VSL sodba II Cp 1876/99

Jedro

V kolikor bi pritrdili stališču tožene stranke, da je prevzem pravic in dolžnosti po osamosvojitvi od bivše zvezne države, posebna oblika litispendence, katere predmet ni istovetnost pravnih oseb, marveč istovetnost pravic in dolžnosti oziroma pravnih položajev, potem bi tožeča stranka vsekakor morala počakati na bodočo delitveno bilanco med novo nastalimi državami. Ker pa vprašanje pravnega nasledstva države SFRJ še ni rešeno, Republika Slovenija pa je le ena od držav v okviru bivše SFRJ, ki čaka na rešitev pravnega nasledstva, je v tej situaciji ni mogoče šteti za pravno naslednico bivše SFRJ zato, ker je s prej citiranimi zakoni prevzela med ostalim tudi pravice in dolžnosti, ki so nastale v zvezi z delovanjem JLA.

 

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je deloma ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naložilo, da prvotožniku M. M. plača odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 12,000.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila, zavrnilo pa je višji in drugačen tožbeni zahtevek prvotožnika, ki je po spremembi tožbenega zahtevka zahteval plačilo odškodnine v višini 70,000.000,00 SIT s pripadajočimi obrestmi, zneske 476,00 DEM in 283,00 ATS v tolarski protivrednosti, znesek 6,000.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.10.1995 dalje ter plačilo rente v višini 100.000,00 SIT mesečno od 1.10.1995 dalje z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlih obrokov. V celoti pa je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevka drugo in tretjetožnikov, ki sta uveljavljala plačilo posameznih zneskov materialne škode s pripadajočimi zakonitimi zamudnimi obrestmi ter drugi tožnik 5,000.000,00 SIT in tretja tožnica 6,000.000,00 SIT za nepremoženjsko škodo za pretrpljene duševne bolečine zaradi posebno težke invalidnosti sina. Toženi stranki je na koncu naloženo, da plača tožeči stranki 174.232,00 SIT pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne sodbe dalje do plačila. Proti sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Tožeča stranka vlaga pritožbo zoper njen zavrnilni del ter odločitev o pravdnih stroških iz vseh v ZPP predvidenih pritožbenih razlogov. Po njenem mnenju je temeljna kršitev izpodbijanega dela sodbe odločitev glede ugovora zastaranja. Sodišče je povsem prezrlo dejstvo vložitve tožbe v letu 1987 oziroma 1988 proti takrat pasivno legitimirani danes razpadli SFRJ in dejstvo, da je tožena stranka nase prevzela vse pravice in dolžnosti, ki so bile z Ustavo RS in Ustavo SFRJ prenešene na organe SFRJ po 1. členu Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS. Tožena stranka je z dnem 25.6.1991 vstopila v pravno razmerje s pritožitelji na mesto bivše SFRJ in je v tem razmerju njena pravna naslednica. Razlogi sodbe v zvezi z rešitvijo ugovora zastaranja in v delu, ko prvo sodišče utemeljuje pasivno legitimacijo tožene stranke, so si med seboj v nasprotju, kar predstavlja pritožbeni razlog po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka v trenutku škodnega dogodka ni odgovarjala za škodo, ker je bila takrat za škodo odgovorna izključno SFRJ. Danes tožena stranka odgovarja za škodo le iz razloga prevzetih obveznosti od razpadle SFRJ z dnem 25.6.1991, torej gre za odgovornost iz razlogov pravnega nasledstva, kar sodišče pravilno ugotavlja, ko obrazlaga, zakaj je tožena stranka odgovorna za škodo. Ko pa prvo sodišče rešuje ugovor zastaranja, prej navedeno prezre in odloči o zastaranju, kot da je obveznost nastala izvorno napram toženi stranki z osamosvojitvijo in kot da je le-ta ni v celoti nasledila in prevzela od razpadle SFRJ. Ne more biti dvoma, da je obveznost tožene stranke takšna, kot je bila obveznost razpadle SFRJ in je tožena stranka le vstopila v pravni položaj takrat razpadle SFRJ. Vložena tožba v tej zadevi v letu 1987 in 1988 je pretrgala zastaranje tudi proti toženi stranki kot subjektu, ki je kasneje prevzel obveznosti razpadle SFRJ v obravnavanem razmerju. Pritožniki se v nadaljevanju pritožbe sklicujejo na sodbi Vrhovnega sodišča RS v zadevah II Ips 43/97 in II Ips 55/98. Opozarjajo na stališče v prvi navedeni sodbi, da oškodovanci zaradi razpada SFRJ ne smejo ostati brez pravnega varstva. V obravnavanem primeru pa je zgolj in edino razpad SFRJ razlog, da pritožitelji ostajajo brez pravnega varstva. Če država SFRJ ne bi razpadla, bi pritožitelji odškodnino izterjali po tožbah vloženih leta 1987 in 1988 pred sodiščem v Zadru, kjer je danes postopek neformalno prekinjen in ga pritožitelji ne morejo nadaljevati do dogovora o sukcesiji SFRJ, ki pa ga morda sploh ne bo. Druga sodna odločba in kasneje sprejeto pravno mnenje ugotavlja, da države po pravilih mednarodnega prava uživajo sodno imuniteto pred našim sodiščem. Izkaže se, da tožena stranka pred sodiščem v Zadru kot suverena državna ne more biti obsojena za plačilo odškodnine oziroma pritožitelji sodne odločbe zoper toženo stranko, ki bi jo izdalo sodišče v tujini, v Republiki Sloveniji ne bi mogli izvršiti. Vsa ta dejstva bi moralo sodišče upoštevati in pravne praznine nadomestiti z interpretacijo temeljnih načel ZOR-a. Krivično do pritožiteljev in v nasprotju s pravno državo je, da bi pritožitelji zaradi posledic, ki jih je zakrivila tožena stranka sama z razpadom SFRJ, ostali brez pravnega varstva. Absurdnost odločitve prvostopnega sodišča se vidi tudi iz dejstva, da sta triletni subjektivni rok in objektivni petletni rok, ki ju sodišče šteje kot relevantna, potekla še predno je tožeča stranka sploh imela možnost vložiti tožbo zoper toženo stranko, ki je prevzela obveznosti razpadle SFRJ šele 25.6.1991. Tudi ugovor litispendence ni utemeljen, saj odločbe, ki bi jo izreklo sodišče v Zadru zoper toženo stranko, ne bi bilo moč izvršiti v Republiki Sloveniji iz že navedenih razlogov. Končno se tožeča stranka pritožuje tudi zoper višino prisojene odškodnine, ker je po njenem mnenju prenizka. Psihoze, ki se bodo z gotovostjo ponavljale, so zelo močne in puščajo pritožniku zelo hude posledice. Ker je še relativno mlad, bo po obsegu bodoča škoda gotovo velika in je zato prisojena odškodnina iz tega naslova prenizka. Tožena stranka vlaga pritožbo zoper obsodilni del sodbe, prav tako iz vseh zakonitih pritožbenih razlogov. Navaja, da je obrazložitev nejasna in v posameznih delih kontradiktorna in sicer ko utemeljuje razloge, ki morajo biti podani za obstoj litispendence. Ob ustreznem sklicevanju na ZUKZ sodišče zaključuje, da tožena stranka ni pravna naslednica nekdanje SFRJ ter da glede na splošno znano dejstvo nerešenega vprašanja pravnega nasledstva sukcesije nekdanje SFRJ, ni mogoče govoriti o istovetnosti tožene stranke. V nadaljevanju pa se sodišče sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS, ki je odločilo, da za škodo, ki jo je pretrpel državljan RS med služenjem vojaškega roka, odgovarja po osamosvojitvi Republika Slovenija, saj je bila JLA po tedanji pravni ureditvi tudi vojska tedanje SR Slovenije. Po mnenju tožene stranke tega spora ni mogoče obravnavati neodvisno od spora, ki teče pred sodiščem v Republiki Hrvaški. Če bi spor tekel samo pred sodiščem v Republiki Sloveniji, glede pasivne legitimacije toženke ne bi bilo dvoma. Tožnik je začel pravdo pred Občinskim sodiščem v Zadru, na podlagi takrat veljavnega Zakona o službi v oboroženih silah in določb ZOR. Ta terjatev po razpadu nekdanje federacije leta 1991 ni mogla izgubiti dotedanje narave ter bi morala deliti usodo terjatev v nasledstvenem postopku po nekdanji federaciji. Mnenje sodišča, da stranki v omenjenih sporih nista istovetni, saj tožnik pred sodiščem v Republiki Sloveniji toži to državo, pred sodiščem Republike Hrvaške pa državo SFRJ, ni povsem pravilno. Sodišče bi moralo pojasniti, kaj šteje pod državo SFRJ, za katero je znano, da več ne obstaja. Podobna je situacija na strani Republike Hrvaške. V tej točki je podana kolizija pravic in dolžnosti, ki sta jih ena in druga država po osamosvojitvi prevzeli od bivše zvezne države. Gre za posebno obliko litispendence, katere predmet ni istovetnost pravnih oseb, marveč istovetnost pravic in dolžnosti (oziroma pravnih položajev), ki sta jih omenjeni državi po svoji osamosvojitvi prevzeli od nekdanje zvezne države. To pa je predmet, ki bi se moral reševati po pravilih sukcesije. V nadaljevanju pritožbe je po mnenju tožene stranke neustrezen tudi zaključek sodišča o obstoju objektivne odgovornosti tožene stranke. Za povečano nevarnost namreč gre le, kadar obstaja neobičajno velika možnost, da nastane škoda in je ob normalnem teku dogodkov pričakovati, da tako nastala škoda ne bo majhna. Po mnenju sodišča je za škodo izključno odgovorna toženka, ker je v kritičnem času izvajala nevarno dejavnost, za katero odgovarja tisti, ki se z njo ukvarja. Tako stališče je preohlapno. Sodišče ugotavlja, da je vojaška skupina, ki jo je vodil tožnik, spoštovala prometne predpise in pravila službe. Nekdanja država SFRJ - JLA, torej v zadevi ni kršila nobenega predpisa, poskrbela je tudi za predhodne varnostne ukrepe. Ni dvoma, da je kršil prometne predpise voznik Ante Ninčevič, ki svoje vožnje ni prilagodil razmeram na cesti, vozil pa je tudi preblizu desnega roba cestišča. Sodišče bi moralo presoditi, kaj pomeni pravnomočna kazenska obsodba omenjenega voznika za kaznivo dejanje zoper varnost javnega prometa. Ker je kršil zakoniti predpis že omenjeni voznik, takšne kršitve ni bilo mogoče ugotoviti s strani nekdanje države SFRJ - JLA, zato ni podlaga za njeno odgovornost za celotno škodo. Sodišče je hojo skupine vojakov ob robu ceste zmotno štelo za nevarno dejavnost, saj kazenska odgovornost voznika pomeni izključno odgovornost, ki izključuje odgovornost toženke za nastalo škodo. Ker ni bilo posebnih okoliščin, kot npr. dež, veter, megla, led oziroma sneg, pospešeno gibanje in podobno in ker dejstvo, da je škodni dogodek nastal ponoči, ne pomeni posebne okoliščine, saj nočne razmere brez dodatnih že omenjenih okoliščin ne pomenijo izrednosti, z vidika vojaškega usposabljanja obravnavane dejavnosti ni mogoče šteti za nevarno dejavnost. Tudi če bi bila ta kvalifikacija utemeljena, bi bila podana konkurenca objektivne odgovornosti toženke in kazenske odgovornosti obsojenega voznika, ki istočasno sovpada z njegovo civilnopravno odgovornostjo. Ker pa sporna dejavnost ni nevarna, bi tožena stranka odgovarjala le v mejah, v katerih bi bilo podano zakrivljeno ravnanje oseb, za katere odgovarja, tako ravnanje pa ni izkazano. Tožena stranka končno meni, da tudi ravnanje tožnika ni bilo v celoti pravilno in zaključuje, da je v pretežni meri oziroma izključno podana odškodninska odgovornost obsojenega voznika A. N., solidarno pa tudi zavarovalnice C. Glede višine prisojene odškodnine za nematerialno škodo tožena stranka meni, da je ta kljub izjemnosti primera vseeno pretirana, predvsem z vidika njene narave in družbenega namena. Zdravstveno stanje prvotožnika je bilo že prej hudo, brez večjega upanja, da bi se občutno izboljšalo. Potrebno bi bilo upoštevati, da se prisojeni znesek nanaša le na novo škodo in ugotoviti, kaj je nova škoda, ki izhaja iz dosedanje, s katero je prepletena. V odgovoru na pritožbo tožena stranka predlaga zavrnitev pritožbe tožnikov ter pojasnjuje dosedanja stališča glede ugovora zastaranja odškodninske terjatve dolžnikov ter glede obstoja svoje pasivne legitimacije. Meni, da bi tožnik lahko vtoževal odškodnino že v adhezijskem postopku od pravnomočno obsojenega A. N., kakor tudi od zavarovalnice C., proti kateri je imel možnost vložitve direktne tožbe, priznane tudi z mednarodno konvencijo. Tožnik o tem ni predložil nobenih dokazov, zato ne more celotne odgovornosti prevaliti na toženo stranko. Lahko bi vtoževal le del odškodnine, glede katere bi bila eventuelno odgovorna JLA, od bivše zvezne države oziroma njenih pravnih naslednic. Če bi to odškodnino vtoževal, pa bi moral tožbo v civilnem postopku pred sodiščem Republike Hrvaške dokončno umakniti, o čemer tožnik ni ponudil dokaza. Pritožbi nista utemeljeni. Sodišče prve stopnje je v pretežnem delu zavrnilo tožbeni zahtevek prvotožnika ter v celoti drugega tožnika in tretje tožnice, ker je ugotovilo, da je v tem delu utemeljen ugovor zastaranja terjatve, ugodilo pa je tožbenemu zahtevku v tistem delu, ki se nanaša na novo škodo, ki je prvotožniku nastala zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja v obdobju po 29.9.1993, ker za to škodo zastaralni rok ni potekel. V tej zadevi tožniki zatrjujejo odškodninsko odgovornost tožene stranke za škodo, ki jo je utrpel prvotožnik kot vojak bivše JLA na služenju rednega vojaškega roka na ozemlju tedanje SR Hrvatske ter za škodo, ki naj bi jo utrpela starša prvotožnika zaradi njegove posebno težke invalidnosti. Najprej je potrebno povzeti okoliščine, kdaj in kako je prišlo do tožnikove poškodbe. Te izhajajo iz ugotovitev prvostopnega sodišča in imajo podlago v izvedenih dokazih, v bistvenem delu pa tudi pravdni stranki ne zatrjujeta drugačnega poteka dogodkov. Ugotovljeno je, da je bil tožnik hudo telesno poškodovan v prometni nesreči dne 10.6.1985, na cesti Zemunik - Zadar pri Babindubu na Hrvaškem. Povzročitelj nesreče A. N. je bil s pravnomočno sodbo Občinskega sodišča v Zadru obsojen za hudo kaznivo dejanje zoper varnost javnega prometa, ker je vozil neprevidno in preblizu desnega roba cestišča, zaradi česar je s prednjim desnim delom vozila zadel prvotožnika. Ta je pred tem ponoči okoli 22.00 ure, ko je bila tema, hodil v koloni štirih vojakov kot drugi v vrsti, kot vodja kolone s činom desetarja pa je hodil nekoliko bolj levo od roba vozišča, kar je bilo tako v skladu s cestnoprometnimi pravili, kot tudi s tedaj veljavnimi vojaškimi pravili. Neprerekana je tudi ugotovitev, da je tega dne prvotožnik vodil skupino vojakov ponoči po desnem robu cestišča v okviru opravljanja vojaške službe. Vse te ugotovitve je potrebno dopolniti še z dejstvi, ki so tudi pomembne za pravilno presojo spora: prvotožnik je vložil odškodninsko tožbo v letu 1987 pri Občinskem sodišču v Zadru, njegova starša pa sta vložila odškodninsko tožbo leto dni kasneje in se je zadeva obravnavala združena pod opr. št. P 2514/87. Tožba je bila vložena proti trem toženim strankam in sicer državi SFRJ, takrat zastopani po Vojnem pravobranilstvu, zavarovalnici ZOIO "C." Zagreb, filiala Zadar in proti vozniku osebnega avtomobila A. N.; postopek pred tem sodiščem je po navedbi tožeče stranke neformalno prekinjen do rešitve vprašanja pravnega nasledstva bivše SFRJ. Po sprejetju Zakona o dopunama Zakona o obveznim odnosima (Narodne novine št. 53/91 do 7/96) dne 22.10.1999, ki ureja v določbi novega 184.b člena odgovornost Republike Hrvatske za škodo, nastalo v bivši SFRJ, za katero je odgovarjala bivša SFRJ, pa se postopki za povrnitev škode, nastale v bivši SFRJ, ki se vodijo proti Republiki Hrvatski kot pravni naslednici bivše SFRJ, prekinejo tudi formalno. Skratka, dejstvo je, da je bil tožnik poškodovan že v letu 1985, kot vojak bivše JLA, zaradi posledic prometne nesreče, odškodnino pa uveljavlja tudi v pravdnem postopku pred sodiščem v Zadru. Vse to vpliva na materialnopravno zapletenost obravnavane zadeve, saj je poleg ugovora o vrsti odgovornosti ter njeni višini predvsem sporno med strankama, ali je tožena stranka pasivno legitimirana v tej zadevi, ali je podana litispendenca ter je terjatev tožeče stranke zastarana. Vsa ta vprašanja, ki so bistvo spora med strankama, je sodišče prve stopnje v zadostnem obsegu in razumljivo pojasnilo ter po presoji pritožbenega sodišča pravno pravilno odločilo v zadevi. Pri tem pritožbeno sodišče ni ugotovilo v sodbi takih kršitev procesnih pravil, ki jih v pritožbi zatrjujeta obe pravdni stranki in se nanašata na določbo 13. točke drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (ZPP/77, katerega določbe je potrebno uporabiti na podlagi prvega odstavka 498. člena sedaj veljavnega Zakona o pravdnem postopku). Obrazložitvi sodbe kot celoti ni mogoče očitati nejasnosti, niti kontradiktornosti, prav tako ne medsebojnih nasprotij v razlogih sodbe. Učinek obstoja pravde (litispendence) je, da glede istega zahtevka med istima strankama ni dopustna nova tožba (194. člen ZPP/77). Glede identitete zahtevka sodišče prve stopnje v sodbi nima posebnih ugotovitev, sklepati pa je, da glede škode nastale tožniku zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja po vložitvi tožbe v tej zadevi, te identitete ni. Pomembnejše je vprašanje, ali gre za identiteto strank glede na postopek, ki ga tožniki vodijo pred hrvaškim sodiščem. S Temeljno ustavno listino o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije in z Ustavnim zakonom za izvedbo te listine (Ur. l. RS, št. 1/91-I) je Republika Slovenija prevzela vse pravice in dolžnosti, ki so bile z Ustavo RS in Ustavo SFRJ prenešene na organe SFRJ, organi RS pa so prevzeli izvrševanje teh pravic. Tožnik je res najprej zahteval odškodnino od SFRJ, takrat "svoje" države, o odškodninski obveznosti SFRJ pa ni odločeno, niti ni odškodnina plačana. V kolikor bi pritrdili stališču tožene stranke, da je prevzem pravic in dolžnosti po osamosvojitvi od bivše zvezne države, posebna oblika litispendence, katere predmet ni istovetnost pravnih oseb, marveč istovetnost pravic in dolžnosti oziroma pravnih položajev, potem bi tožeča stranka vsekakor morala počakati na bodočo delitveno bilanco med novo nastalimi državami. Ker pa vprašanje pravnega nasledstva države SFRJ še ni rešeno, Republika Slovenija pa je le ena od držav v okviru bivše SFRJ, ki čaka na rešitev pravnega nasledstva, je v tej situaciji ni mogoče šteti za pravno naslednico bivše SFRJ zato, ker je s prej citiranimi zakoni prevzela med ostalim tudi pravice in dolžnosti, ki so nastale v zvezi z delovanjem JLA. Procesni učinek litispendence (pred tujim sodiščem) v tej zadevi zato ni upošteven ugovor, ki ga tožena stranka v pritožbi izpostavlja. Njena pasivna legitimiranost pa tudi ne more biti vprašljiva, poleg pravilnih razlogov, ki jih o tem vsebuje prvostopna sodba, je treba le ponovno opozoriti na pravno mnenje, sprejeto na občni seji Vrhovnega sodišča RS dne 19.6.1997, ki glasi: "Za škodo, ki jo je pretrpel državljan Republike Slovenije med služenjem vojaškega roka v nekdanji JLA, odgovarja po osamosvojitvi Republika Slovenija, ne glede na to, na katerem ozemlju je bil škodni dogodek". V zvezi z ugovori tožene stranke v pritožbi, ki opozarja na domnevne neskladnosti v obrazložitvi ugovora litispendence ter ugovora pomanjkanja pasivne legitimacije, je treba opozoriti na pravilno stališče prvostopnega sodišča, povzeto po sodni odločbi, ki je bila podlaga citiranemu pravnemu mnenju, da Republika Slovenija nastopa kot udeleženka civilnopravnega razmerja, ki mora upoštevati načela pravne države. Sodišče druge stopnje sprejema tudi pravno razlago prvostopnega sodišča glede ugovora zastaranja odškodninskega zahtevka tožnikov. Časovno zaporedje dogodkov, pomembnih za odločitev o tem vprašanju, je sledeče: - do škodnega dogodka je prišlo dne 10.6.1985, - kazenska sodba zoper voznika A. N. je postala pravnomočna dne 20.5.1988, - razpad bivše federacije leta 1991 - v razmerju do Republike Slovenije 25.6.1991 (osamosvojitev Republike Slovenije), - tožba v tej zadevi je bila vložena dne 28.9.1995. Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR)ureja zastaranje v določbah členov 360 do 393, pri čemer sta za zastaranje odškodninskih terjatev v 376. členu določena subjektivni in objektivni (absolutni) zastaralni rok, določba 377. člena ZOR pa v primeru, če je odškodninska terjatev za škodo povzročena s kaznivim dejanjem, daje pravno varstvo oškodovancu in ga varuje pred možnostjo, da bi njegov odškodninski zahtevek zastaral, še preden bi zastaral kazenski pregon za kaznivo dejanje, s katerim mu je bila povzročena škoda. Objektivni zastaralni rok iz drugega odstavka 376. člena ZOR se računa od dneva, odkar je škoda nastala, ta rok torej ni vezan na to, ali je v tem času oškodovanec izvedel za škodo in za njenega storilca. Ob ugotovitvah izvedencev medicinske stroke, ki jih sodišče prve stopnje pravilno povzema, je tožniku škoda nastala pred 28.9.1990, ko je potekel absolutni zastaralni rok, razen glede škode, ki mu je nastala s poslabšanjem zdravstvenega stanja spomladi 1998, kar bo opisano v nadaljevanju. Da je tožeča stranka šele z dnem 25.6.1991 imela možnost vložiti tožbo zoper toženo stranko, na tek tega zastaralnega roka ne vpliva. Razlagi pritožbe tožeče stranke, da odškodninska terjatev ni zastarala, ker je tožena stranka le vstopila v pravni položaj takrat razpadle SFRJ in da je vložena tožba v letu 1987 in 1988 pred sodiščem v Zadru pretrgala zastaranje istega odškodninskega razmerja, ni mogoče slediti. Zastaralni rok je pretrgan za odškodninsko terjatev, ki jo tožeča stranka uveljavlja pred sodiščem v Zadru (388. člen ZOR), saj bi v nasprotnem primeru tožena stranka uspela z ugovorom litispendence. Odgovoriti je potrebno še na pritožbene očitke tožene stranke, ki se ne strinja z zaključki prvostopnega sodišča o obstoju objektivne odgovornosti tožene stranke. Sodišče druge stopnje se pridružuje razlogom, ki jih je v tej smeri podalo prvostopno sodišče. Škodni dogodek je tudi po ugotovitvi tožene stranke nastal, ko je tožnik izvrševal vojaško dolžnost. Bil je vodja skupine vojakov, ki je hodila ponoči po cesti Zadar - Benkovac in tožnik je kot vodja skupine vojakov hodil nekoliko bolj levo, glede na skupino. Res bi v vsakdanjem življenju hojo posameznika ob robu ceste, četudi ponoči, težko opredelili kot nevarno dejavnost. Res je tudi, da sodna praksa nevarno dejavnost kot pravni standard opredeljuje kot takšno dejavnost, ki v konkretnih okoliščinah pomeni po svoji naravi in načinu opravljanja povečano nevarnost za nastanek škode na življenju in zdravju ljudi. Poudariti pa je treba ravno konkretne okoliščine dogodka, ki so bile v tem, da je prvotožnik služil vojaški rok, kar je bila takrat njegova obveznost, pri tem pa se je moral ravnati po takrat veljavnih predpisih oz. pravilih vojske, ker je v nasprotnem primeru lahko kršil vojaško disciplino (v času škodnega dogodka veljavni Zakon o službi v oboroženih silah, Ur. l. SFRJ, št. 7/85 - ZSOS). V teh okoliščinah pa tudi po mnenju sodišča druge stopnje prej opisano gibanje vojakov pred škodnim dogodkom predstavlja takšno dejavnost, ki pomeni povečano nevarnost za nastanek škode na življenju in zdravju ljudi, torej nevarno dejavnost (173. člen ZOR). Tožena stranka se v pritožbi skuša razbremeniti svoje odgovornosti v smislu 177. člena ZOR, ko poudarja, da je voznik osebnega vozila izključno odgovoren za nezgodo, torej da je škoda nastala izključno zaradi dejanja tretjega, deloma pa naj bi bila podana tudi prvotožnikova soodgovornost. Za slednje v izvedenih dokazih ni prav nobene podlage, tudi pritožba ne nudi dokazov, da se je tožnik pred nezgodo gibal v nasprotju s predpisi. Kar se tiče odgovornosti obsojenega voznika osebnega vozila, kar v danem primeru pomeni konkurenco dveh objektivnih odgovornosti, pa je že prvostopno sodišče pojasnilo, da bi tožena stranka morala dokazati, da ravnanja tretjega (voznika osebnega vozila kot povzročitelja nesreče), ni mogla pričakovati in se posledicam ne izogniti ali jih odstraniti. Odgovornost tožene stranke za nastalo škodo torej ni izključena, pri čemer je v primeru konkurence več odgovornosti, ki jo nakazuje pritožba, potrebno opozoriti na določilo četrtega odstavka 177. člena ZOR. Tožena stranka je tožeči stranki odškodninsko odgovorna le za tako imenovano "novo" negmotno škodo zaradi poslabšanja prvotožnikovega zdravstvenega stanja, do katerega je prišlo tekom tega postopka. Obe pravdni stranki neutemeljeno izpodbijata višino prisojene odškodnine, s tem, da je po mnenju tožeče stranke prenizka, po mnenju tožene stranke pa pretirana. Tožnik je ob samem škodnem dogodku, ko je bil star komaj 19 let, utrpel izjemno hude telesne poškodbe, ki so mu pustile trajne posledice telesno, predvsem pa duševno (hujša psihoorganska prizadetost). Izvedenski mnenji izvedencev medicinske stroke dr. E. S. in prof. dr. J. L. natančno opisujeta poškodbe in posledice nezgode z dne 10.6.1985, ki jih je utrpel tožnik, pri čemer sta bili mnenji izdelani v letu 1990 in 1991. Zadostno podlago za odločitev o višini odškodnine za škodo, ki je prvotožniku nastala zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja v letu 1998, pa je imelo sodišče prve stopnje v izvedenskih mnenjih izvedencev dr. E. S. in izvedenca dr. S. Z. (obe mnenji izdelani v letu 1999) ter seveda v primerjavi tožnikovega zdravstvenega stanja glede na vsa štiri izvedenska mnenja. Sodišče prve stopnje je poleg podrobne analize izvedenskih mnenj upoštevalo pri odločitvi tudi izpovedi prvotožnikovih staršev. Da ne bi po nepotrebnem ponavljalo, se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje na podrobno obrazložitev prvostopnega sodišča, iz katerega izhaja nedvomno podano poslabšanje tožnikovega zdravstvenega stanja. Povzeti je le, da se je že tako hudo telesno in duševno prizadetemu prvotožniku zdravstveno stanje še poslabšalo. Ne samo pojav psihoz, poslabšala se je tudi tožnikova samostojnost pri izvajanju življenjskih aktivnosti, kar pomeni za prvotožnika izjemno hudo telesno in duševno trpljenje (ne zmore več sam hoditi, stalno je odvisen od tuje pomoči, okončine ima trde, ima težave s spanjem, uhaja mu voda, ne zmore se več sam obleči, potrebna so in bodo nadaljnja psihiatrična zdravljenja ob vsakokratnem izbruhu psihoze). Brez dvoma se je tožniku telesno in duševno zdravje povsem porušilo, kar opravičuje višino prisojene odškodnine, ki je glede na opisano pravilno določena v enotnem znesku, ne glede na posamezne vrste odškodninskih postavk. Po merilih 200. in 203. člena ZOR je višina odškodnine primerljiva s prisojenimi odškodninami za podobne "katastrofalne" škode. Sodišče druge stopnje je zato zavrnilo obe pritožbi kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, ker meni, da niso podani pritožbeni razlogi, niti ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (368. člen ZPP/77).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 680/2002
• VSL sklep I Cpg 423/2004
• VSL sklep I Cpg 1404/99