VSL sklep II Cp 395/2000

Jedro

Dokaz z vpogledom v spis v drugi zadevi je le dokaz o vodenju postopka in v njem opravljenih procesnih dejanjih, ne nadomesti pa neposredne izvedbe dokazov o spornem dogodku. Zato sodišče s tem, ko ugotovi dejansko stanje na podlagi dokazov, ki jih v postopku ni izvedlo, strankam ne da možnosti obravnavanja pred sodiščem.

 

Izrek

Pritožbam se ugodi, izpodbijana sodba in sklep se razveljavita ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje toženima strankama naložilo, naj tožniku solidarno plačata odškodnino v znesku 1.712.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.5.1993 dalje, višji tožbeni zahtevek pa je sodišče prve stopnje zavrnilo. Tožnik je zahteval plačilo odškodnine za gmotno škodo v znesku 2.190.000,00 SIT, in sicer 2.140.000,00 SIT za škodo na avtu in 50.000,00 SIT zaradi izgube diapozitivov in pošte, ter odškodnino za negmotno škodo v znesku 150.000,00 SIT, in sicer 30.000,00 SIT za strah in 120.000,00 SIT za telesne bolečine. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo odškodnine za gmotno škodo glede na ugotovljeni 80% prispevek drugega toženca k nastanku škode, medtem ko je zahtevek glede negmotne škode v celoti zavrnilo. Sodišče prve stopnje je toženima strankama še naložilo, naj tožniku solidarno povrneta njegove pravdne stroške v znesku 177.774,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.10.1999 dalje, z izpodbijanim sklepom pa je zavrnilo tožnikov predlog za oprostitev plačila sodnih taks. Proti takšni sodbi so se pritožile vse pravdne stranke, vsaka v delu, v katerem v pravdi ni uspela, tožnik pa se je pritožil tudi proti sklepu. Tožnik se pritožuje zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, naj jo v zavrnilnem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Predlaga tudi, naj sodišče druge stopnje spremeni izpodbijani sklep in ga oprosti plačila sodnih taks. Navaja, da je odločilno vprašanje, katera luč je gorela, ko je v križišče zapeljal drugi toženec. Izvedenec je izdelal časovno analizo prometne nezgode in ugotovil, da je drugi toženec vozil neprevidno, agresivno, s hitrostjo 90 km/h pri omejitvi hitrosti 60 km/h. Če bi vozil z dovoljeno hitrostjo, bi lahko z zaviranjem preprečil nezgodo, tožnik pa bi pravočasno prečkal smer njegove vožnje. Izvedenec je nadalje ugotovil, da je tudi tožnik vozil neprevidno, vendar je treba upoštevati še, da je drugi toženec zapeljal v križišče, ko je zanj že gorela rdeča luč, za tožnika pa rumena puščica za zavijanje v levo. Ker iz izvedenskega mnenja ni mogoče napraviti zaključka o stanju semaforjev, je toliko pomembneje, da se zaslišijo in med seboj soočijo priče. Tožnikov sopotnik M. P. je v kazenskem postopku natančno pojasnil okoliščine nezgode, medtem ko uradni zaznamek policije nima nobene teže. Če je sodišče dvomilo o njegovi izpovedbi, bi ga moralo naknadno zaslišati. Da je gorela rumena puščica je izpovedal tudi T.P., a se tudi tu sodišče sklicuje na uradni zaznamek. Priča I. G. je na zaslišanju 28.9.1993 povedal, da je ob trčenju že stal avto zaradi rdeče luči v smeri iz Centra proti Črnučam, torej je drugi toženec zapeljal v rdečo luč. Nadalje je napačen zaključek sodišča glede kazenske odgovornosti drugega toženca in tožnika. Medtem ko je bil proti tožniku postopek ustavljen, ko se je izkazalo, da je nezgodo povzročil drugi toženec, je bil proti slednjemu ustavljen zaradi zastaranja. Glede na to je drugi toženec v celoti odgovoren za škodo in tožnikova eventualna alkoholiziranost ni v vzročni zvezi z nesrečo. V vsakem primeru pa je tožnik šele po nesreči in v družbi M.R. spil nekaj požirkov žgane pijače, potem pa ga je policija napotila na odvzem krvi. Sodišče je tudi zmotno zavrnilo njegov odškodninski zahtevek za izgubo diapozitivov in pošte oziroma dokumentov. Škoda je dokazana z njegovima izpovedbo in dopisom policiji, v katerem je tudi navedel vrednost stvari. Sodišče je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka, ker ni izvedlo dokazov in ni upoštevalo listin, ki škodo dokazujejo. Sodišče ga tudi ni zaslišalo o telesnih bolečinah in strahu. Postavitev izvedenca medicinske stroke glede na višino zahtevka ne bi bila v skladu z načelom ekonomičnosti postopka, ZPP pa tudi ne pozna obveznih dokaznih sredstev. Prva tožena stranka se pritožuje zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevku ugodi le za znesek 428.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Navaja, da je sokrivda za nezgodo 80 : 20 v breme tožnika. Tožnik je pričel z zavijanjem v levo, ko je bil drugi toženec že znotraj križišča, sočasno pa je gorela zelena luč za oba. Tožnik bi toženca lahko pravočasno zagledal in ustavil. Druga tožena stranka se pritožuje zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek zavrne, podrejeno pa, naj jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče kot dokaz glede temelja zahtevka uporabilo izvedensko mnenje, izdelano za potrebe kazenskega postopka, ki ga drugi toženec nikoli ni sprejel. Za potrebe kazenskega postopka izdelujejo izvedenci drugačna mnenja, saj se v dvomu odločajo v korist obdolženca, kar pa ne more veljati za civilni postopek. Izvedensko mnenje vsebuje tudi nelogičnosti, kot je npr. ugotovitev, da bi drugi toženec z zaviranjem lahko preprečil nezgodo, če bi vozil 75 km/h. Če bi vozil 60 km/h pa bi prišel do točke trčenja, ko bi jo vozilo tožnika že zapustilo. Izvedenec hkrati ugotavlja, da pri hitrosti 60 km/h drugi toženec do mesta trčenja ne bi mogel zavreti, v zaključku pa, da bi lahko to storil celo pri hitrosti 75 km/h. Kritično situacijo je nedvomno povzročil tožnik, ki je, ne da bi se prepričal, ali lahko to varno stori, zavil in presekal pot drugemu tožencu, ki je pravilno vozil po prednostni cesti, ko je na semaforju zanj še gorela zelena luč. Tudi če je drugi toženec prekoračil dovoljeno hitrost, je do nesreče prišlo zaradi nepravilne vožnje tožnika, ki ji je botrovala vinjenost. Ni mogoče zaključiti, da je tožnik tako zavijal po minimalni poti. Izvedenec ne bi smel svojega mnenja opreti na tožnikove izjave, medtem ko sodišče ni verjelo njegovi izpovedbi in izpovedbam njegovih prič. V preiskavi je bila zaslišana tudi edina priča, ki ni povezana z nobeno od pravdnih strank, in sicer I.G.. Ta je pojasnil, da se tožnik ni prepričal, ali je križišče prosto, in je zapeljal vanj, ko je bil drugi toženec že v križišču. Glede višine škode pa drugi tožnik opozarja, da temelji na izračunu za totalno škodo, tako da je potrebno ugotoviti vrednost vozila v času sojenja in ne na dan nastanka škode skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pritožbe so utemeljene. Sodišče prve stopnje je bistveno kršilo določbe pravdnega postopka v smislu 8. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99), saj je dejansko stanje ugotovilo na podlagi dokazov, ki jih v postopku ni izvedlo, s čimer je kršilo načelo neposrednosti (4. člen ZPP) in strankam ni dalo možnosti obravnavanja pred sodiščem. Sodišče odredi izvedbo dokazov s sklepom in jih izvede na glavni obravnavi (217. in 287. člen ZPP). Iz zapisnikov o narokih za glavno obravnavo in iz v sodbi povzetih dokaznih sklepov ter razlogov sodbe je razvidno, da je sodišče prve stopnje kot dokaze med drugim vpogledalo kazenske spise proti tožniku oziroma drugemu tožencu, vodene zaradi škodnega dogodka, ki je predmet te pravde. Nato pa je zmotno oprlo tako svojo dokazno oceno glede verodostojnosti prič, ki jih je samo sicer zaslišalo, kakor tudi svoj zaključek o odločilnih dejstvih na izjave in izpovedbe le-teh, dane v kazenskem in predkazenskem postopku. Medtem pa I.G. sploh ni zaslišalo, je pa na njegovo izpovedbo v kazenskem postopku oprlo ugotovitve glede tožnikove vinjenosti, poteku njegovega zavijanja in prometni signalizaciji. Sodišče druge stopnje poudarja, da je lahko spis o drugem postopku le dokaz o tem, da je bil tak postopek voden in katera procesna dejanja so bila v njem opravljena, njegov vpogled pa ne pomeni ponovitve dokazov, ki so bili izvedeni v tem postopku, tako da jih tudi sodišče ne more ocenjevati, kot da bi jih samo izvedlo, in nanje ne opreti svojih ugotovitev o odločilnih dejstvih. Nadalje je sodišče prve stopnje svojo odločitev o temelju obveznosti oprlo še na izvedensko mnenje J.S., ki je bil kot izvedenec postavljen v kazenskem postopku proti tožniku. Na podlagi določbe 244. člena ZPP postavi izvedenca pravdno sodišče. Eventualno bi sodišče prve stopnje moralo v soglasju s strankami takšno izvedensko mnenje vsaj prečitati na glavni obravnavi oziroma z njim seznaniti stranke ter jim tako omogočiti, da se o njem opredelijo. Sodišče druge stopnje nadalje posebej ne odgovarja na pritožbene navedbe, saj glede na zgornje razloge niso bile odločilnega pomena za preizkus izpodbijane sodbe. Vseeno pa še poudarja, da je utemeljeno pritožbeno stališče tožnika, da za odločitev o odškodnini zaradi nepremoženjske škode ni obvezna izvedba dokaza z izvedencem. Sodišče odloči, katera dejstva so dokazana, po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka (8. člen ZPP). Sodišče prve stopnje bi zato moralo o zahtevku odločiti na podlagi dokazov, ki jih je predlagal tožnik. Sodišče prve stopnje je nadalje zmotno zavrnilo tožnikov predlog za oprostitev plačila sodnih taks, ker ta ni predložil ustreznih listin. Tudi glede pogojev za oprostitev plačila sodnih taks velja načelo proste presoje dokazov. Sodišče prve stopnje bi zato moralo tožnika vsaj zaslišati in v primeru, da niti v novem postopku ne bo predložil listin, navedenih v 169. členu ZPP oziroma v 13. členu Zakona o sodnih taksah (ZST, Ur. l. SRS, št. 1/90, in RS, št. 14/91, s spremembami in dopolnitvami), v zvezi s tem oceniti njegove navedbe. V novem sojenju bo sodišče prve stopnje moralo na podlagi neposrednega zaslišanja prič in drugih dokazov, ki jih bo na predlog strank samo izvedlo, predvsem ugotoviti vsa odločilna dejstva za uporabo določb 178. člena ZOR; to je, ali je drugi toženec kršil prometne predpise in ali je ta kršitev v vzročni zvezi s prometno nesrečo in s škodo, ali je kršil prometne predpise tudi tožnik in je tudi njegova kršitev v vzročni zvezi s škodnim dogodkom ter v kakšnem sorazmerju odgovarja vsak od njiju za škodo, ali pa, da za nesrečo ni kriv nobeden in odgovarjata po enakih delih. Ponovno bo moralo tudi odločiti o temelju obveznosti prve tožene stranke. Nato pa, če bo ugotovilo, da je zahtevek po temelju vsaj delno utemeljen, ugotoviti še pravno priznano škodo in odločiti o višini odškodnine. Če sodišče prve stopnje katerega od odločilnih dejstev ne bo moglo ugotoviti, naj o njem odloči v skladu s pravilom o dokaznem bremenu (215. člen ZPP). Sodišče druge stopnje je zato vsem trem pritožbam ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo na podlagi 1. odstavka 354. člena ZPP, izpodbijani sklep pa na podlagi 3. točke 365. člena ZPP, in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma v nov postopek. Sodišče druge stopnje je odločitev o stroških pritožbenega postopka pridržalo za končno odločbo na podlagi 3. odstavka 165. člena ZPP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cpg 1037/2002
• VSL sklep III Cp 1822/2000
• VSL sklep II Cpg 1057/99