VSL sodba II Cp 1507/2000

Jedro

Naročnik in izvajalec del na nepremičnini odgovarjata solidarno tretjemu za škodo, ki sta mu jo povzročila v zvezi z izvajanjem del.

 

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se v zavrnilnem delu sodba spremeni tako, da je zavezanka za plačilo nerazdelno z drugim tožencem tudi prva toženka V. S., da se določi rok plačila 15 dni, ter v stroškovnem delu tako, da je tožena stranka nerazdelno dolžna povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 21.885,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 7.6.2000 do plačila, v 15 dneh. Sicer se pritožba zavrne in se sodba v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo drugemu tožencu, da je dolžan plačati tožniku znesek 161.343,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 7.6.2000 dalje do plačila, višji tožbeni zahtevek zoper drugega toženca in v celoti zoper prvotoženko je zavrnilo, tožniku naložilo v povrnitev prvi toženki pravdne stroške v znesku 38.506,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje sodbe dalje do plačila, drugemu tožencu pa v povrnitev pravdne stroške tožniku v znesku 8.713,00 SIT, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila. Zoper sodbo se je v roku pritožil tožnik, laično, brez navedbe pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v celoti razveljavi, da se mu priznajo in povrnejo vsi dosedanji sodni stroški in da je V. S. soodgovorna za delo in posledice nestrokovnega ali malomarnega dela delavca, ki ga je na to razporedila. V pritožbi navaja, da sodišče prve stopnje pri ugotovitvi dokaznih predlog ni bilo objektivno in je v glavnem upoštevalo predloge tožene stranke in njihovih prič. Verjame v objektivnost tričlanske komisije Zavoda za gozdove. Očita, da so vsi cenilci cenili po navodilih g. Š. Našteva pomanjkljivosti v delu policije pri obravnavi požara. Ponovno zahteva, da se cenitev škode zaupa Biotehnični fakulteti, da cenilec na sodišču razloži cenitev, da naj cenilec pride na podpis pogodbe na ocenjeno vsoto in izvrši sanacijo pogorišča, da naj sodišče samo opravi ogled in si ustvari svojo oceno, da se da vabilo gozdarski inšpekciji, da se upošteva ponudbo Biosana za sanacijo pogorišča, predloži tabelo za obrestne mere Gorenjske banke in dodatna pojasnila za divjo češnjo. Graja zadnjo cenitev izvedenca. Ker pozna družino S., je tožnik prepričan, da od drugega toženca ne bo mogel izterjati niti tolarja odškodnine, sicer pa drugi toženec, ki je sin prve toženke, vsa dela opravlja po nalogu lastnice, prve toženke. Glede stroškov postopka navaja, da je tožnik imel svojo cenitev, kateri je tožena stranka oporekala. Pritožba je delno utemeljena. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je prva toženka lastnica zemljišča, na katerem je njen sin, drugi toženec, dne 4.4.1995 s požiganjem praproti, vejevja in trnja to zemljišče čistil in od kjer se je zaradi nepazljivosti drugega toženca ogenj razširil na sosednje gozdno zemljišče, last tožnika in kjer je požar povzročil v tem postopku obravnavano škodo. Je pa napačno uporabilo materialno pravo, ko je za povzročeno škodo spoznalo za odgovornega le drugega toženca, češ da je on kuril, brez vednosti prve toženke. Ob pravilni uporabi materialnega prava sta namreč odgovorna za povračilo škode oba toženca. Po 207. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) odgovarjata solidarno tretjemu za škodo naročnik in izvajalec del na nepremičnini, ki sta mu jo povzročila v zvezi z izvajanjem del. Nedvoumno je, da je drugi toženec dne 4.4.1995 s kurjenjem čistil zemljišče, last prve toženke, torej je na zemljišču izvajal redna gozdna dela, bil je izvajalec del na nepremičnini. Nedvoumno je nadalje tudi, da je prva toženka kot lastnica zemljišča zaupala opravo del na svoji nepremičnini svojemu sinu, drugemu tožencu in je bila torej naročnica del. Sicer je možno, da prva toženka drugemu tožencu ni konkretno odredila čiščenja zemljišča s požiganjem tistega dne, ampak jo je šteti za naročnico del že na podlagi dejstva, da je prepustila opravljanje gozdnih del na navedeni nepremičnini drugemu tožencu na splošno. Nadalje je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, na kar pritožbeno sodišče v smislu drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pazi po uradni dolžnosti, ko v izreku sodbe ni določilo v skladu s 313. členom ZPP roka izpolnitve. Ta rok je za izpolnitev denarne obveznosti 15 dni. V celoti pa so neutemeljene pritožbene navedbe tožeče stranke, ki se nanašajo na ugotovljeno višino škode, ki jo je tožnik utrpel s požiganjem dne 4.4.1995. V kolikor v zvezi z ugotavljanjem višine škode tožeča stranka v pritožbi navaja nova dejstva in predlaga nove dokaze, so ta dejstva in dokazi neupoštevni v skladu s prvim odstavkom 337. člena ZPP. Tožnik namreč ni izkazal, da brez svoje krivde ni mogel teh dejstev navesti in predlagati dokazov že v postopku na prvi stopnji. V kolikor pa so bila dejstva in dokazi sodišču prve stopnje ob izdaji izpodbijane sodbe iznesena in predlagana, jih je sodišče prve stopnje upoštevalo pravilno in v dovolj velikem obsegu, tako, da je pravilno in popolno ugotovilo dejstva, pomembna za odločitev o tožbenem zahtevku po višini in v tem delu podalo v sodbi dovolj obširne in prepričljive razloge, katere pritožbeno sodišče sprejema in se nanje, v izogib ponavljanju, sklicuje. S tem so podani tudi odgovori na pritožbene navedbe v zvezi z ugotavljanjem višine nastale škode. V pojasnilo tožeči stranki, zakaj je njen zahtevek po višini nesprejemljiv, ker je močno pretiran, pritožbeno sodišče opozarja na podatek iz izvedenskega mnenja M. Š. glede vrednosti gozdnega zemljišča. Nedvoumno je nesprejemljivo, da bi bila škoda zaradi požara nekajkrat višja, kot je vrednost zemljišča, vključno z dokaj obsežno lesno maso. Tožnikovo pogorelo zemljišče pa ni bilo niti načrtno pogozdeno, pred nekaj leti izsekano in ne posebno urejeno. Irelevantnega pomena za odločitev o pritožbi so pritožbene navedbe v zvezi s pomanjkljivim delom policije ob obravnavi požara in se zato pritožbeno sodišče o njih ne izjavlja. Prav tako se ne izjavlja o zatrjevanem vplivu g. Š. pri cenitvah, ker glede teh trditev tožeča stranka ne ponuja ustreznih dokazov. Pritožbeno sodišče je zato, pri čemer ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi v smislu drugega odstavka 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, pritožbi tožeče stranke ugodilo, v kolikor je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo in temu ustrezno sodbo v izpodbijanem delu spremenilo, v kolikor pa pritožba ni utemeljena, je sodbo potrdilo (4. točka 358. člena in 353. člen ZPP). Posledično spremembi sodbe se je spremenil tudi uspeh pravdnih strank v postopku in zato je pritožbeno sodišče skladno novo ugotovljenemu uspehu v pravdi spremenilo tudi odločitev o pravdnih stroških. Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker tožeča stranka teh stroškov ni priglasila in specificirala.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 1009/2001
• VSK sodba I Cp 753/2003
• VSL sklep II Cp 625/2005