VSL sklep I Cp 2135/99

Jedro

S strani toženca zatrjevani plačili sta bili upoštevani pri obračunu in predstavlja vtoževani in prisojeni znesek neplačani del obveznosti po kreditni pogodbi skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

 

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

 

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je razsodilo, da ostane v celoti v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah, opr. št. I 125/98 z dne 8.5.1998, torej da mora toženec plačati upniku znesek 1.185.863,30 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 31.10.1997 do plačila, izvršilne stroške, odmerjene na 12.359,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 8.5.1998 dalje do plačila in nadaljnje pravdne stroške v znesku 42.594,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 6.9.1999 dalje do plačila. Navedeni znesek predstavlja neplačani del obveznosti po kreditni pogodbi med strankama z dne 26.7.1994. Proti sodbi se pritožuje tožena stranka in uveljavlja pritožbeni razlog zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. V pritožbi navaja, da je tožeča stranka dne 31.1.1995 odstopila od posojilne pogodbe in zahtevala poplačilo škode od strani Zavarovalnice X d.d., pri kateri je znesek iz posojilne pogodbe zavarovan in je bila plačana zavarovalna premija Zavarovalnica je pristala na poplačilo škode, kar dokazuje regresni zahtevek z dne 6.4.1995. Vendar zavarovalnica svoje obveznosti ni izpolnila. Toženec je zavarovalnici nakazal 1.400.000,00 SIT, tožeča stranka pa ga je dne 8.4.1997 obremenila za celoten znesek dolga 3.152.284,68 SIT. To pomeni, da zavarovalnica od nakazila dne 30.6.1995 pa do 8.4.1997 zneska 1.400.000,00 SIT ni plačala banki. Vzporedno sta ga izmenično terjali za plačilo tako banka kot zavarovalnica. Sedaj nima nobenega zagotovila od strani zavarovalnice da ga ne bo še naprej terjala za sporni znesek tudi ona. Pritožba ni utemeljena. Pravilno ugotavlja prvostopno sodišče, da je podlaga za zahtevek tožeče stranke kreditna pogodba med strankama št. 4200010 2306/50 z dne 26.7.1994 ter določbe 1065. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) in nadaljnjih, ki predstavljajo zakonsko ureditev kreditnih pogodb med bankami in uporabniki kredita. Po 2. odst. 1066. člena ZOR je odločilna vsebina kreditne pogodbe, v kateri se stranki dogovorita o pogojih, pod katerimi je kredit dan, uporabljen in vrnjen. Pravilno ugotavlja pritožba, da je tožeča stranka odstopila od posojilne pogodbe, kar je bilo v skladu z 12. členom te pogodbe, ker toženec ni plačal zapadlih obveznosti. Za ta primer je bilo s pogodbo dogovorjeno, da sme banka zahtevati vračilo dolga z obrestmi in stroški vred pred potekom roka za vračilo, kar je tudi storila in je v tej pravdi zahtevala povrnitev še neplačanega dela dolga z obrestmi. Res je bilo sklenjeno zavarovanje pri Zavarovalnici X d.d., ki pa svoje obvzenosti po zavarovalni pogodbi ni izpolnila in je odklonila poravnati tožeči stranki njen odškodninski zahtevek zaradi toženčeveg neodplačevanja kredita. Prvostopno sodišče je ugotovilo, da tožeča stranka iz naslova zavarovanja posojila s strani Zavarovalnice X d.d. ni prejela izplačane odškodnine, kar toženec glede na njegove pritožbene navedbe sprejema, prav tako pa ni prišlo do odstopa terjatve tožeče stranke do toženca zavarovalnici, čemur tožena strank tudi ne ugovarja. Ne glede na dejstvo, da sta od toženca zahtevali plačilo vseh obveznosti po kreditni pogodbi posebej tožeča stranka in posebej zavarovalnica, toženec vseh obveznosti iz kreditne pogodbe ni poravnal in sicer ne v obsegu, za kakršnega gre v tej pravdi. Toženčevo večkratno ponavljanje plačila zneskov 1.000.000,00 SIT in 400.000,00 SIT je namreč brezpredmetno, saj je tožeča stranka v tej pravdi ti dve plačili že od vsega začetka upoštevala v toženčevo korist. In to ne od 8.4.1997 dalje, kot piše v pritožbi, temveč od 31.5.1995 oz. od 31.7.1995, ko sta bili plačili opravljeni (podatki obračuna z dne 31.10.1997 - A11). Kakšnih drugih datumov navedenih plačil toženec ni dokazal. Upoštevaje vsa toženčeva plačila, vključno plačili zneskov 1.000.000,00 SIT in 400.000,00 SIT, je zaradi teka zamudnih obresti znašala toženčeva obveznost poplačila po kreditni pogodbi na dan obračuna 31.10.1997 1.185.863,30 SIT in v tem obsegu j prvostopno sodišče tudi utemeljeno ugodilo tožbenemu zahtevku oz. sklep o izvršbi v celoti vzdržalo v veljavi. V dejanskem in materialnopravnem pogledu je taka odločitev pravilna, pri čemer je odveč toženčeva bojazen, da ga bo za sporni znesek terjala tudi zavarovalnica. Ko bo zneske po izpodbijani sodbi poravnal tožeči stranki, bo imel zoper morebitni zahtevek zavarovalnice ugovor, da je obveznost poravnana. Zaključiti je torej, da pritožba ni utemeljena in da uveljavljani pritožbeni razlog ni podan. Ker pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu ni ugotovilo kršitev materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, je pritožbo zavrnilo ter izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP/99).

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sklep III Cp 4459/2005
• VSL sodba II Cp 1670/98
• VSL sodba I Cpg 1477/99