VSL sklep I Cp 1952/2000

Jedro

Če je bilo stanovanje dodeljeno enemu od zakoncev glede na potrebe celotne družine (zlasti npr. kot solidarnostno stanovanje), je treba tudi pravico do privatizacije stanovanja ne oziraje se na to, kdo od zakoncev jo je realiziral, upoštevati kot skupno premoženje zakoncev.

 

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje drugemu sodniku. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek, da spada dvosobno stanovanje v 6. nadstropju stanovanjske hiše v Ljubljani, v skupno premoženje strank, ter da sta njuna deleža enaka. Tožnika je zavezalo, da mora toženki povrniti 299.001,00 SIT stroškov postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 13.9.2000 dalje. Zoper to sodbo se zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materilanega prava pritožuje tožnik in navaja, da se je sodišče brez potrebe ukvarjalo z vprašanjem plačevanja oziroma neplačevanja preživine. Do problemov v zvezi s tem je prišlo šele po razvezi zakonske zveze v letu 1994. Nihče od zaslišanih pa ni povedal, da tožnik pred razvezo ni prispeval za preživljanje družine. Zmotna je tudi ugotovitev, da tožnik ni bil zainteresiran za nakup stanovanja ter da je prišlo do nesporazumov v zakonski zvezi. Do nesporazumov je namreč prišlo šele leta 1994 (ko se je toženka navezala na drugega moškega). Pred tem pa sta stranki živeli v normalni in urejeni zakonski zvezi. Odnosi med njima so bili zgledni in celo prvostopno sodišče je ugotovilo, da sta stranki živeli skupaj ter da sta do "kraha" v zakonski zvezi imeli tudi denar skupaj. Zmotna je tudi ugotovitev, da je bilo tega denarja malo. Denarja sicer res ni bilo veliko, saj sta stranki po preselitvi v novo stanovanje morali stanovanje opremiti, kupila sta avto, seveda pa je imela tudi družina sama zase svoje potrebe. Prav zato pa je tožnik vedno delal ne samo v službi, temveč tudi dodatno. Celo iz izpovedbe M. G. izhaja, da je tožnik vseskozi veliko delal. Ne le da je obdeloval vrt, delal je tudi prikolice in jih prodajal. Ko je bil na Zavodu za zaposlovanje je imel dovolj priložnosti, da je delal še več. Nelogična je toženkina trditev, da je tožnik leta 1991 samo poležaval in gledal vojno v Bosni na televiziji. V letu 1991 namreč vojne v Bosni še ni bilo. Nelogično je tudi, da bi tožnik, katerega zakonska zveza je bila v tistem času še povsem normalna, kar naenkrat začel zanemarjati družino in njene potrebe. Pri tem naj vi mu bilo po mnenju sodišča tudi očitno povsem vseeno, kaj bo s stanovanjem, ki je bilo dodeljeno vendarle njemu kot imetniku stanovanjske pravice. Očitno sta se stranki glede stanovanja morali nekaj dogovarjati, saj je tožnik moral dati izjavo, da lahko stanovanje kupi toženka. Nelogično je, da bi tožnik v času urejene zakonske zveze prepustil toženki v celoti nakup stanovanja in preživljanje družine, potem ko je bilo stanovanje kupljeno, pa je naenkrat zopet začel delati pri drugih ljudeh in služiti denar. Toženka prikazuje zadevo tako, kot da se je sama odločila za nakup stanovanja in kot da tožnik ne bi dal soglasja za nakup stanovanja. Če že ne prej, sta se stranki vsaj takrat, ko je bilo treba dati soglasje za nakup stanovanja, morali dogovoriti, kako bo z nakupom. Toženka o tem ni vedela ničesar, temveč je le nelogično trdila, da je s svojimi izključnimi sredstvi kupila stanovanje. Odprto pa je ostalo vprašanje, ali se je o nakupu s tožnikom kaj pogovarjala, ali mu je predočila, da je potrebno zbrati kupnino, ter ali je tožnik to sodelovanje odklonil in pustil toženki, da se za nakup sama odloči. Toženka je odškodnino prejela šele potem, ko je bilo stanovanje že kupljeno. V odgovoru na tožbo je zatrjevala, da je kupnino za stanovanje plačala z odškodnino, in šele potem, ko je tožnik opozoril, da je odškodnino prejela kasneje, je začela trditi, da si je denar od tete sposodila v mesecu decembru. Če bi bilo res, kar trdi toženka, bi že v odgovoru na tožbo navedla, da si je denar sposodila. Nelogična je tudi njena trditev, da si je denar sposodila decembra, ko pa je iz pogodbe jasno, da je bilo treba kupnino plačati šele februarja. Nelogična je tudi trditev, da naj bi ji teta že od dneva preselitve v novo stanovanje dajala mesečno po 300 DEM ter da je toženka od tega prihranila 3.000 DEM. Prihranila je namreč prav toliko, kolikor je od zneska 5.000 DEM še manjkalo do zneska 8.000 DEM, kolikor je stalo stanovanje. Tožnik je že večrat opozoril, da toženkina teta tega denarja ni dajala, saj bi sicer za to vedel tudi on. Bilo bi čudno, da bi eden od zakoncev drugemu to zamolčal. Ta denar naj bi namreč teta začela dajati od preselitve v sporno stanovanje leta 1987 in neverjetno je, da tega toženka tožniku nikoli ne bi omenila. Iz izpovedbe M. G. je razvidno, da je denar dajala toženki izključno za njene potrebe. To pomeni, da ji ga ni dajala za preživljanje, niti za nakup stanovanja in da je torej ta denar, če ga je res dajala, šel za neke posebne toženkine potrebe. Nenavadno je, da bi bilo tega denarja vsak mesec ravno 300 DEM. Sodba ne obrazloži, na kakšen način je ravno od tega denarja toženka prihranila 3.000 DEM (in ne od ostalega denarja, ki ga je prejemala družina). Končno je napačna tudi primerjava zaslužkov pravdnih strank. Nanaša se namreč na obdobje od leta 1990 do leta 1994. Dohodki pravdnih strank po februarju 1992, ko je bilo stanovanje že kupljeno, so namreč irelevantni. Pritožba je utemeljena. Pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje tudi tokrat dejansko stanje zmotno ugotovilo. Ni namreč ocenilo okoliščin, ki jih je kot pomembne za dokazno oceno navedlo pritožbeno sodišče že v prvem razveljavitvenem sklepu: da je bila pogodba o nakupu stanovanja sklenjena 19.12.1991, kupnina pa plačana šele 14.2.1992, zaradi česar naj bi bilo nelogično, da si je toženka denar sposodila že decembra 1991, ter da je toženkina trditev, da si je od tete sposodila 5.000 DEM dvomljiva, ker tega ni zatrjevala že v odgovoru na tožbo. Razen tega je ugotovitev, da tožnik ni prav z ničemer (torej niti z moralno pomočjo) prispeval k nakupu stanovanja, nezanesljiva preprosto že zato, ker je ob nakupu stanovanja decembra 1991 (kot zaenkrat kaže) zakonska zveza pravdnih strank še povsem normalno funkcionirala. Težko si je namreč predstavljati, da tožnik ne bi vedel za toženkine prihranke od tetinih rednih sukcesivnih daril njej ter za tetino posojilo (in za to, da ji ga bo, oziroma da ji ga je toženka vrnila izključno z odškodnino za svojo negmotno škodo), da bo torej stanovanje kupljeno izključno z denarjem, ki predstavlja toženkino posebno premoženje ter da bo zato izključno njeno posebno premoženje. Pritožba zato v tem kontekstu (ki pa ga sodišče prve stopnje ni ocenilo) pravilno opozarja, da sta se stranki glede nakupa stanovanja bržkone morali kaj dogovoriti (tožnik je kot imetnik stanovanjske pravice privolil, da stanovanje pod ugodnimi pogoji Stanovanjskega zakona odkupi toženka); nenavadno se namreč zdi, da bi tožnik privolil, da je stanovanje izključno toženkino. Prav tako bi moralo sodišče ob taki dokazni oceni pojasniti, kako to, da tožnik ni vedel za tetino redno sukcesivno financiranje toženke, ki naj bi trajalo od leta 1987 pa vse do razveze zakonske zveze, kot tudi, zakaj je (oz. naj bi) toženkina teta s tem prenehala prav ob razvezi (kar bi utegnilo kazati, da je denar namenjala celotni družini - torej tudi tožniku in ne zgolj toženki, toliko bolj, ker naj bi od razveze dalje financiranje preusmerila na otroka pravdnih strank). Nepojasnjeno je tudi, zakaj je toženka od denarja, ki naj bi ji ga dajala teta, prihranila ravno 3.000 DEM (torej prav toliko, kolikor je skupaj z odškodnino znašala kupnina za stanovanje), prav tako pa tudi protislovje, da naj bi ji teta denar dajala "zaradi tega, ker je vedela, da so v stiski", hkrati pa za njene (toženkine) izključne potrebe. Vprašljivo je tudi, zakaj je toženka od denarja prihranila 3.000 DEM, če ji je bil dan zaradi stiske njene družine oz. za njene potrebe (katere so te, sodba ne pove, bržkone pa med njih ni mogoče uvrstiti potrebe po odkupu stanovanja, saj se je priložnost za to pojavila šele konec leta 1991). Ker se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo s temi, za dokazno oceno pomembnimi okoliščinami (po drugi strani pa dajalo pomen nepomembnim okoliščinam, kot je npr. to, da se tožnik več let po nakupu stanovanja izogiba plačevanju preživnine), je dejansko stanje zmotno ugotovljeno. Podana pa je tudi nepopolna ugotovitev dejanskega stanja, saj sodišče prve stopnje ni ugotavljalo pomena dejstva, da je šlo za odkup stanovanja po določbah Stanovanjskega zakona (v nadaljevanju SZ) o privatizaciji stanovanj, po katerih je imetnik stanovanjske pravice (oz. z njegovo pisno privolitvijo tudi ožji družinski član) stanovanje odkupil pod zelo ugodnimi pogoji. Pravica imetnika stanovanjske pravice do privatizacije stanovanja je derivat stanovanjske pravice. Čeprav je bila stanovanjska pravica predvsem socialne narave, ni mogoče prezreti tudi njenih premoženjskih elementov, ki so prišli do izraza predvsem pri pravici do privatizacije stanovanja po določbah 117. in nasl. SZ. To pa pomeni, da če je bilo stanovanje dodeljeno enemu od zakoncev glede na potrebe celotne družine (zlasti kot npr. solidarnostno stanovanje), je treba tudi pravico do privatizacije stanovanja, neoziraje se na to, kdo od zakoncev jo je realiziral, upoštevati kot skupno premoženje. Zato bi bilo treba v konkretnem primeru ugotoviti tudi, kakšna je bila tržna vrednost spornega stanovanja v času, ko ga je toženka kupila, oziroma kolikšen odstotek tržne vrednosti stanovanja je predstavljala plačana kupnina ter na tej podlagi izračunati vrednost pravice do privatizacije stanovanja (ki predstavlja skupno premoženje zakoncev). Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja je tako pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje drugemu sodniku (356. člen Zakona o pravdnem postopku). Glede na dosedaj povedano posebni napotki za nadaljnje delo niso potrebni.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba in sklep I Cp 667/99
• VSL sklep II Cp 1185/99
• VSL sodba I Cp 269/2000