VSL sodba II Cp 2057/2000

Jedro

Ker tožena stranka ni vedela za obstoj nikakršnih vojnih spopadov v BiH v času nastanka škodnega dogodka v začetku marca 1992, vojna v BiH pa se je pričela šele v aprilu istega leta, ji ni mogoče očitati, da je ravnala malomarno, ko je odredila, da mora tožnik na službeno vožnjo v BiH, kjer se je poškodoval.

 

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba v stroškovnem delu (2. točka izreka) tako spremeni, da mora tožeča stranka povrniti tožencema 286.925,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.10.2000 dalje do plačila, v 15 dneh pod izvršbo. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se v nespremenjenem delu (1. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožeča stranka mora toženi stranki povrniti 212.792,00 SIT stroškov pritožbenega postopka, v 15 dneh pod izvršbo.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 11,036.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje do plačila in povračilo pravdnih stroškov. Odločilo je, da mora tožnik tožencema povrniti 237.425,00 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.10.2000 dalje do plačila. Proti sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Tožeča stranka uveljavlja pritožbena razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da ocena dokazov, kakšne razmere so vladale takrat na območju bivše Jugoslavije, ne more biti oprta samo na izpoved tožnika. Notorno dejstvo je, da se dogodki na tem območju dogajajo že od avgusta leta 1990, nadaljevali so se junija 1991 v Sloveniji, jeseni 1991 na Hrvaškem in samo vprašanje časa je bilo, kdaj bo izbruhnilo tudi v Bosni. Sodišče prve stopnje je nepravilno zavrnilo dokazni predlog z zaslišanjem priče J. D. Priča bi vedela povedati tudi o tem, ali so jim bile znane razmere v Bosni in ali so vedeli za nevarnost na Hrvaškem, pa so kljub temu pošiljali voznike na pot. Tudi sklepanje sodišča prve stopnje o dokazni vrednosti potnega naloga je napačno. Zapis "barikade" pri datumu 2.3. še ne pomeni, da se je ta dogodek pripetil prav tega dne. Nobenega neskladja ni med tožnikovo izpovedjo in potnim nalogom. Tožena stranka je na pritožbo tožeče stranke odgovorila. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Navaja, da je sodišče prve stopnje na podlagi izvedenega postopka povsem pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, nato pa napravilo pravilen pravni zaključek, da prvo tožena stranka ni krivdno odgovorna za nastanek nezgode. Splošno je znano, da v času, ko je bil tožnik napoten na vožnjo v Sarajevo, v BiH ni bilo nikakršnih vojnih spopadov, saj so se le-ti pričeli še dva meseca kasneje. Nikakršnih resnih znamenj ni bilo, da se bodo tam razmere dramatično zaostrile. Tožnik toženi stranki pripisuje zmožnost vizionarskega napovedovanja bodočih dogodkov, za kar pa ni bilo sposobno niti tedanje politično vodstvo v BiH. Poleg navedenih objektivnih zgodovinskih dejstev je treba upoštevati tudi samo izpoved tožnika, zaslišanega na naroku. Šoferjem pri toženi stranki ni bilo ničesar znanega o kakršnihkoli vojnih razmerah v BiH ali postavljanju barikad. Tožnik je po vrnitvi iz Sarajeva v Ljubljano opravil še dve vožnji v BiH, preden je odšel v bolniški stalež. Ves dokazni postopek je pokazal, da prvotoženi stranki ni mogoče očitati nikakršne krivdne odgovornosti za nastanek zatrjevane nezgode, prav tako pa ni podana njena objektivna odgovornost. Tožena stranka izpodbija sodbo v stroškovnem delu in uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Predlaga, naj pritožbeno sodišče sklep o stroških spremeni tako, da se ji priglašeni pravdni stroški v celoti priznajo. Navaja, da je sodišče prve stopnje odločilo, da mora tožnik toženi stranki povrniti 237.425,00 SIT pravdnih stroškov. Pri tem zmotno ni upoštevalo novelirane tar. št. 15 odvetniške tarife, zaradi česar je toženi stranki priznano samo 50 % postavke po tar. št. 13 odvetniške tarife namesto 100 %. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena. V skladu z določilom prvega odstavka 73. člena Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (Ur. l. SFRJ, št. 6/89, 42/90) mora organizacija oziroma delodajalec delavcu, ki utrpi škodo pri delu ali v zvezi z delom, povrniti škodo po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti. Po svojem bistvu gre pri odškodninski odgovornosti delodajalca za odgovornost za ravnanje drugega, ki jo ureja določilo 170. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR). Določba prvega odstavka 170. člena ne posega v pravila o odgovornosti za škodo, ki izvira od nevarne stvari ali od nevarne dejavnosti (tretji odstavek 170. člena ZOR). Vsakdo lahko zahteva povračilo povzročene škode, če so izpolnjene predpostavke odškodninskega delikta: - da škoda izvira iz nedopustnega ravnanja, - da je škoda sploh nastala, - da obstaja vzročna zveza med nastalo škodo in nedopustnim ravnanjem, - da obstaja odgovornost na strani povzročitelja škode. Navedeni pogoji morajo biti podani kumulativno. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka za nastalo škodo ni odškodninsko odgovorna, zaradi česar je tožbeni zahtevek neutemeljen. Tožeča stranka je zatrjevala obe obliki odškodninske odgovornosti, to je subjektivno in objektivno. Ker je podana odškodninska odgovornost brez krivde takrat, če je škoda nastala v zvezi z nevarno stvarjo oziroma nevarno dejavnostjo, prevozna dejavnost, s katero se ukvarja tožena stranka (prvi odstavek 174. člena ZOR), pa po naravi dela ne pomeni povečane nevarnosti, je sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko je presojalo, ali obstoji krivdna odgovornost tožene stranke (prvi odstavek 154. člena ZOR). Kot podlago svojega zaključka, da se je tožena stranka v celoti razbremenila svoje odgovornosti, je sodišče prve stopnje sprejelo naslednja pravno pomembna dejstva: - škodni dogodek se je po navedbi tožeče stranke pripetil v noči med 1. in 2. marcem 1992 v bližini Sarajeva; - nevarnost pri vožnjah v BiH so predstavljali spopadi na Hrvaškem, vojnih spopadov in barikad pa v BiH do tedaj ni bilo; - vojna v BiH se je pričela v aprilu 1992; - tožnik je odklanjal vožnjo, ker se je bal gneče na cesti; - tožena stranka ni vedela za kakršnokoli nevarnost vojnih spopadov v BiH v spornem času; - med šoferji se ni govorilo o nobeni nevarnosti v BiH. Če torej v začetku marca 1992 v BiH še ni bilo vojnih spopadov, toženi stranki ni mogoče očitati, da je vedela oziroma bi morala vedeti, da lahko tožnik pri opravljanju svojega dela naleti na barikado in se pri tem poškoduje. Pritožbene navedbe ne vzbujajo nobenih pomislekov v dokazno oceno sodišča prve stopnje, ki temelji na objektivnih zgodovinskih dejstvih, podprta pa so z izpovedjo same tožeče stranke. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju bi bilo vsakršno dodatno izvajanje dokazov odveč. Sodišče prve stopnje si je prepričanje o subjektivnem vedenju tožene stranke o razmerah v BiH lahko ustvarilo na podlagi zaslišanja tožeče stranke, zato je dokazni predlog z zaslišanjem priče J. D. utemeljeno zavrnilo. Pritožbeno sodišče ni zasledilo nobenega nasprotja med razlogi sodbe in vsebino zapisnikov ali listin, zato absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki jo tožeča stranka posplošeno očita sodišču prve stopnje, ni podana. Ker je sodišče prve stopnje na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri čemer ni zagrešilo ne očitane ne po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in v 1. točki izreka potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Pritožba tožene stranke je utemeljena. Sodišče prve stopnje je toženi stranki za narok 17.10.2000, ki je predstavljal prvo obravnavo, na kateri se je obravnavala glavna stvar, priznalo 50 % postavke po tar. št. 13, kar pa je v nasprotju z novelo odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 49/2000). V skladu s 1. točko tar. št. 15 odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 7/95, 3/97, 62/98, 39/2000, 49/2000) se odvetniku za zastopanje za prvo obravnavo, na kateri se je obravnavala glavna stvar ali so se sprejemali dokazi ali je bila sklenjena sodna poravnava, prizna nagrada po tar. št. 13, za vsako nadaljnjo obravnavo, na kateri se je obravnavala glavna stvar, ali so se sprejemali dokazi ali je bila sklenjena sodna poravnava, pa 50 % postavke po tar. št. 13. Ker je sodišče prve stopnje v stroškovnem delu zmotno uporabilo materialno pravo, je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in ji priznalo še razliko nagrade za zastopanje na naroku 17.10.2000, to je 49.500,00 SIT, sodbo v stroškovnem delu pa spremenilo tako, da mora tožeča stranka toženi stranki povrniti 286.925,00 SIT (4. točka 358. v zvezi z drugim odstavkom 166. člena ZPP). Stroškovni izrek temelji na določilu drugega odstavka 165. v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožena stranka je s pritožbo uspela, zato ji je sodišče priznalo stroške v skladu z veljavno odvetniško tarifo (za sestavo pritožbe 125 točk in pregled spisa 20 točk). Ker je ocenilo, da je odgovor na pritožbo pripomogel k reševanju pritožbe, mora tožeča stranka toženi stranki povrniti tudi te stroške, in sicer za sestavo odgovora na pritožbo 1375 točk in za sodno takso za odgovor na pritožbo 50.000,00 SIT. Vsota vseh toženi stranki priznanih pritožbenih stroškov znaša 212.792,00 SIT.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VDS sodba Pdp 2010/2001
• VSM sklep I Cp 1117/2016
• VSRS Sodba IV Ips 12/2021