VSL sodba in sklep II Cp 273/2000

Jedro

Deleža vsakega zakonca na nepremičnem skupnem premoženju sta lahko različna od deležev na skupnem premičnem premoženju.

 

Izrek

Pritožbi se delno ugodi, izpodbijana sodba se v izreku pod tč. I./2., II. in III. razveljavi in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ostalem se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba pod tč. I./1. izreka potrdi. Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

 

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta pravdni stranki v času trajanja zakonske zveze in zakonske skupnosti kot skupno premoženje ustvarili dvosobno stanovanje št. 20 v 3. nadstropju bloka na parc. št. 196 k.o. V., z opremo kuhinje, dnevne in otroške sodbe (tč. I./1. izreka). Nadalje je ugotovilo, da je delež tožnika na tem skupnem nepremičnem in premičnem premoženju 75 %, toženke pa 25 % (tč. I./2.), višji ali drugačen tožnikov zahtevek je zavrnilo (tč. I./3.). Po nasprotni tožbi pa je prvo sodišče ugotovilo, da skupno premoženje pravdnih strank predstavlja 25 % avtomobila znamke VW Polo, letnik 1996, deleža na tem premoženju pa enaka kot na osalem, torej tožnikov 75 %, toženkin pa 25 %. Višji ali drugačen nasprotni zahtevek je zavrnjen (tč. II. izreka), toženki pa tudi naloženo, da tožniku povrne 187. 915,00 SIT pravdnih stroškov (tč. III. izreka). Proti sodbi se iz vseh dovoljenih razlogov pritožuje toženka in tožnica po nasprotni tožbi s predlogom, da se spremeni tako, da se tožnikov zahtevek v celoti zavrne in ugodi nasprotnemu zahtevku, podrejeno pa, da se razveljavi in zadeva vrne v novo odločanje. Predvsem meni, da je sodišče s tem, da tožniku priznava lastninsko pravico na stanovanju, ki ga kot zet imetnika stanovanjske pravice nikoli ne bi mogel odkupiti, spremenilo zakon. Za denar, ki ga je tožnik prispeval k odkupu, do katerega je na podlagi od svojih staršev odstopljene pravice bila upravičena izključno toženka, ima tožnik zgolj obligacijski zahtevek do toženke. Rešitev, ki jo ponuja sodišče, pa je tudi nepoštena, saj je toženkin oče želel, da lastnica stanovanja postane ona kot njegova hči, ne pa tožnik. Ne drži stališče sodišča, da je stanovanje odkupila skupaj s tožnikom, saj je šlo za poseben nakup po prisilnih določbah SZ, ki natančno določa upravičence do takega odkupa s popustom. Ti kogentni predpisi Stanovanjskega zakona pa preprečujejo uporabo Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, zato to stanovanje ni skupno premoženje. Ko pa ga je sodišče vendarle kot takega obravnavalo, pa je pri določitvi deležev premalo upoštevalo toženkin prispevek pri gospodinjstvu in skrbi za oba otroka, ki je bil bistveno večji, ali vsaj identičen tožnikovemu. Tožnik je družino omejeval pri zadovoljevanju osnovnih potreb po hrani, oblačilih za otroke, zato da je denar varčeval, ta denar pa je bil porabljen za zabave in avtomobile. V nadaljevanju pritožba opozarja na nedoslednosti prvega sodišča pri dokazni oceni, ko sicer v celoti verjame izpovedi toženke, razen glede prispevka njenih staršev k nakupu stanovanja v višini 6.000,00 DEM. Ob predstavljenem izračunu pokritja zneska kupnine ostaja neobrazložen znesek 2.500,00 DEM. Sodba tudi nima razlogov o prispevkih toženkinih staršev k preživljanju družine, tako materialnih kot drugih v obliki varstva in pomoči pri otrocih. Vrsta nasprotij in nelogičnosti, ki jih pritožba podrobno razčlenjuje, se nanaša še na ugotovljena deleža na premičnem premoženju, zlasti na avtomobilu VW Polo. Opozarja pa tudi, da bosta otroka ob sprejeti delitvi ostala brez stanovanja, saj toženka za vrednost 1/4 stanovanja lahko kupi le 14 m2 stanovanjske površine, čeprav ji je oče praktično podaril stanovanje v vrednosti 140.000,00 DEM. Končno pritožnica graja še odločitev o pravdnih stroških, saj je uspeh strank napačno ocenjen. Pritožba je delno utemeljena. S pisno privolitvijo v smislu 1. odstavka 117. člena Stanovanjskega zakona (SZ, Ur. l. RS, št. 18/91-I, 23/94) imetnik stanovanjske pravice prenese na družinskega člana zgolj upravičenje do odkupa stanovanja pod ugodnimi pogoji tega zakona, tega upravičenja pa ni mogoče materializirati tako kot si to razlaga pritožnica. Njeno stališče o dejanski podaritvi stanovanja v vrednosti 140.000,00 SIT torej ni sprejemljivo in ga ni mogoče opravičiti z navedeno zakonsko določbo, opore pa tudi nikakor nima v sodni praksi. Tudi sporno stanovanje, ki je po izvedenih dokazih nedvomno bilo odkupljeno v času trajanja zakonske zveze pravdnih strank, torej spada v njuno skupno premoženje. V kolikor pritožba meni drugače, zato ni utemeljena in jo je bilo treba zavrniti ter prvostopenjsko sodbo potrditi v delu, s katerim je ugotovljen obseg skupnega premoženja (tč. I./1. izreka), pri čemer premoženjska skupnost na premičninah - opremi, sicer ni sporna. V zvezi z določitvijo deležev obeh strank na skupnem premoženju (tč. I./2.) pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da sprejeta odločitev ne sledi iz obrazložitve sodbe. Prvo sodišče namreč med drugim šteje za dokazano, da je bilo darilo tožnikovih staršev v višini 5.000,00 DEM porabljeno za nakup stanovanja in je zato poleg tožnikovih občutno višjih dohodkov njegov delež na tej nepremičnini 75 %. V nadaljevanju pa iz istih razlogov tak delež priznava tožniku tudi na premičnem premoženju. Celovitost oz. enotnost skupnega premoženja, ki je omenjena v prvostopenjskih razlogih, še ne pomeni, da deleži zakoncev na nepremičninah ne morejo biti različni od deležev na premičninah. V konkretnem primeru je prvo sodišče sicer pravilno ločeno obravnavalo skupno pridobitev obeh vrst premoženja, nato pa na omenjeni isti podlagi ugotovilo na obeh enaka deleža. Enako velja glede avtomobila VW Polo po nasprotni tožbi, v zvezi s katerim velja še opozoriti, da je treba deleže določiti na avtomobilu kot celoti, pri tem pa tožnikova morebitna vložena ločena sredstva všteti v njegov delež. Izrek izpodbijane sodbe v točkah I./2. ter II. torej ni skladen z njeno oborazložitvijo in jo je bilo treba iz tega razloga v takem obsegu, posledično pa še glede pravdnih stroškov (tč. III.), razveljaviti in zadevo vrniti v novo sojenje (1. odst. 354. člena ZPP). Pri ponovnem odločanju pa bi kazalo dodatno pretehtati tudi okoliščine, na katere opozarja pritožba v zvezi z razveljavljenim delom. Izrek o pritožbenih stroških temelji na določilu 3. in 4. odstavka 165. člena ZPP.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cp 2031/98
• VSK sodba Cp 1296/99
• VSL sklep I Cp 285/99