. točke izreka) razveljavilo in zadevo vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje natančno oceniti dokaze, na katere se je v izpodbijani sodbi le sklicevalo; ugotoviti, katere od listin dejansko izkazujejo toženkina plačila, ki se nanašajo na obdobje skupnega poslovanja pravdnih strank ter kdaj je toženka posamezne obveznosti poravnala. Šele od takrat je bil namreč tožnik lahko v zamudi s plačilom. Sodišče prve stopnje bo moralo preizkusiti tudi tožnikove trditve, da iz nekaterih predloženih listin ni razvidno, da bi se dolg nanašal na obdobje skupnega poslovanja pravdnih strank. Opredeliti pa se bo moralo tudi do v pritožbi podanega ugovora zastaranja. Nato bo moralo sodišče prve stopnje ob skrbni dokazni oceni dokazov, na katere se je sklicevalo že v izpodbijani sodbi, o tožbenem zahtevku ponovno odločiti. Razveljavitev odločitve sodišča prve stopnje o stroških postopka (5. točka izreka izpodbijane sodbe) je posledica delne razveljavitve sodbe. Odločitev o stroških pritožbenega postopka pa temelji na določbah četrtega in tretjega odstavka 166. člena ZPP/77. V skladu z določbo prvega odstavka 498. člena Zakona o pravdnem postopku (Url. RS, št. 26/99) je bilo postopek na drugi stopnji treba nadaljevati po dosedanjih predpisih, to je po zveznem Zakonu o pravdnem postopku.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSC sodba Kp 239/2000
• VSL sklep III Cp 954/2004
• VSK sklep II Cp 1319/2005