VSL sodba in sklep II Cp 1660/99

Jedro

Ker tožnika glede na pravilne ugotovitve prvostopnega sodišča nista dokazala obstoja dogovora o prodaji spornega zemljišča, nista mogla pridobiti lastninske pravice na originaren način s priposestvovanjem. Niso namreč izpolnjeni pogoji, ki jih zahteva 4. odstavek 28. člena ZTLR, po katerem le dobroverni posestnik nepremične stvari, na kateri ima nekdo drug lastninsko pravico, pridobi lastninsko pravico na njej s priposestvovanjem po preteku 20 let.

 

Izrek

Pritožbi tožene stranke in stranskih intervenientov se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi glede točke II in III izreka ter v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se sodba v nerazveljavljenem delu (točka I izreka) potrdi. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

 

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v točki I izreka zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da sta tožnika lastnika dela parcele št. 448, ki je v naravi travnik in meri 117 m2, vpisan pod vl.št. 64 k.o. B. in se razteza med parcelami 445/1, 450 in 451, vse k.o. B. Zavrnilo je tudi nadaljnji zahtevek tožeče stranke, da mora tožena stranka pri pristojnem upravnem organu poskrbeti za ustrezno spremembo katastrskega stanja in tožeči stranki v roku 90 dni po pravnomočnosti sodbe izstaviti za vknjižbo lastninske pravice primerno listino. V točki II izreka pa je sodišče prve stopnje prav tako zavrnilo tožbeni zahtevek tožene stranke (pridružena pravdna zadeva), s katerim je tožena stranka zahtevala od tožeče stranke opustitev vsakršnih poseganj v lastninsko pravico toženca ter stranskih intervenientov v tistem delu nepremičnine parc.št. 448, pripisani pri vl.št. 64 k.o. B., ki v naravi predstavlja zemljišče v obliki koridorja v dolžini 36 m in širini 4 m, ki poteka na južni strani navedene parcele od glavne ceste B.-S. v smeri vzhod-zahod, še posebej pa opustitev hoje in voženj z osebnim avtomobilom ter drugimi prevoznimi sredstvi preko opisanega dela zemljišča do sadovnjaka. Glede povrnitve pravdnih stroškov je v točki III izreka sodbe odločilo, da sta jih v znesku 6.796,00 SIT dolžna tožnika plačati tožencu ter stranskima intervenientoma, skupaj s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Proti navedeni sodbi se pritožujeta tožnika ter toženec in stranska intervenienta. Tožnika vlagata pritožbo zoper I. in III. točko izreka sodbe, ker se s sodno odločitvijo ne strinjata in menita, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje ter storilo bistvene kršitve pravdnega postopka. Navajata, da sta s pogodbo z dne 21.11.1966 kupila šest arov zemlje, kar je neizpodbito dejstvo. Sedaj pa je njuna parcela po geodetskih podatkih velika le nekaj čez 5 arov. Pokojna F. in M. T. sta tožnikoma to zmanjšanje nadomestila z zemljiščem na delu parc.št. 448 k.o. B., torej na delu parcele, ki predstavlja tako imenovani koridor. Od tedaj dalje sta tožnika imela koridor bodisi v izključni posesti, bodisi v soposesti, vseskozi v dobri veri, da je koridor njuna last več kot 20 let in sta zato prepričana, da sta lastninsko pravico priposestvovala. Pokojna F. in M. T. sta si izgovorila pot iz gornjega dela parcele št. 448 k.o. B. do ceste po koridorju, tožnika pa nista branila uporabe koridorja niti T., pa tudi ne A. K., ki je kasneje prišel do posesti zgornjega dela te parcele. Že iz izpovedi toženca se jasno vidi, da sta tožnika že leta 1995 nasprotovala razširitvi služnosti po koridorju, kar je počel stranski intervenient, ki je tod začel voziti s tovornjaki. Pritožnika v nadaljevanju pojasnjujeta, da je na roko pisana kupna pogodba z dne 9.2.1967 očiten ponaredek, zato tudi glede ostalega niti stranskemu intervenientu niti tožencu v tej pravdi ne gre verjeti. Ob natančni izmeri izvedenca geodetske stroke, katerega sta tožnika predlagala, bi se dalo ugotoviti, koliko dejansko meri parcela 448 k.o. B. s koridorjem in koliko brez koridorja in ker sodišče tega dokaza ni izvedlo, je zmotno ugotovilo dejansko stanje. Tožnika zato predlagata spremembo ali razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje. Tožena stranka in stranska intervenienta vlagata pritožbo zoper zavrnilni del sodbe pod točko II, ki se nanaša na odločitev prvostopnega sodišča o negatorni tožbi, predlagajo pa razveljavitev sodbe in njeno spremembo oziroma vrnitev v novo sojenje. Toženec opozarja, da je zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine parc.št. 448 vl.št. 64 k.o. B., navedeno nepremičnino je že dne 9.2.1967 prodal stranskima intervenientoma, ki sta jo imela vse do danes v posesti. Pomembno dejstvo je, da sta tožnika v naravi prejela natančno določeno nepremičnino in ni nobenega dvoma, da sporni koridor pripada parcelišt. 448. Sodišče ni preverilo navedb toženca in stranskih intervenientov glede zatrjevanih izmer koridorja in je tudi nerazjasnjeno, da obstajata dejansko dva koridorja in sicer prvi, ki ga danes nesporno uživata tožnika in je širok 1,80 m in koridor, ki ga uživata stranska intervenienta v preostali širini. Stranska intervenienta nista opazila, dokler niso bile sprožene pravde, da bi si ta drugi koridor tožnika lastila, ker zato ni bilo nobene potrebe, saj nista imela prevoznega sredstva, razen motornega kolesa, njuni otroci oziroma morebitni znanci pa so vozili po prvem koridorju, ki sta ga imela v posesti tožnika, do njunega dvorišča. Neodgovorjeno ostaja vprašanje, kaj je s tistim delom koridorja, ki se nahaja iznad dvorišča parc.št. 445/1 do skrajne zahodne točke te parcele, ki ga tožnika v nobenem primeru nista mogla uporabljati. Toženec in stranska intervenienta sta tudi ves čas opozarjala, da je stanovanjska hiša tožnikov protipravno postavljena in je v bistvu črna gradnja. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena, pritožba tožene stranke in stranskih intervenientov pa je utemeljena. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožnika nista dokazala pridobitve lastninske pravice na delu parc.št. 448 k.o. B., torej na delu te parcele, ki sta ga pravdni stranki poimenovali "koridor". Tožbeni zahtevek na opustitev vsakršnih poseganj v lastninsko pravico na istem delu parcele pa je po mnenju prvostopnega sodišča potrebno zavrniti, ker sta tožnika upravičena realizirati zemljiško služnost, ustanovljeno s pravnim poslom. Predmet spora v tej zadevi je zato na eni strani zahtevek tožeče stranke na ugotovitev lastninske pravice in nasprotna negatorna tožba tožene stranke, ki pa obe temeljita na zatrjevani lastninski pravici na delu zemljišča parc.št. 448 k.o. B., ki v obliki pasu poteka med parcelami 445/1 in 450 ter 451 iste k.o.. Tožeča stranka je najprej navajala kot podlago pridobitve lastninske pravice tega dela zemljišča kupno pogodbo, sklenjeno ustno s pravnima prednikoma tožene stranke M. in F. T. in sicer že takrat, ko sta tožnika s pogodbo z dne 21.11.1966 od njiju kupila parcelo za gradnjo svoje hiše (parc.št. 445/1 k.o. B., v pogodbi pa označena kot del parcele 447). Kasneje je tožeča stranka navajala, da je lastninsko pravico na koridorju pridobila na podlagi priposestvovanja, ker da sta tožnika imela v neposredni in mirni posesti to zemljišče več kot 20 let. Toženec kot zemljiškoknjižni lastnik parc.št. 448 k.o. B., ki jo je prodal stranskima intervenientoma s pogodbo z dne 15.3.1971, pa zanika obstoj obeh pravnih naslovov za pridobitev lastninske pravice, pa tudi, da ne obstaja nobeno pravno razmerje, ki bi tožnikoma dovoljevalo uživanje spornega dela parcele. To je bistvo stališč pravdnih strank, ki se prepletajo v njunih številnih vlogah v spisu, pa tudi v obeh pritožbah. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo izvedene dokaze, z zavrnitvijo tožbenega zahtevka na ugotovitev lastninske pravice pa tudi materialno pravo ni bilo uporabljeno zmotno. Na podlagi pravnega posla sta za pridobitev lastninske pravice potrebna pravni naslov in pridobitni način (33. člen Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR). Niti prvega, to je veljavnega pravnega posla, ki naj bi privedel do pridobitve lastninske pravice tožnikov na spornem delu obravnavane parcele, še manj pa drugega tožnika nista dokazala, saj je zemljiškoknjižni lastnik parcele toženec. V pravnem prometu nepremičnin se domneva, da je lastnik nepremičnine tisti, ki je vpisan v zemljiško knjigo in ne tisti, ki ima nepremičnino v posesti. Prvostopno sodišče pravilno izpostavi nelogičnosti v zatrjevanju tožeče stranke, ki so v tem, da niti prodajna pogodba z dne 21.11.1966, niti kasnejša z dne 5.3.1968, ki je bila podlaga za zemljiškoknjižni prepis parcele 445/1, (ki ni sporna), ne vsebujeta dogovora tožnikov in pravnih prednikov toženca o nakupu spornega dela parc.št. 448 k.o. B., medtem, ko dogovor v točki I prve omenjene pogodbe le potrjuje razlago toženca, da sta njegova starša namenoma obdržala v lasti sporni koridor kot dovozno pot od ceste do zgornjega dela parcelne št. 448 k.o. B. Tudi dejstvo, da sta v obeh prej omenjenih pogodbah pogodbeni stranki drugače označili kvadraturo prodane parcele (6 arov in 564 m2), je prvostopno sodišče razumljivo pojasnilo, na odločitev v zadevi pa vsekakor to dejstvo nima odločilnega vpliva, kakor tudi ne ostale pritožbene navedbe, ki skušajo zgolj omajati verodostojnost trditev tožene stranke in stranskih intervenientov. Ker tožnika glede na pravilne ugotovitve prvostopnega sodišča nista dokazala obstoja dogovora o prodaji spornega zemljišča, nista mogla pridobiti lastninske pravice na originaren način s priposestvovanjem. Niso namreč izpolnjeni pogoji, ki jih zahteva 4. odstavek 28. člena ZTLR, po katerem le dobroverni posestnik nepremične stvari, na kateri ima nekdo drug lastninsko pravico, pridobi lastninsko pravico na njej s priposestvovanjem po preteku 20 let. Pogoj je namreč, da bi tožnika to priposestvovalno dobo sporni del parc.št. 448 k.o. B. uživala v dobri veri, da uživata svojo parcelo, kar pa glede na prejšnje ugotovitve ne drži. Zatrjevana pridobitev lastninske pravice na obeh pravnih podlagah je bila torej utemeljeno zavrnjena, zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo tožeče stranke ter glede točke I izreka potrdilo pravilno sodbo sodišča prve stopnje (368. člen Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 - ZPP/77, ki se uporablja v tem postopku na podlagi 1. odstavka 498. člena sedaj veljavnega ZPP). Pač pa tožena stranka v pritožbi sodišču prve stopnje utemeljeno očita zmotno uporabo materialnega prava v odločitvi o njenem negatornem zahtevku. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek tožene stranke zavrnilo, ker je štelo, da imata tožnika na spornem delu parcele stvarno služnost, ustanovljeno s pravnim poslom, namreč s kupoprodajno pogodbo z dne 21.11.1966. Služnosti na podlagi pravnega posla pa tožeča stranka sploh ne zatrjuje, prav tako ne tožena stranka. Tudi če bi bil tak pravni posel (pogodba o ustanovitvi stvarne služnosti) s pravnima prednikoma toženca sklenjen s pogodbo z dne 21.11.1966, še nima za posledico pridobitve služnostne pravice, ker se stvarna služnost pridobi na podlagi pravnega posla šele z vpisom v zemljiško knjigo (52. člen ZTLR). Na tej podlagi torej ni mogoče odreči toženi stranki varstva, ki ga uveljavlja s tožbo, ki jo ima kot lastnik na razpolago na podlagi 42. člena ZTLR, proti tretjemu, ki kakorkoli neutemeljeno posega v lastninsko pravico in ga s temi posegi vznemirja. To pa še ne pomeni, da lahko tožena stranka utemeljeno zahteva prenehanje vznemirjanj, v kolikor se ugotovi, da tožeča stranka sporni del parcele lahko uporablja v obsegu izvrševanja služnosti pravice hoje in vožnje. Tožnika namreč poleg trditve, da sta lastnika spornega dela parcele, med postopkom ves čas trdita, da sta ga nemoteno uživala več kot 20 let, kar pomeni, da bi morebitno stvarno služnost lahko kvečjemu priposestvovala (54. člen ZTLR). Ker sodišče prve stopnje vseh navedenih okoliščin ni raziskalo in ocenilo, je pritožbeno sodišče moralo utemeljeni pritožbi tožene stranke ugoditi in v prej omenjenem obsegu sodbo sodišča prve stopnje razveljaviti ter zadevo vrniti v novo sojenje (1. odstavek 370. člena ZPP/77). Napotki sodišču prve stopnje za novo odločanje so razvidni iz obrazložitve te odločbe, zato jih ni potrebno še posebej navesti. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 4. odstavka 166. člena ZPP/77.

 

Datum zadnje spremembe:

23.08.2009

Podobni dokumenti:

• VSK sodba I Cp 57/2000
• VSK sklep I Cp 844/2004
• VSC sklep Cp 568/2004